Eva Steinwald je po 26 letih zakona ob izgubi moža začela iskati novo življenjsko pot. Našla jo je v gorah, kjer je premagovala žalovanje, lastne dvome in nekatere najvišje vrhove sveta. Zdaj želi dokazati, da za nove začetke nikoli ni prepozno.
Ko je Eva Steinwald leta 2018 izgubila moža Pata, s katerim je bila poročena 26 let, se je znašla pred vprašanjem, ki si ga prej ni nikoli zastavila: kdo je pravzaprav brez njega?
Danes 64-letna Američanka, ki se je rodila v Nemčiji in živi v ameriški zvezni državi Idaho, je odgovor začela iskati na precej nepričakovanem kraju – v gorah. Pri 63 letih se je povzpela na Mount Everest in po navedbah revije People takrat postala najstarejša Američanka, ki ji je to uspelo. Njen rekord je bil sicer kmalu zatem presežen, vendar je bil za Evo osebno pomembnejši od samega vpisa v zgodovino.
»Izguba Pata po 26 letih zakona me je spomnila, kako kratko je življenje in kako dragoceno darilo je,« je povedala za revijo People. Ob tem se je začela spraševati: »Kdo sem brez Pata?« Želela je odkriti novo različico sebe, znova začutiti življenje in se počutiti živo.
Iz žalovanja v iskanje novega smisla
Eva je po poklicu nepremičninska posrednica, poleg tega pa je lastnica in inštruktorica v karate šoli. Pred njo je bilo življenje, v katerem se je morala znova opredeliti do sebe, svojih želja in prihodnosti.
Svojega moža je spoznala na zmenku na slepo, ki so ga organizirali skupni prijatelji. Čeprav med njima sprva ni preskočila iskrica, jo je pritegnila njegova pozornost do majhnih stvari. Preden jo je povabil na zmenek, je namreč skupnega prijatelja prosil za dovoljenje.
Poročila sta se 20. maja 1993 na majhnem obredu, ki so se ga udeležili le Evini starši. Otrok nista imela, svoj zakon pa sta gradila na medsebojnem spoštovanju in samostojnosti. Pat jo je spodbujal pri njenih načrtih, verjel vanjo, obenem pa ji je iskreno povedal, kadar se mu je kakšna zamisel zdela nerealistična.
»Ko danes pogledam nazaj, vidim, koliko mi je pomagal rasti, čeprav je pogosto ostajal v ozadju,« pravi Eva. Po njegovi smrti je začela iskati dejavnosti, ki bi ji pomagale znova najti smer. Postopoma je svoje telesne in duševne meje začela preizkušati v gorah. Plezanje je postalo veliko več kot športni izziv – postalo je način, kako se je znova povezala z življenjem.
Prvi neuspeh jo je naučil pomembne lekcije
Pot do najvišjih vrhov sveta ni bila preprosta. Junija 2023 se je Eva prvič poskusila povzpeti na Denali na Aljaski, vendar je morala njena odprava zaradi slabega vremena odnehati pred vrhom.
Težko je sprejela, da ji kljub pripravljenosti in vloženemu trudu ni uspelo doseči cilja. A prav ta izkušnja jo je naučila ene najpomembnejših resnic gorništva. »Gora vedno odloča,« pravi. Leto pozneje se je vrnila na Denali in ga uspešno osvojila. Vrh leži na nadmorski višini približno 6190 metrov.
Že januarja 2024 se je povzpela tudi na Aconcaguo v Argentini, najvišjo goro Južne Amerike. Med vzponom se je spotaknila in padla, zaradi česar je skoraj odnehala. Toda izkušnja je postala navdih za osebno vodilo, ki ga uporablja še danes: »Ne morem. Moram. Uspelo mi je.«
Eva te tri besede razume kot proces spreminjanja lastnega mišljenja. Prepričanje, da nečesa ne zmoremo, nas lahko zadrži na mestu. Odločitev, da bomo vztrajali in opravili potrebno delo, pa nam lahko omogoči, da nekega dne pogledamo nazaj in rečemo: uspelo mi je.
