Pred 30 leti, 6. maja 1994, je Velika Britanija dobila »kopensko« povezavo s celinsko Evropo. Odprt je bil predor pod Rokavskim prelivom, ki je za ogromno prebivalcev Združenega kraljestva in Evrope pomenil ključno infrastrukturno povezavo, ki je olajšala mnogo logističnih težav. Danes pa nas predor nekoliko ironično spominja na, verjetno boljše, čase pred Brexitom in nam je v opomin in spomin, da Evropejci lahko uspešno sodelujemo, če hočemo.
Britanija po 100.000 letih ni več otok
Na slovesnosti 6. maja 1994, ki sta ji predsedovala bivša britanska kraljica Elizabeta II. in francoski predsednik Francois Mitterrand, je bil uradno odprt železniški predor pod Rokavskim prelivom, ki je prvič po ledeni dobi fizično povezal Veliko Britanijo in evropsko celino.
Predor pod Rokavskim prelivom ali »Chunnel«, kot mu ljubkovalno rečejo, povezuje Folkestone v Angliji s Coquellesom v Franciji, ki je oddaljen približno 80 km. Chunnel je skrajšal čas potovanja med Anglijo in Francijo na hitrih 35 minut. To pomeni, da bi z vlakom pred Brexitom iz Pariza do Londona potrebovali zgolj dve uri in pol.
To je najdaljši podvodni predor na svetu, dolg pa je skoraj 50 km, s povprečno globino 45 metrov pod morskim dnom. Pred izstopom Združenega kraljestva iz Evropske unije je vsak dan približno 30.000 ljudi, 6.000 avtomobilov in 3.500 tovornjakov potovalo skozenj na različnih vlakih.
Ideja o projektu ni bila nova
Pogosto obravnavano idejo o gradnji predora pod Rokavskim prelivom sta leta 1986 ponovno obudili Velika Britanija in Francija. Napoleonov inženir Albert Mathieu je že leta 1802 načrtoval prvi predor pod Rokavskim prelivom in predvideval podzemni prehod s prezračevalnimi dimniki, ki bi se raztezali nad morsko gladino. Leta 1880 je prvi pravi poskus izvedel polkovnik Beaumont, ki je pred opustitvijo projekta izvrtal več kot miljo dolg predor. V 20. stoletju so sledila druga prizadevanja, vendar nobena v obsegu predorov, ki so se začeli junija 1988.
Kako je gromozanski gradbeni podvig uspel?
Idej, kakšna naj bo povezava je bilo ogromno. Od kolosalnih visečih mostov, do hibridov med mostovi in predori itd. Nazadnje je bil izbran podzemni železniški predor, projekt pa je zasebno financiral konzorcij britanskih in francoskih bank. Predor danes upravlja angleško-francosko podjetje Eurotunnel.
Milijoni ton zemlje so bili premaknjeni za izgradnjo dveh železniških predorov – enega za promet proti severu in enega za promet proti jugu – ter enega servisnega predora. Na vrhuncu gradnje je bilo zaposlenih petnajst tisoč ljudi. Med gradnjo je umrlo deset ljudi.
Stroški predora v višini 16 milijard dolarjev so bili približno dvakrat višji od prvotne ocene, dokončanje pa je zaostajalo eno leto. Po enem letu delovanja je Eurotunnel objavil veliko izgubo, eno največjih v takratni zgodovini podjetij v Združenem kraljestvu. Pred propadom ga je rešila shema, v kateri so se banke strinjale, da bodo posojila v vrednosti milijard funtov zamenjale za delnice in leta 1999 je družba Eurotunnel pokazala svoj prvi čisti dobiček. Leta 1996 je Ameriško združenje gradbenih inženirjev predor označilo za enega od sedmih čudes sodobnega sveta.
Predor sta uradno odprla francoski predsednik François Mitterrand in kraljica Elizabeta II., na slovesnosti v Calaisu 6. maja 1994. Kraljica je potovala skozi predor v Calais z vlakom Eurostar, ki se je srečal z vlakom, ki je peljal predsednika Mitterranda iz Pariza. Po slovesnosti sta predsednik Mitterrand in kraljica z letalom Le Shuttle odpotovala na podobno slovesnost v Folkestone. Popolno obratovanje pa vendar ni steklo še več mesecev. Prvi tovorni vlak je zapeljal 1. junija 1994, prevažal je avtomobile Range Rover in Mini, ki so jih izvažali v Italijo.
Kako izgleda potovanje skozi predor?
Danes ima predor tri cevi. Leta 2007 je bila odprta železniška povezava v predoru pod Rokavskim prelivom, imenovana tudi High Speed 1, da bi povezala predor pod Rokavskim prelivom z Londonom, kar je omogočilo še večji pretok mednarodnega potniškega prometa med celinsko Evropo in Združenim kraljestvom. Hitra železnica je dolga 108 km ter speljana pod Temzo, vlaki pa lahko dosežejo hitrost do 300 km na uro.
Potniki lahko potujejo z navadnimi železniškimi vagoni ali z lastnimi motornimi vozili, ki jih naložijo na posebne vagone. Ti vlaki lahko potujejo skozi predor s hitrostjo do 160 km na uro, potovanje pa traja približno 35 minut.
Junior novinar
