Belgijo si je lahko zapomniti po čokoladi, pivu in lepih mestnih trgih. Če se sprehodiš po Bruslju, se tej podobi pridružijo še mogočne stavbe, urejeni parki in spomeniki. Ustaviš se, narediš fotografijo in greš naprej. Redkeje se vprašaš, od kod je prišel denar za vse to.
Pri delu belgijske arhitekturne dediščine odgovor vodi v Kongo. K prisilnemu delu in nasilju, s katerima je svoje bogastvo povečeval kralj Leopold II. Vladar, ki se ga je prijel vzdevek »kralj graditelj«. Že sam vzdevek pove, kaj je v ospredju spomina nanj: tisto, kar je dal zgraditi. Precej manj pa ljudje, ki so njegove ambicije plačali.
Svobodna država, v kateri ljudje niso bili svobodni
Med letoma 1885 in 1908 Kongo ni bil kolonija belgijske države, temveč ozemlje pod osebno oblastjo Leopolda II. Območje, približno 76-krat večje od Belgije, je nosilo ime Svobodna država Kongo. Za njene prebivalce je imela ta svoboda bolj malo pomena.
Leopoldov projekt je temeljil na pridobivanju kavčuka in slonovine ter prisilnem delu domačinov. Zahteve po dobičku je podpiral sistem nasilja: mučenje, jemanje talcev, umori in pohabljanje. Tudi otroci niso bili izvzeti. New World Encyclopedia navaja ocene od dveh do petnajstih milijonov mrtvih. Tako širok razpon zahteva previdnost: nobene od teh številk ne moremo predstavljati kot dokončno ugotovljeno bilanco.
Leta 1908 je moral Leopold pod pritiskom Kongo prepustiti Belgiji. Njegova osebna oblast se je končala, kolonialna pa nadaljevala. Kongo je postal neodvisen šele leta 1960. Zato zgodbe ne moremo zaključiti pri enem okrutnem kralju. To bi omogočilo preveč udoben konec: odgovornost bi pripisali posamezniku, zaprli poglavje in nadaljevali z ogledovanjem njegovih palač. Predaja ozemlja državi še ni pomenila svobode za ljudi, ki so na njem živeli.
Kralj graditelj. Ampak za kakšno ceno?
Stavbe ostanejo vidne. Ljudi, katerih delo jih je omogočilo, je iz javnega spomina precej lažje izpustiti.
New World Encyclopedia Leopoldove gradbene projekte povezuje z dobički iz Konga. Obenem povzema zgodovinarja Adama Hochschilda, ki je odnos do tega obdobja opisal kot »veliko pozabo«. Med njegovimi primeri je bila nekdanja muzejska predstavitev v Tervurenu, ki je razkazovala kolonialne predmete, grozodejstva v Svobodni državi Kongo pa zamolčala. To je kritika pretekle postavitve, ne opis današnjega muzeja.
Muzej lahko torej govori o koloniji in obenem izpusti bistveni del njene zgodovine. Obiskovalcu pokaže predmete, ne pojasni pa dovolj, v kakšnih razmerah so prišli v njegove zbirke. Podobno lahko spomenik desetletja stoji na trgu, ne da bi mimoidoči izvedeli, zakaj bi bila njegova navzočnost za koga boleča. Vprašanje zato ni samo, ali zgodovino ohranjamo. Pomembno je tudi, koga v njej postavimo na podstavek in komu sploh pustimo do besede.
Kaj o vsem tem izvedo mladi v Belgiji?
Pričevanja, ki jih je marca 2024 zbral The Brussels Times, kažejo precej različne izkušnje. Nekateri nekdanji dijaki so si zapomnili le osnovne podatke o koloniji, drugi so temi namenili več ur. Dve sogovornici iz iste šole sta se z njo srečali različno, ker sta imeli različna učitelja.
Članek opozarja tudi na organizacijo šolstva, ki je v pristojnosti jezikovnih skupnosti. Flamski cilji so vključevali kolonializem in imperializem, podrobnosti pa prepuščali šolam. Za frankofonsko šolstvo je poročal o napovedanem novem okviru za leto 2027. Gre za podatke in napovedi iz leta 2024, ne za preverjen pregled današnjih učnih načrtov.