Šest tednov priprav na Everest
Njen največji izziv je prišel maja 2025, ko se je odpravila na Mount Everest, najvišjo goro na svetu z nadmorsko višino 8848,86 metra. Na vzpon se je pripravljala celo leto. Sodelovala je s trenerjem za pripravo na visoke nadmorske višine in trenerjem za moč, vendar je hitro ugotovila, da telesna pripravljenost ni dovolj za vse, kar prinaša takšna odprava.
Šest tednov v ekstremnem okolju je bilo tudi psihično napornih. Dolge ure v šotoru, osamljenost in nenehno soočanje z lastnimi mislimi so bili del izkušnje, na katero se je bilo težko povsem pripraviti. »Ure in ure preživiš sama v šotoru. Tudi ko plezaš v skupini, si pogosto sama v svoji glavi,« je povedala. Ko se je približevala vrhu, si je ponavljala preproste besede: »En vdih. En korak. Samo ne nehaj.«
Ko je končno dosegla vrh, je bil občutek zanjo skoraj nepopisen. »Doseči vrh se je zdelo neresnično. Zdelo se mi je, kot da sem svobodna,« se spominja. Pri 63 letih je tako dosegla izjemen mejnik in po poročanju revije People postala najstarejša Američanka, ki se je takrat povzpela na Everest.
Sedem vrhov do sedemdesetega leta
Everest pa ni bil konec njene poti, temveč začetek novega poglavja. Eva si je zadala cilj, da bo do svojega 70. leta osvojila vseh sedem najvišjih vrhov na sedmih celinah. Svoj projekt je poimenovala »7 Summits x 70«. V času objave članka je imela za seboj že pet od sedmih vrhov: Aconcaguo v Južni Ameriki, Denali v Severni Ameriki, Everest v Aziji, Kilimandžaro v Afriki in Mont Blanc v Evropi. Na Kilimandžaro v Tanzaniji se je povzpela januarja 2026, junija istega leta pa je osvojila še Mont Blanc v Alpah.
Naslednja izziva sta Carstenszova piramida v Indoneziji, načrtovana za oktober 2027, in gora Vinson na Antarktiki, na katero se namerava odpraviti decembra istega leta. Če ji uspe, bo svoj cilj dosegla že pri 65 letih – kar pet let prej, kot je prvotno načrtovala. Toda danes ji ne gre več zgolj za število osvojenih vrhov.
Sporočilo, ki presega gorništvo
Eva poudarja, da njena zgodba ni namenjena le ljudem, ki sanjajo o osvajanju najvišjih gora. Njeno sporočilo je veliko širše: tudi po izgubi, težkem življenjskem obdobju ali letih, ko smo svoje želje postavljali na stranski tir, lahko začnemo znova.
»Ko postajamo starejši, je lahko misliti, da je čas za pustolovščine ali nove začetke že minil,« pravi. »Nikoli ni prepozno, da začnemo, vendar moramo narediti prvi korak, če želimo odkriti, česa smo sposobni.« Ta korak za nekoga pomeni učenje nove spretnosti, za drugega potovanje na kraj, ki si ga že dolgo želi obiskati, ali vrnitev k sanjam, ki jih je nekoč opustil. Ni nujno, da vključuje plezalno opremo, ledenike in nevarne višine.
Pomembno je, da začnemo tam, kjer smo, spoštujemo svoje telo in vlagamo vase. Eva svojo pot dokumentira na osebni spletni strani in profilu na Instagramu. Ob tem opaža, da njena zgodba spodbuja tudi prijatelje, družinske člane in sodelavce, da začnejo razmišljati o lastnih željah in izzivih.
»Ko sem začela, sem želela odkriti, kdo sem brez Pata. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moja pot morda spodbudila še koga, da naredi prvi korak proti svojim sanjam,« pravi. In prav v tem danes vidi enega najdragocenejših delov svoje izkušnje. »Ne vemo, koliko časa imamo, lahko pa izbiramo, kaj bomo naredili z življenjem, ki nam je bilo dano.«
Evina zgodba nas tako spominja, da nas izguba lahko globoko spremeni, vendar ni nujno, da nam vzame tudi prihodnost. Včasih se novo poglavje začne prav takrat, ko se zdi, da se je prejšnje dokončno končalo. In včasih je prvi korak v neznano tudi prvi korak nazaj k sebi.