Stranka Alternativa za Nemčijo poskuša izkoristiti ekonomsko frustracijo, ki jo je sprožil virus. Francoska skrajno desna stranka Nacionalni zbor je na zadnjih evropskih volitvah dobila največ poslanskih sedežev od vseh francoskih strank. V Italiji, rojstnem kraju fašizma, so potomci postfašističnih strank postali priljubljeni , medtem ko je stigma, ki je obdajala Mussolinija in njegovo politiko, zbledela.
Marine Le Pen, predsednica stranke Nacionalni zbor. Odpovedi dogodkov in smrti tistih, ki bi se jih morali udeležiti
V Nemčiji so več kot leto dni načrtovali dogodek ob 75. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Dachau. Rezervirali so lete in hotelske sobe ter zagotovili invalidske vozičke in kisikove jeklenke za 72 preživelih in 20 ameriških vojakov , ki so osvobodili taborišča. 29. aprila bi se morali dobiti in skupaj preživeti pet dni ob pripovedvanju zgodb. To se seveda ni zgodilo.
Parade so bile odpovedane tudi v Veliki Britaniji in Franciji; nekatere tamkajšnje skupine veteranov so se na odpovedi odzvale z razumevanjem, druge pa so izrazile globoko razočaranje. Putin je tradicionalno parado, ki se vsako leto ob dnevu zmage odvija v Moskvi, prestavil na 24. junij. V Belgiji je umrl pisatelj Henry Kichka, ki je preživel Auschwitz. José María Galante je bil 71-letnik, ki je trpel pod režimom diktatorja Francisca Franca . Zadnja leta je poskušal za zapahe spraviti svojega mučitelja Antonia Gonzáleza Pacheca, a sta oba umrla za virusom. Galantejeva partnerka je izjavila, da je njuna smrt velika izguba za vse, ki mislijo, da Španija ne bi smela utišati svoje preteklosti.
Francisco Franco, španski diktator med letoma 1939 in 1975. Situacija v Italiji
Italija je še posebej ranljiva, kar se tiče izgube spomina prejšnjega stoletja. Epidemija je bila v naši zahodni sosedi še posebej huda, poleg tega pa ima Italija najstarejše prebivalstvo v Evropi. Italija je država pripovedi o grozotah, ki so jih zagrešili nacisti in fašisti, hkrati pa tudi vir zgodb o usmrtitvah, ki so jih izvedli partizani. Mnogi, ki so med pandemijo izgubili življenje, bi sicer ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne dobili priložnost za še zadnje javno slovo od dogodkov, ki so jih zaznamovali za vse življenje, od vojne in fašizma, ki so ju preživeli.
V Italiji si nasprotujejo mnenja o tem, kako ravnati s starejšimi v času koronavirusa. Že mesece teče debata o tem, kakšno odločitev sprejeti glede ranljivih skupin, ki vključujejo posameznike, ki so državo po drugi svetovni vojni postavili na noge in preživeli svinčena leta od konca šestdesetih do prve polovice osemdesetih let. Gre za skupino, ki je sicer res bolj ogrožena od mladih, a nič manj željna družbe. Italijanska pisateljica Lia Levi je izjavila, da ni mogoče ustanoviti družbe brez vzorov iz preteklosti . Za razliko od Nemčije, ki se je pogumno ozrla na svoje vojne zločine, je Italija velikokrat pogledala proč. Postfašistične stranke, ki so se pojavile po vojni, imajo še vedno delujoče naslednike.
Starejšim Italijanom druženje ne pomeni nič manj kot mlajšim. Primo Minelli, predsednik partizanskega združenja v Legnanu, je mnenja, da je izpoved iz prve roke več vredna kot posredna izpoved. Minelli je izjavil, da je gibanje, ki poskuša odstraniti zgodovino upora, že v delovanju. To gibanje bo delovalo še bolj pospešeno, ko ne bo več prič, ki bi lahko govorile o uporu proti fašizmu in nacizmu v prejšnjem stoletju . William Marconi, partizan, ki se je proti nacistom boril v Tiranu v severni Italiji, je mnenja, da spomini odidejo, ko ni več tistih, ki so bili neposredno vpleteni. Marconi ni prepričan, da je spomin dovolj. Pravi, da tudi tisti, ki zgodovino poznajo, ponavljajo ista dejanja. Spet in spet in spet in spet.
