Sponzorirano

Prvo cepivo nastalo kot produkt neetičnega eksperimenta

Vodene koze.
Vodene koze so bile nekoč prava mora, danes pa so s pomočjo zdravstvenega napredka nekaj povsem običajnega. Večina jih preboli v otroštvu.
Sponzorirano

Norice ali vodene koze so danes nekaj povsem običajnega, nekaj stoletij nazaj pa so bile strah in trepet prebivalstva. Ocenjuje se, da je zaradi njih v prvi polovici 18. stoletja samo v Evropi letno umrlo okoli 400 tisoč ljudi.

Ta številka je bila tako visoka, ker je bilo zdravstvo tedaj še v povojih. Načini zdravljenja vodenih koz so se razlikovali – od izoliranja posameznikov v hladnih ali vročih sobah, do predpisovanja 12 vrčkov piva na vsakih 24 ur in celo ovijanja ljudi v popolnoma rdeča oblačila.

Vsi ti načini pa so imeli eno skupno točko – da niso bili nič kaj učinkoviti. Razen enega. Gnojne rane, ki so jih povzročale norice, so prenesli na kožo zdravih posameznikov. Ti so kot po pravilu zboleli, a so imeli le blage simptome bolezni. Tako imenovano vcepljanje ali inkulacija se je uporabljalo po vseh znanih delih sveta, a je imelo svojo težavo.

Ker ni bilo dovolj zanesljivo, so potrebovali novo, bolj učinkovito in predvsem zanesljivejšo rešitev. 

Na začetku 18. stoletja je bilo na Otoku bolj ali manj znano, da obstaja posebna skupina ljudi, ki naj bi bila imuna na norice. Kravje molznice (ali molzniki) so namesto vodenih koz dobili goveje, ki pa niso bile tako smrtne in se jih je lažje prebolelo.

Moralno sporen začetek razvoja …

Leta 1774, ko je v Angliji divjala epidemija vodenih koz, se je kmet Benjamin Jesty odločil za poizkus. Po današnjih etičnih načelih vsekakor sporen, a je deloval. Vzel je gnoj z vim krav, ki so prav tako imele goveje koze, in ga nanesel na kožo svojih otrok in žene. Nihče od njih ni kasneje zbolel za vodenimi kozami.

Ta preizkus je dolga leta ostal skrit pred javnostjo, šele čez čas pa ga je uspel nadgraditi lokalni zdravnik iz Berkeleya Edward Jenner. Kot otrok je bil tudi sam deležen vcepljanja, izkušnja pa naj bi ga tako stravmatizirala, da si je celo življenje prizadeval, da bi takšnemu načinu preventivnega zdravljenja našel alternativo. Nekaj, kar bi bilo bolj varno in predvsem manj zastrašujoče.

… In njegova nadgradnja

Leta 1796 je, potem ko je pri lokalnih kmetih zbral dovolj dokazov, da so ti res imuni na vodene koze, tudi sam poizkušal s podobnim eksperimentom. Z rok okužene mlade molznice je vzel vzorec gnojne rane, ki so jo povzročile goveje koze, in ga nato razmazal na kožo osemletnega dečka. Ta je za nekaj dni zbolel, a je imel le blažje simptome.

Nato je sledil drugi korak eksperimenta. Istemu dečku je Jenner inkuliral še gnojne izsledke vodenih koz. A deček v drugo ni zbolel. Niti ni nihče, ki je prišel z njim v stik. Očitno je bilo, da je po preizkusu postal imun, ob tem pa bolezni ni prenašal naprej.

Jenner, ki z izumom ni želel služiti denarja, si je prizadeval le, da bi »cepil« čim več ljudi. Tako je svojo počitniško hišo na angleškem podeželju spremenil v pravo ordinacijo, kamor se je lokalno prebivalstvo po nedeljskih mašah prihajalo preventivno zdraviti.

Pomoč monarhije

Jenner je v upanju, da bo za njegovo poznanje izvedelo čim več ljudi, pisal zdravnikom, s katerimi je kontakte spletel še v času svojega študija v Londonu. Ko so nato po nekaj letih in več tisoč preizkušenih ljudi objavili rezultate imunosti, je beseda o prvem cepivu hitro zaokrožila po Evropi. S pomočjo španskega kralja Karla IV. pa tudi po svetu.

Slednji je zaradi vodenih koz izgubil kar nekaj svojcev, zato si je, ko je slišal za Jennerjev izum, prizadeval, da bi ga bilo deležno čim večje število prebivalstva tedaj izjemno razširjenega španskega imperija.

Ker je bila množična produkcija cepiva v tistem času prej utopija kot realnost, je Karel IV. v Južno Ameriko leta 1803 poslal 22 osirotelih otrok, ki naj bi po Jennerjevi metodi širili protitelesa. Vodja odprave je bila Isabel de Zendala y Gomez, ki je s seboj peljala tudi svojega otroka.

Ekspedicija je prepotovala Karibe, Južno in Centralno Ameriko, prečkala Pacifik in prišla vse do Filipinov. Tudi po njeni zaslugi je Jennerjeva metoda, ki jo imajo mnogi za začetek cepljenja, kot ga poznamo danes, vsako leto rešila na milijone življenj.

Junior novinar

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version