Ta pričevanja niso raziskava vseh belgijskih šol. Vseeno odpirajo vprašanje, ki ga je težko odmisliti: koliko je lahko poznavanje zgodovine lastne države odvisno od tega, v kateri razred prideš? Dober učitelj seveda naredi razliko. Marsikdo se spomni ure, pri kateri je prvič razumel nekaj, kar je prej poznal samo kot letnico. Toda obravnava tako pomembnega poglavja zgodovine ne bi smela biti stvar sreče z urnikom in učiteljem.
Bi bili z nekaj dejstvi zadovoljni tudi pri nacizmu?
Ob tem se ponuja primerjava z nacizmom, ki pa zahteva previdnost: Leopoldovega režima in nacizma ne moremo enačiti, različnih zgodovinskih sistemov pa ne pojasniti zgolj s primerjavo števila mrtvih. Tekmovanje v tem, čigav zločin je bil hujši, nam tudi ne pomaga bolje razumeti žrtev.
Bolj smiselno je primerjati naša pričakovanja do zgodovinskega spomina. Bi se nam zdelo sprejemljivo, da bi nemški dijak o nacističnih zločinih izvedel zgolj nekaj osnovnih dejstev, podrobnejša obravnava pa bi bila odvisna od zanimanja njegovega učitelja? Bi nas zadovoljilo pojasnilo, da je bil Hitler slab človek, brez razprave o sistemu, ki je nasilje omogočil, ljudeh, ki so ga izvajali, in tistih, ki so ga doživeli?
Zakaj bi se potem pri Kongu zadovoljili z ugotovitvijo, da je bil Leopold krut kralj? Takšna vprašanja niso poskus enačenja obeh režimov. Pomagajo pa preveriti, ali imamo do poučevanja množičnega nasilja enaka pričakovanja. In ali na našo pripravljenost poslušati vpliva tudi to, kje so žrtve živele. Je zgodovino lažje odriniti, kadar se je nasilje dogajalo daleč od evropskih mest, koristi od njega pa so ostale v njih?
Kaj ima s tem krona?
V Belgiji se temu pridruži še eno vprašanje: je o Leopoldovih zločinih težje govoriti zato, ker je država še vedno kraljevina? Ker vladar, o katerem govorimo, pripada instituciji, ki še danes predstavlja državo? Sama kontinuiteta monarhije tega ne dokazuje. Današnjemu kralju tudi ne moremo preprosto pripisati osebne odgovornosti njegovega predhodnika. Lahko pa se vprašamo, kako pripravljena je država kritično pogledati preteklost institucije, ki ji še vedno namenja pomembno simbolno mesto. Ali spoštovanje do krone kdaj pomeni tudi prizanesljivost do njene zgodovine?
The Brussels Times je leta 2024 poročal, da je kralj Filip izrazil obžalovanje zaradi kolonialnih krutosti, medtem ko so priporočila parlamentarne komisije obstala zaradi političnih nesoglasij. Med spornimi vprašanji sta bila formalno opravičilo in možnost odškodnin.
Zato monarhije ne moremo razglasiti za edini ali dokazani razlog za pomanjkljivo soočenje s preteklostjo. Zgodba vključuje tudi šolstvo, politične odločitve in vprašanje, kakšne obveznosti prinese priznanje odgovornosti. Razlika med obžalovanjem in opravičilom se morda na prvi pogled zdi majhna. Toda nekaj je izraziti žalost zaradi tega, kar se je zgodilo, nekaj drugega pa jasno povedati, kakšna je bila pri tem odgovornost institucije ali države. Še težje je nato odgovoriti, kaj bi moralo temu slediti.
Več kot seznam grozodejstev
Od današnjih belgijskih dijakov nihče ne more zahtevati osebne krivde za dejanja izpred več kot stoletja. Lahko pa pričakujemo, da bodo imeli možnost razumeti zgodovino države, v kateri odraščajo. Pri tem poučevanje o Kongu ne bi smelo ostati pri fotografijah nasilja in številu žrtev. Prostor potrebujejo tudi izkušnje, glasovi in odpor Kongovčanov.
Resno soočenje s preteklostjo pomeni, da zmoremo vprašati tudi kaj neprijetnega. O bogastvu, odgovornosti in o tem, zakaj so nekatera imena ostala zapisana na spomenikih, druga pa skoraj izginila. Belgijske stavbe zaradi poznavanja njihovega ozadja ne postanejo manj mogočne. Spremeni pa se naš pogled nanje. Naslednjič, ko pred eno od njih dvignemo telefon, se lahko zato za trenutek ustavimo. Na fotografiji bo ostalo pročelje. Dobro bi bilo, da bi v našem spominu ostalo še kaj drugega.