Če vprašate kogar koli, ki je odraščal v 90. letih, kakšno je bilo njegovo otroštvo, boste skoraj zagotovo slišali kakšno zgodbo, ob kateri bi današnji starši kar težko verjeli, da je bilo to nekoč povsem običajno.
Otroštvo je bilo takrat precej bolj sproščeno. Bilo je manj nadzora, manj preverjanja in predvsem veliko več zaupanja. Otroci so imeli več svobode, starši pa pogosto niso vedeli, kje se njihovi otroci v vsakem trenutku nahajajo.
To ne pomeni, da so bili starši neodgovorni. Preprosto je bilo življenje drugačno. Brez pametnih telefonov, aplikacij za spremljanje lokacije in nenehnega sporočanja je bila samostojnost del odraščanja. Otroci so se učili skozi lastne izkušnje – tudi tako, da so padli, se umazali, naredili kakšno neumnost in se iz nje nekaj naučili.
Danes bi marsikatera od teh situacij pri starših sprožila precejšen preplah.
Otroci so za več ur odšli od doma
Otroci so se po šoli ali med počitnicami preprosto odpravili ven s prijatelji. Za več ur. Brez mobilnega telefona, brez sporočil in brez možnosti, da bi starši preverili njihovo lokacijo.
Starši pogosto niti niso natančno vedeli, kam so otroci odšli. Vedeli so približno, s kom so in kdaj naj bi se vrnili – potem pa so jim pustili proste roke.
Če se je otrok pojavil doma pred večerom, je bilo vse v redu. Če ga še ni bilo, je mama morda pogledala skozi okno in vprašala: »Kje pa je spet?«
Danes bi bila takšna situacija za marsikaterega starša skoraj nepredstavljiva. Telefon bi verjetno že večkrat zazvonil, sledilo bi vprašanje, kje je otrok in kdaj se vrne, morda pa bi starši preverili tudi njegovo lokacijo.
Takrat pa je bilo povsem običajno, da so otroci preprosto odšli ven in jih nekaj ur ni bilo doma.
Kolesarjenje brez čelade
Kolo je bilo za številne otroke eno glavnih prevoznih sredstev. Z njim so se vozili po ulicah, pločnikih in poteh, pogosto brez čelade in druge zaščitne opreme.
Nihče ni vsakič preverjal, ali je pot dovolj varna, ali otrok pravilno uporablja zaščitno opremo in ali ga kdo od odraslih spremlja.
Padec s kolesa, odrgnjeno koleno in kakšna buška so bili skorajda obvezen del odraščanja. Otrok je padel, malo zajokal, si obrisal koleno in se čez nekaj minut že spet vozil.
Danes je zavedanje o nevarnostih precej večje, varnostna pravila pa strožja. Pogled na skupino otrok, ki se brez čelad vozi po ulici, bi zato pri marsikaterem staršu hitro sprožil skrb.
Vožnja brez otroških sedežev
Tudi potovanja z avtomobilom so bila nekoč precej drugačna.
Otroški avtomobilski sedeži niso bili tako samoumevni, kot so danes. Otroci so sedeli na zadnjih sedežih, včasih tudi na sredini zadnje klopi, in pogosto brez posebne zaščite.
Vožnja do babice, družinski izlet ali počitniško potovanje so lahko minili brez varnostnih standardov, ki se nam danes zdijo popolnoma normalni.
Če bi danes videli majhnega otroka v avtomobilu brez ustreznega otroškega sedeža, bi se marsikomu takoj prižgala opozorilna lučka. Včasih pa je bilo takšno ravnanje precej bolj običajno in o njem večina ljudi ni niti razmišljala.
Igranje s pirotehniko
Petarde, iskrice in druga pirotehnična sredstva so bila za številne otroke del odraščanja. Predstavljala so vznemirjenje, hrup in občutek, da počneš nekaj nekoliko nevarnega.
Odrasli so otroke pogosto opozorili, naj bodo previdni, nato pa so jih pustili, da se zabavajo.
Danes bi marsikateri starš ob takšnem prizoru precej hitreje posredoval. Zavedanje o nevarnosti opeklin, poškodb in drugih posledic je večje, prav tako so strožja pravila glede uporabe pirotehnike.
Takrat pa je bila meja med »otroško zabavo« in nečim, kar je bilo že preveč nevarno, precej bolj zabrisana.
Raziskovanje sveta na precej bolj neposreden način
Otroci so se igrali zunaj, sedeli na tleh, si umazali roke in se dotikali skoraj vsega, kar jim je prišlo pod roke.
Pili so vodo na javnih mestih, se igrali v pesku in zemlji ter brez posebnega pomisleka raziskovali svojo okolico. Najmlajši so v usta pogosto nesli stvari, ki bi jih današnji starši takoj odstranili – od peska in zemlje do kamenčkov.
Seveda to ne pomeni, da je bilo uživanje peska ali kamenčkov varno oziroma priporočljivo. Pomeni pa, da je bilo otroško raziskovanje sveta nekoč precej manj nadzorovano.
Otrok se je umazal, padel, vstal in šel naprej.
Morda je prav v tem tudi del čara otroštva, ki se ga mnogi, ki so odraščali v 90. letih, danes spominjajo z določeno mero nostalgije. Bilo je manj nadzora, več spontanosti in veliko več priložnosti, da so otroci svet odkrivali sami.