Kdo bi se moral boriti proti nasilju v šolah?

Peers' hands show with their fingers a sad and frightened child girl against the sunset. Conceptual image of bullying children
Foto: Viktor Aheiev iz iStock

V zadnjih letih in predvsem v zadnjih mesecih opažamo porast medvrstniškega nasilja. Po nasilnem dogodku v Celju, ki se je zgodil pred nekaj dnevi in drugih situacijah, kjer so otroci seboj v šolo prinesli ostre predmete ali pištole, se javnost sprašuje, zakaj šole ne ukrepajo. Slednje odgovarjajo in trdijo, da imajo ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, da bodo resno obravnavali vsak primer posebej in da veliko delajo na preventivi. Mnogi se še vedno sprašujejo, zakaj še vedno prihaja do nasilja, če se toliko dela na preventivi?

Nasilje v šolah

V šolah se srečujemo predvsem z medvrstniškim nasiljem, »bullyingom«, ki je označeno kot namerna, ponavljajoča se oblika nasilja nad drugim posameznikom. Načeloma gre za zavestno vedenje, ki se izraža kot agresivno, manipulativno in izključevalno vedenje. Nasilje se lahko izvaja proti eni ali več osebam, ki so šibkejše od povzročitelja oziroma povzročiteljev.

V okviru nasilja, ki ga opažamo v šolah, lahko ločimo med povzročitelji, opazovalci in žrtvami. Otrok pa se lahko znajde tudi v dvojni vlogi, torej tako žrtve kot povzročitelja.

  • Žrtev je posameznik, ki je dlje časa izpostavljen nasilnemu vedenju in na njem to vedenje pusti številne posledice. Te posledice so vidne pri njegovem učnem uspehu, socialni vključenosti in zdravju.
  • Povzročitelj je tisti, ki dlje časa izvaja nasilje nad sovrstnikom. Gre za posameznika, ki v odnosu nastopa kot močnejši deležnik. Med trajanjem nasilja pa prihaja do vse večjega neravnovesja moči v korist povzročitelja
  • Opazovalci so vrstniki, ki zaznajo nasilje, ga opazujejo ali celo spodbujajo, vendar vanj neposredno ne posegajo. Žrtvi tudi ne pomagajo.
woman, sad, portrait
Foto: Anemone123 iz Pixabay

Oblike nasilja

  • Psihično nasilje: povzročitelj svojo moč nad žrtvijo izkazuje brez uporabe nasilja. Žrtev žali, zmerja, kritizira, zasmehuje, ji grozi ali jo prepričuje, da izgublja razum. Psihično nasilje načeloma težko prepoznamo. Žrtve nimajo občutka, da so prikrajšane česarkoli, spremlja jih občutek nezaupanja vase in ujetosti v odnos s povzročiteljem.
  • Telesno ali fizično nasilje: je zloraba fizične moči, ki je usmerjena v telo, življenje ali imetje žrtve. Pogosto gre za stopnjevanje nasilnega obnašanja, ki od klofut in odrivanja, preide v zvijanje rok, davljenje, dušenje, lahko tudi napade z orožjem.
  • Spolno nasilje: je načeloma manj prisotno v šolah, vendar to ne pomeni, da ga ni. Lahko gre za namigovanje k spolnosti, otipavanje, gestikuliranje.
  • Ekonomsko oziroma materialno nasilje: je nasilje, kjer se žrtvi poskušajo odvzeti njene materialne dobrine. Povzročitelj izsiljuje žrtev za njen denar ali drugo lastnino.
  • Spletno nasilje: Žal se je v zadnjih letih razpaslo tudi spletno nasilje, ki je vse pogosteje dodano h kakšni drugi obliki nasilja. Žrtev se ustrahuje preko interneta ali socialnih omrežij, objavljajo se zasebni pogovori ali informacije. Žal se pojavlja tudi snemanje nasilnih ali drugih neprimernih video posnetkov.
Asian teenage boy sitting at stair at school, covering his face with hands, face down, holding smartphone in low light feeling frustrated, lonely, stress and depressed. Cyber bullying concept.
Foto: Jatuporn Tansirimas iz iStock

