20. stoletje je s svojimi grozotami vzpodbudilo nagel razvoj mednarodnega kazenskega prava. Po drugi svetovni vojni je človeštvo na procesih v Nürnbergu in Tokiu prvič sodilo posameznikom za zločine proti človeštvu, vojne zločine in genocid. Tekom 20. stoletja so bila ustanovljena še številna druga ad hoc (nestalna) sodišča, pri čemer nam je najbolj poznano sodišče za nekdanjo Jugoslavijo.
25. obletnica Rimskega statuta
Ideja o stalnem mednarodnem kazenskem sodišču je obstajala že od začetka delovanja Organizacije združenih narodov, realizirala pa se je leta 1998 v Rimu. Po pogajanjih, na katerih je sodelovalo več kot 160 držav, je bil 17. julija 1998 sprejet Rimski statut, ki daje pravno podlago za ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča.
Rimski statut je začel veljati 1. julija 2002 in s tem je človeštvo dobilo stalno Mednarodno kazensko sodišče (International criminal court – ICC), ki zaseda v Haagu.
Pristojnosti in sestava Mednarodnega kazenskega sodišča
Materialna (stvarna) pristojnost
ICC je pristojen za preiskovanje in pregon storilcev genocida, vojnih hudodelstev, hudodelstev zoper človečnost in agresijo. Gre za najhujše oblike kaznivih dejanj, ki ogrožajo mednarodni mir, varnost in blaginjo. Sodišče se tako ne ukvarja z manjšimi (čeprav zavržnimi) kaznivimi dejanji, kot so npr. zaposlovanje na črno, uboj ali tatvina.
Osebna, časovna in krajevna pristojnost
V skladu s 25. členom Rimskega statuta je Sodišče pristojno, da sodi zgolj fizičnim osebam. Gre torej za individualno kazensko odgovornost posameznika in ne za odgovornost države ali pravne osebe (tak primer bi bila npr. skupina Wagner). Sodi se lahko le osebam nad 18 let, pri čemer je status osebe popolnoma prezrt. Nebistvenost uradnega položaja (27. člen Rimskega statuta) je pomembna, saj lahko sodišče tako sodi tudi šefu države (predsedniku ali monarhu), šefu vlade, članu vlade ali parlamenta ter drugim uradnikom.
Časovno je sodišče omejeno na kazniva dejanja, storjena po 1. juliju 2002, ko je statut ratificiralo 60 držav. Za nove države pogodbenice, ki so Rimski statut ratificirale kasneje, veljajo kasnejši datumi. Retroaktivnost (povratna veljava) je v takem primeru mogoča, če država to izrecno zahteva, vendar le za kazniva dejanja, storjena po 1. juliju 2002.
Sodišče je pristojno za hudodelstva, storjena na območju države pogodbenice. Prav tako lahko država, ki ni pogodbenica, privoli, da se pristojnost sodišča razširi na njeno ozemlje s posebno izjavo. Izjemoma se lahko krajevna pristojnost razširi na državo, ki ni pogodbenica, če to zahteva Varnostni svet OZN. Ker pa ima 5 stalnih članic Varnostnega sveta (Francija, Združeno kraljestvo, Kitajska, Rusija in ZDA) veto, je to z vidika rusko-ukrajinske sporno, saj delo Sodišča na območju Rusije blokira prav Rusija.
Komplementarna pristojnost
ICC ima v razmerju do držav podpisnic subsidiarno vlogo. To pomeni, da so za pregon kaznivih dejanj primarno pristojna nacionalna oz. državna sodišča države podpisnice. ICC se »aktivira« le v primeru, ko država za to zaprosi ali pa ne more oz. noče učinkovito preganjati hudodelstev, vsebovanih v Rimskem statutu. Mednarodno kazensko sodišče tako zgolj dopolnjuje pravni red posamezne države in ga ne nadomešča.
Sestava
Mednarodno kazensko sodišče ima več organov, in sicer sodišče v ožjem pomenu (18 sodnikov), tožilca, tajnika in sekretariat. Države pogodbenice so zastopane v skupščini, katerega posebno predstavniško telo za pomoč med zasedanji skupščine je urad.
Veliko in pomembno vlogo igrajo tudi žrtve hudodelstev, ki sodelujejo v postopku že od samega začetka. Mutatis mutandis so prav žrtve grozodejstev glavni vzrok, da se postopek sploh začne.
Vloga Slovenije v mednarodnem kazenskem pravu
Naša država se lahko pohvali z aktivnim sodelovanjem pri izboljševanju mednarodnega kazenskega prava. 26. maja letos je v Ljubljani potekala diplomatska konferenca, kjer je bila uspešno pogajana Ljubljansko-haaška MLA konvencija (angleško Mutual Legal Assistance Treaty, MLA). MLA pobuda je nastala po zasedanju strokovnjakov, ki so jo leta 2011 organizirale Nizozemska, Belgija in Slovenija, kasneje pa so k pobudi pristopile še Argentina, Senegal in Mongolija.
Konvencija sega na področje mednarodnega sodelovanja na področju kaznivih dejanj, določenih v Rimskem statutu, in bo državam omogočila uspešnejši pregon storilcev teh kaznivih dejanj. Med drugim vsebuje določila glede izboljšanja postopka na področju zaščite prič, poenostavljanje kazenskih postopkov, iskanja dokaznih materialov, zamrznitve, zasega ali odvzema sredstev in mnoge druge. Gre za velik korak naprej in hkrati za pomemben uspeh slovenskih diplomatov ter pravnikov.
Junior novinar
