V Južni Koreji so še vedno prisotne močne patriarhalne družinske vrednote: tako v očeh družbe, kot tudi države. Za družino se smatra oziroma priznava zgolj poročen heteroseksualen par, skupino krvnih sorodnikov ali staršev in posvojencev. Vse več ljudi se upira tradicionalni percepciji nuklearne družine v želji, da bi priznavali tudi neporočene pare, skupaj živeče prijatelje in podobno. Eun Seo-Ran in Lee Eo-Rie sta to naredili na zanimiv način.
Posvojila je svojo sosedo
Seo Ran je posvojila svojo pet let mlajšo prijateljico Eo-Rie. Na tak način sta v očeh zakona prepoznani kot uradna družina in lahko uživata tudi v pravicah in storitvah, ki družinski skupnosti pripadajo. Za to sta se odločili, saj sta obe vedeli, da si ne želita zakona, niti otrok. S tem sta se izognili tudi konstantnim vprašanjem, kdaj se bosta poročili in kje sta njuna partnerja, kdaj si bosta formirali družini itd.
Seo-Ran je poudarila, da se ljudje veliko ukvarjajo z ženskami, ki niso poročene in živijo same ter »interveniranje« v njihova življenja ne ostane zgolj pri vprašanjih. Samske ženske so veliko bolj ranljive, saj jih moški stereotipno označijo za »seksualno lažje dostopne«, kar jim daje idejo, da se jim morajo nasilno ponujati. Mlade ženske, ki živijo same imajo namreč kar enajstkrat večjo možnost, da doživijo vlom kot moški. Tudi Seo-Ran se je to zgodilo, ko je v njeno hišo vlomil njen najemodajalec v vinjenem stanju. To žal ni bil osamljen primer.
Ženska realnost v Južni Koreji
Veliko pritiska je predvsem na ženskah tudi zato, ker se jih od rojstva vzgaja v miselnosti, da morajo postati matere in skrbeti za potomce. Ob tem bi morale zanemariti svojo kariero in opustiti delo. Njihovo življenje naj bi dobilo ves smisel za zidovi družinske hiše, kjer naj bi idealno skrbele tudi za tasta in taščo. Ženske, ki kljub temu obdržijo svojo službo, porabijo trikrat več časa dnevno od moških za gospodinjska opravila in skrb otrok. Danes se jih vse več odloča, da se zakonu uprejo in rajši ostajajo samske.
Močno zakoreninjene norme v moderni družbi pridejo do izraza ob tradicionalnih kulturnih praznovanjih, kjer je mesto ženske (in predvsem žene) pogosto omejeno na kuhinjo in postavljeno najnižje na družinski hierarhiji. Tovrsten primer je ceremonialna slovesnost »jesa«, ki se zgodi večkrat letno in pomeni slovesno spominjanje mrtvih prednikov. Ženske morajo za ta obširna družinska srečanja več dni kuhati in pripravljati hrano. Mnoge to tradicijo sovražijo, kar se odraža v porastu ločitev po vsakem praznovanju.
Zakaj posvojitev?
Po preselitvi v podeželsko mesto Jeolla je Seo-Ran spoznala novo sosedo Eo-Rie. Kmalu sta ugotovili, da imata veliko skupnega in začeli skupaj obedovati. Po enem letu sta se odločili, da se skupaj vselita zaradi varnosti. Po začetni dobi prilagajanja sta našli skupni jezik in se navadili na sobivanje kljub njunim razlikam. Po nekaj letih sta kupili skupno stanovanje, nato pa začeli razmišljati o posvojitvi zaradi zdravstvenih razlogov. Ena izmed njiju pogosto potrebuje urgentno pomoč, ki jo bolnišnice ne nudijo brez privoljenja družinskih članov.
»Vse kar sva želeli, so bile preproste stvari – da lahko skrbiva ena za drugo, podpisujeva zdravstvene obrazce, vzameva bolniško, ko je druga bolna ali organizirava pogreb, ko ena od naju umre. Toda nič od tega v Južni Koreji ni dovoljeno, če nisva uradna družina. Tako da sva se odločili izkoristiti to luknjo v zakonu, tudi če izgleda nenavadno,« pravi Seo-Ran.
Seo-Ran je lani napisala tudi avtobiografijo o posvojitvi in tako postala prvi javni primer posvojitve prijateljice in formiranja družine na tak način.
Novinar