Kako bi naj postopale šole

»V demokratični državi ima vsak otrok pravico, da v šolske prostore vstopa brez strahu, šola pa ima dolžnost, da otroku v šolskih prostorih zagotovi varno okolje,« je eno od mnenj, ki se sicer sliši popolnoma logično in se z njim lahko vsi strinjamo. Ta pravica otrok pa daje izobraževalnim ustanovam veliko breme na pleča, saj se pogosto izkaže, da se srečujejo z mnogimi težavami na tem področju.

Ob pojavu medvrstniškega nasilja se vsa odgovornost pogosto prenese na šole, ki se morajo nato zagovarjati, glede tega, kako ravnajo in kako skrbijo, da bi preprečile nasilna dejanja. Žal pa šole niso same krive, da imajo težavo pri postopanju proti medvrstniškemu nasilju. Šole zavzamejo držo ničelne tolerance do nasilja in poskušajo v svojih omejenih možnostih narediti nekaj, da bi vsaj delno odreagirale proti nasilništvu.

Šole nimajo prave podlage za ravnanje proti nasilništvu

Šole so iz strani ministrstva za izobraževanje, spodbujena k ustvarjanju varnega in spodbudnega učnega okolja. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je prepričano, da lahko z ustvarjanjem dobrega počutja v razrednih skupnostih in izobraževalnih zavodih pomembno zmanjšamo nasilje.

V Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so zapisali, da se prepoveduje telesno kaznovanje nad otroki in vsakršna oblika nasilja nad in med otroki.  Prav tako je z zakonom prepovedana neenakopravna obravnava, ki bi temeljila na spolu, spolni usmerjenosti, socialnem in kulturnem poreklu, veroizpovedi, rasni, etnični in narodni pripadnosti ter posebnosti v telesnem in duševnem razvoju.

Da bi šolam pomagali pri zagotovitvi takšnega okolja so spisali knjižico navodil z naslovom: »Protokol ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.« V knjižici poudarijo, da je treba imeti ničelno toleranco do nasilništva in da je treba delati na preventivi. Izpostavijo, da je treba delati tako z žrtvijo kot s povzročiteljem nasilja, da bi preprečevali nadaljnja nasilna ravnanja in da imajo učitelji obveznost nasilno ravnanje prijaviti in zagotoviti, da se ustvari tim, ki se ukvarja s posameznimi primeri nasilništva. Izpostavili so tudi sodelovanje s starši na govorilnih urah in roditeljskih sestankih.

Upset and depressed girl holding smartphone sitting on college campus floor holding head. University sad student suffering from depression sitting on floor at high school. Lonely bullied teen in difficulty with copy space.
Foto: Ridofranz iz iStock

Vendar se ob pregledu priročnika izkaže, da so se z njim le dotaknili problematike, ki je vseprisotna. Ob vseh timih, ki bi jih morali sklicati in ob vseh opozorilih, da je treba delati ločeno z žrtvijo in povzročiteljem, nihče ni podal nobenih konkretnih navodil. Kako se pogovarjati s posameznim otrokom, kako mu pomagati, da preraste strah. Če delamo povsem ločeno z žrtvijo in storilcem, kako naj žrtev preraste strah, s katerim se bo morala neizbežno nekoč soočiti?

V navodilih je celo izpostavljeno, naj učitelj ne obljubi, da se nov napad ali nasilno dejanje ne bo več zgodilo. Res je, da tega nihče ne more obljubiti, vendar me zanima, kako bi  to naj preprečili? Dokler otroka pripadata isti razredni skupnosti, se bo nasilje še vedno dogajalo, morda sicer bolj skrito. Otroka tudi ne moremo preprosto prestaviti v drug razred, saj ga s tem zgolj kaznujemo. Resnično pomembno pa ostaja vprašanje, kdo je na šolah dovolj dobro izobražen, da lahko pomaga tako storilcu kot žrtvi, ne da bi žrtev še dodatno škodil?

