Ste vedeli, da je bilo v Italiji med drugo svetovno vojno zabeleženo edino kemično vojskovanje? Verjetno ne, saj so zavezniške sile to dolgo časa zelo dobro skrivale. Ta neizmerna katastrofa v Bariju pa je vendarle prinesla nekaj izjemnih spoznanj, ki so rešila veliko življenj. Poglejmo si, kako je »mali Pearl Harbor« pripomogel pri zdravljenju rakavih obolenj.
V noči na 2. december 1943 so Nemci bombardirali zavezniško pristanišče v Bariju v Italiji, pri čemer so potopili 17 ladij in ubili več kot 1000 ameriških in britanskih vojakov ter na stotine civilistov.
V presenetljivem zračnem napadu je bila zadeta ameriška ladja John Harvey, ki je prevažala tajni tovor. Na njej je bilo skritih 2000 bomb z gorčičnim plinom (iperitom), ki naj bi jih uporabili kot povračilo, če bi se Hitler zatekel k uporabi bojnih plinov.
Kako je zavezniško vodstvo skušalo prikriti zračni napad
V strahotnih posledicah po napadu, ki so ga mediji poimenovali »mali Pearl Harbor«, sta ameriški general Dwight D. Eisenhower in britanski premier Winston Churchill skušala prikriti resnico o izpustu strupenega plina v strahu, da bi ga Nemčija lahko uporabila kot izgovor za začetek vsesplošne kemične vojne. Zaradi vojaške tajnosti tudi zdravstveno osebje ni bilo obveščeno o nevarnosti kontaminacije s tekočim gorčičnim plinom, ki se je širil po pristanišču in se mešal s tonami kurilnega olja s poškodovanih ladij.
Med kaosom prve noči so zdravniki zmotno verjeli, da so stotine preživelih, ki so skočili ali jih je odneslo čez krov in odplavali na varno, trpeli samo zaradi šoka in drugih poškodb. Dobili so morfij, zavili so jih v tople odeje in pustili sedeti v svojih z oljem prepojenih uniformah tudi do 24 ur. Dejansko so se preživeli vojaki in civilist marinirali v iperitu.
Zjutraj pa se je pri pacientih pojavila rdeča, vneta koža z ogromnimi mehurji. Zdravniki so sumili na nekakšno obliko kemičnega draženja, vendar pacienti niso imeli tipičnih simptomov ali se niso odzivali na standardne oblike zdravljenja. Nelagodje osebja se je samo še poglobilo, ko je iz vodstva prišlo sumljivo obvestilo, da bo na stotine opeklinskih pacientov z nenavadnimi simptomi razvrščenih zgolj kot »nediagnosticirani«.
Nato so brez opozorila začeli umirati pacienti v relativno dobrem stanju. Zaradi teh nenadnih, skrivnostnih smrti so bili zdravniki zmedeni in niso vedeli, kako naprej. Razširile so se govorice, da so Nemci uporabili neznan strup. Ker je dnevno število smrtnih žrtev naraščalo, so britanski uradniki v Bariju prižgali »rdečo luč«. Poveljstvo zavezniških sil v Alžiru so opozorili na zdravstveno krizo. Podpolkovnik Stewart Francis Alexander, mladi strokovnjak za kemično vojskovanje, ki je bil priključen Eisenhowerjevemu osebju, je bil takoj poslan na kraj nesreče.
Njegova odkritja so hitro prikrili
Kljub zanikanju britanskih oblasti je Alexander hitro diagnosticiral izpostavljenost iperitu. Prepričan, da je zaskrbljenost zaradi vojaške varnosti prispevala k tragediji, je vztrajno nadaljeval preiskavo, da bi odkril izvor kemičnega sredstva in ugotovil, kako je bilo zastrupljenih toliko ljudi.
Po natančnem preučevanju navtičnih kart je ugotovil položaje uničenih tovornih ladij in uspel določiti ladjo John Harvey kot epicenter kemične katastrofe. Ko so potapljači odkrili dele eksplodiranih plinskih bomb, so ugotovili, da gre za ohišja 100-funtskih ameriških bomb z iperitom.
Odziv, ki ga je prejel Alexander, je bil šokanten. Medtem ko je Eisenhower sprejel diagnozo, Churchill ni želel priznati prisotnosti zavezniškega iperita v Bariju. Ko je vojna v Evropi prešla v kritično fazo, so se vodje zaveznikov strinjali, da bodo uvedli politiko stroge cenzure glede kemične katastrofe: vse omembe iperita so bile izbrisane iz uradnih zapisov, Alexandrova diagnoza pa izbrisana iz vseh zdravstvenih dokumentov.
Katastrofa v Bariju je prinesla pravo razsvetljenje o vplivu iperita na bele krvne celice
Alexandrovo »Končno poročilo o žrtvah barijskega iperita« je bilo takoj označeno kot tajno, vendar ne preden je njegovo presenetljivo odkritje toksičnih učinkov na bele krvne celice pritegnilo pozornost njegovega šefa v Službi za kemično bojevanje, polkovnika Corneliusa Rhoadsa. V civilnem življenju je Rhoads služil kot vodja Newyorške onkološke bolnišnice.
Od več kot 617 žrtev, ki so bile izpostavljene plinu bariju, jih je 83 umrlo, vse pa so kazale zaviralni učinek iperita na delitev celic. To je doprineslo do spoznanja, da bi ga lahko uporabili za zaviranje hitro razmnoževanja malignih belih krvnih celic, ki lahko napadejo in uničijo zdravo tkivo. Alexander je iz študij primerov izluščil dragocene podatke, ki so vedno znova kazali na kemikalijo v iperitu, ki bi jo lahko uporabili kot orožje v boju proti nekaterim vrstam raka.
Na podlagi Alexandrovega pomembnega poročila in strogo zaupnega kliničnega testiranja na univerzi Yale, ki je pokazalo, da lahko dušikov iperit zmanjša tumorje, je bil Rhoads prepričan, da se lahko škodljiva snov – v majhnih, skrbno umerjenih odmerkih – uporablja za zdravljenje.
Leta 1945 je prepričal lastnika General Motorsa Alfreda P. Sloana in Charlesa F. Ketteringa, da sta financirala Inštitut Sloan Kettering. Tam so izvajali sintezo novih derivatov iperita in razvili prvo zdravilo za raka – danes znano kot kemoterapija.
Leta 1949 je mustargen (mekloretamin) postal prvo eksperimentalno kemoterapevtsko zdravilo, ki ga je odobrila FDA in se je uspešno uporabljalo za zdravljenje ne-Hodgkinovega limfoma. Ta zmaga je spodbudila razvoj drugih kemičnih sredstev, ki so specifično ciljala na maligne celice, zaradi česar je Ameriško združenje za boj proti raku pripisalo katastrofi v Bariju začetek »dobe kemoterapije raka«.
Junior novinar
