Jaz sem pri tvojih letih že imela stanovanje, otroka in redno službo. Stavek, ki ga je verjetno slišal skoraj vsak, ki je v zadnjem desetletju sedel za kosilom s starejšo generacijo. In stavek, ob katerem se marsikdo od mlajših samo tiho zavije v sebe, ker ve, da razlaga ne bo nič spremenila.
Zakaj primerjava ne drži?
Problem ni v tem, da bi starejša generacija lagala o svoji izkušnji. Problem je, da primerja dve popolnoma različni realnosti, kot da bi bili enaki. Raziskava inštituta Mediana za WIN Worldwide je pokazala, da bi se dve tretjini mladih v Sloveniji zaradi boljših priložnosti odločilo za selitev v tujino, pri čemer stanovanjska problematika velja za enega ključnih razlogov nezadovoljstva. To ni podatek o lenobi mlajše generacije, temveč je podatek o tem, kako se je trg spremenil.
Cene nepremičnin v osrednjih delih Ljubljane, denimo v soseskah kot je Rožna dolina, dosegajo tudi preko 3.400 evrov na kvadratni meter, medtem ko so plače, prilagojene za inflacijo, rasle bistveno počasneje kot cene stanovanj v zadnjih dveh desetletjih. Nekdo, ki je stanovanje kupoval v devetdesetih ali zgodnjih dvatisočih, je to počel v povsem drugačnem razmerju med plačo in ceno kvadratnega metra, kot velja danes.
Ne le denar, spremenila se je tudi struktura zaposlitve
Poleg cen nepremičnin je treba upoštevati tudi, kako se je spremenil trg dela. Redna, stalna zaposlitev takoj po končanem šolanju, ki je bila nekoč skoraj samoumevna, danes ni več pravilo. Vse več mladih dela prek študentskega servisa, s.p.-jev ali kratkoročnih pogodb, preden (če sploh) pridejo do zaposlitve za nedoločen čas. To pomeni tudi, da banke pri odobravanju stanovanjskih kreditov mlajšim gledajo drugače kot nekoč, ko je bila stalna zaposlitev norma, ne izjema.
Dodaten dejavnik je tudi to, da so pretekle generacije pogosto imele dostop do družbenih stanovanj ali ugodnejših kreditnih shem, ki jih danes v takšnem obsegu ni več. Stanovanjska politika se je od osemdesetih in devetdesetih let močno spremenila, gradnja neprofitnih stanovanj pa v zadnjih desetletjih ni sledila potrebam rastočega števila mladih, ki iščejo prvo samostojno bivanje.
Zakaj se ta razkorak sploh čuti tako osebno?
Del bolečine pri takšnih pripombah ni v vsebini, ampak v tonu. V občutku, da je nekaj, kar je bilo za eno generacijo dosegljivo z rednim delom in varčevanjem, za drugo generacijo postalo skoraj nedosegljivo ne glede na trud. Ko starejša generacija to primerja neposredno, brez konteksta o spremenjenih cenah in plačah, mlajša generacija to razume kot obtožbo lenobe, čeprav gre v resnici za strukturno razliko, ne za razliko v delovni etiki.
Zanimivo je tudi, da se podoben vzorec pojavlja v več evropskih državah, ne le v Sloveniji — povsod, kjer so cene nepremičnin v zadnjih letih rasle hitreje kot plače, se pojavlja podoben medgeneracijski nesporazum. To ni izključno slovenski pojav, čeprav se tukaj morda čuti še posebej ostro zaradi majhnosti trga in koncentracije zaposlitvenih priložnosti v Ljubljani.
Najbolj produktiven pogovor med generacijami verjetno ni tisti, kjer ena stran dokazuje drugi, kdo ima težje. Bolj smiselno bi bilo priznati, da gre za dve različni ekonomski realnosti, ne za tekmovanje v trpljenju. Mladim to ne reši stanovanjskega problema, a vsaj razbremeni razgovore za kosilom, ki se prevečkrat sprevržejo v nekaj, kar ni namenjeno nikomur v prid.