Potrebno je delati na preventivi

Protokol kot jasno prednost izpostavi preventivo na področju nasilnega vedenja. Pogovori na razrednih urah, izobraževanje o vrstah nasilja. Pomembno je tudi delo s starši. Modra učenje le teh, da prepoznavajo težave svojega otroka, se nanje pravilno odzovejo, jih ne pometejo pod preprogo.

Pogovor na razredni ravni in delo na komunikaciji in reševanju konfliktov med mladimi je vsekakor pomembno, vendar šola tukaj ne more posegati v domača okolja, kjer se nasilništvo kot prvo izrazi in se lahko tudi spodbuja. Šola namesto staršev ne more vzgojiti in tudi ne prevzgojiti otroka, ki v medsebojne odnose stopa v prepričanju, da je reševanje konfliktov na nasilen način edini pravi način. Šola, kot se vedno znova izkaže, mora pogosto vzgajati tudi starše, vendar obstajajo primeri staršev, ki jih ni na roditeljske sestanke in na govorilne ure, kar predstavlja težavo, ko želi šola reševati takšne probleme, kot je nasilno obnašanje posameznika. Starši bi morali biti vključeni v razprave in reševanje nasilnih incidentov, vendar se le ti svoje vloge in svojega mesta pri reševanju teh težav ne zavedajo, ali pa od odgovornosti preprosto bežijo.

Worried young father holding hand of stressed little kid son, giving psychological help at home. Compassionate kind daddy supporting depressed offended small boy suffering from school bullying.
Foto: fizkes iz iStock

Za ključno se izkaže sodelovanje

Po nasilnih incidentih, ki so pretresli javnost in jo nekoliko zbudili iz zimskega spanja, se ponovno postavlja vprašanje krivde in odgovornosti. Izkaže se, da ni nihče kriv, je pa nasilnež sprejel odločitev, ki je bila napačna in za katero mora odgovarjati. Na nasilje, ki se je zgodilo v Celju, se je bila primorana odzvati policija, saj je posnetek pretepa sprožil preveliko zanimanje javnosti. Mnogo je bolj skritih primerov medvrstniškega nasilja, ki so prav tako okrutni, ampak vanje ne uspe ali ne more poseči policija.

Da bi medvrstniško nasilje popolnoma preprečili, je, kot vsi predobro vemo, nemogoče, vendar pa je, žal tudi tokrat, padla odgovornost na šole in druge vzgojno-izobraževalne ustanove, da na primere, ki se zgodijo v njihovih prostorih, odreagirajo tako, da opolnomočijo žrtev in sankcionirajo nasilneža. Da jim bo to, kar najbolje uspelo, pa je pomembno, da starši dobro izobrazijo svoje otroke, jim pomagajo, da se naučijo reševati konflikte na nenasilne načine. Tukaj je potreben dober zgled.

Kot družba upamo, da se bo tudi javnosti uspelo naučiti, da pozivanje k poniževanju nasilneža, vodi v še več nasilnih dejanj. Če po medmrežju širimo nasilna sporočila in pozivamo k nasilju, bomo nasilje tudi prejeli. Če kot družba zgolj obsojamo nasilje in se z njim ne soočamo aktivno, slednjega ne bomo preprečili. In če posamezniki, ki imajo vidnejše vloge v naši družbi, naj si bodo to politiki, znane medijske osebnosti, aktivisti ali drugi, vsako neprijetnost, ki se jim zgodi, označijo za nasilje, bodo s svojimi dejanji samo še bolj prikrili tisto resnično in očem že tako prikrito nasilje.

Prejšnji članekBomo kmalu lahko naročili mamutove mesne kroglice?
Naslednji članekZakaj ne bi smeli reči, da je hrana okusna?

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.