Ko pomislimo na pomankanje motivacije to vedno povezujemo z negativnimi posledicami. Vendar ali je mogoče, da preveč motivacije prav tako škoduje? Več se lahko naučimo iz spodnje študije.
Premalo ali preveč motivacije
Že več kot stoletje se zahvaljujoč ameriškima psihologoma Roberta Yerkesa in Johna Dillighama Dodsona zavedamo, da obstaja povezava med motivacijo in uspehom. Premalo ali preveč motivacije predstavlja pomemben dejavnik pri uspešnosti, zmogljivosti oziroma učinkovitosti. Način, kako to vpliva na naše nevrone pa je neznan. To želi ugotoviti raziskava Samija El-Boustanija, docenta na Oddelku za osnovne nevroznanosti na Medicinski fakulteti Univerze v Ženevi in prejemnika štipendije Eccellenza (SNSF).
Raziskovalna skupina je razvila vedenjsko paradigmo, ki vključuje miši v režimu nadzorovane porabe vode. Najprej so miši usposobili, da se odzovejo na taktilne dražljaje prek dveh brkov (A in B) in izvedejo dejanje – lizanje cevi – samo za brke A in tako dobijo kapljico vode. Po tem treningu so se miši odzvale predvsem na stimulacijo brkov A, kar kaže na njihovo sposobnost razlikovanja med tema dvema občutkoma. Nazadnje so raziskovalci izvedli te poskuse pri padajočih stopnjah žeje, da bi spremenili motivacijo glodalcev za sodelovanje pri nalogi.
Stanje hipermotivacije zabriše senzorične informacije
Ko so bile miši zelo žejne, torej ko so bile zelo motivirane, so se odzvale slabo. Cev so lizale brez razmišljanja oziroma niso razlikovale med brki. Ko pa so bile zmerno žejne, so bila njihova dejanja optimalna – večinoma so cev lizale, ko so bile brke A stimulirane. Ko niso bile žejne, se je njihov uspeh ponovno znižal.
Z opazovanjem dejavnosti nevronskih populacij, odgovornih za zaznavno odločanje pri teh miših, so raziskovalci odkrili, da so bili nevroni v vezjih preplavljeni z električnimi signali, ko so bile miši hipermotivirane. Nasprotno pa so bili v stanju nizke motivacije signali prešibki. »Hipermotivacija vodi do močne stimulacije kortikalnih nevronov, kar povzroči izgubo natančnosti pri zaznavanju tipnih dražljajev,« pravi Giulio Matteucci, podoktorski sodelavec v laboratoriju Samija El-Boustanija in prvi avtor študije.
Nasprotno pa je bila v stanju nizke motivacije natančnost senzoričnih informacij obnovljena, vendar je bila moč signala prenizka, da bi se lahko pravilno prenesla. Posledično je bilo moteno tudi zaznavanje dražljajev.
Novo razumevanje učenja
Ti rezultati odpirajo nove perspektive. Odpirajo možnost nevronski podlagi za Yerkes-Dodsonov zakon. »Razkrivajo tudi, da stopnja motivacije ne vpliva samo na odločanje, temveč tudi na zaznavanje senzoričnih informacij, ki vodijo do odločitve«, pojasnjuje Carl Petersen, redni profesor na Inštitutu za možgane EPFL in avtor v študiji.
To delo tudi nakazuje, da je treba ločiti pridobivanje in izražanje novega znanja. »Opazili smo, da so miši zelo hitro razumele pravilo, vendar so lahko naučeno izrazile šele veliko pozneje, odvisno od spremenjenega zaznavanja, povezanega z njihovo stopnjo motivacije.« To razkritje vloge motivacije pri učenju odpira pot novim prilagodljivim metodam, ki si prizadevajo vzdrževati optimalno raven motivacije med učenjem.
Novinar
