Mudi se ti nikamor posebej, pa te vseeno popade nerazložljiva jeza, ko se pred teboj na ozkem pločniku vleče skupina, ki hodi počasi, klepeta in ne kaže nobenega namena, da bi te spustila mimo. To izkušnjo pozna skoraj vsak, ki živi v mestu. In ima celo svoje ime.
»Pločnikova jeza« kot prepoznan pojav
Izraz »sidewalk rage« (pločnikova jeza) je v javnost prinesel ameriški psiholog Leon James, ki je proučeval agresivno vedenje v prometu. Opisuje nesorazmerno iritacijo, ki jo pešci občutijo, ko jim počasnejši pešci »blokirajo« pot. Pojav je precej podoben cestni jezi voznikov, le prenesen v okolje, kjer bi pričakovali manj napetosti. Pri hoji ni pločevine, hitrosti ali nevarnosti, a jeza je kljub temu prisotna.
Raziskave kažejo, da je hitrost hoje povezana s tempom mesta. V večjih, hitro utripajočih mestih ljudje v povprečju hodijo hitreje kot v manjših, umirjenih krajih, kar so že v sedemdesetih letih pokazale raziskave o »tempu življenja«. Percepcija »prepočasne« hoje torej ni univerzalna, ampak je relativna glede na pričakovan tempo okolja.
Zakaj nas to tako moti, čeprav nimamo razloga za naglico?
Del razlage je občutek izgube nadzora nad lastnim tempom. Ko hodiš sam in brez ovir, se gibaš po naravnem ritmu, ne da bi o tem razmišljal. Ko te nekdo pred teboj upočasni, se ta avtomatizem prekine. Moraš se zavestno odločiti: počakati, poiskati pot mimo ali prilagoditi hitrost. To ustvari majhen, a resničen kognitivni napor, ki ga podzavestno doživljamo kot moteč, tudi če racionalno vemo, da nas nekaj sekund zamude ne bo prizadelo.
Ta iritacija ima še eno posebnost: pogosto je izrazitejša pri neznancih kot pri znancih. Če počasi hodi tvoj prijatelj ali partner, se temu prilagodiš brez odpora, medtem ko te enak tempo neznanca zmoti bistveno bolj. Torej ne gre le za tempo, ampak tudi za socialni kontekst in vprašanje, ali imamo z osebo pred nami odnos, ki bi upravičil prilagoditev.
Vlogo igra tudi zaznano nespoštovanje. Če skupina hodi v vrsti čez celo širino pločnika, jo lahko dojemamo kot ignoranco do drugih, čeprav ljudje običajno preprosto ne opazijo, da nekdo hiti za njimi. Ista situacija ima dve razlagi, in prva, ki nam pride na misel, je običajno tista, ki nas razjezi.
Kulturne in individualne razlike
Percepcija »normalne« hitrosti se razlikuje med kulturami in mesti. Znana raziskava, ki jo je leta 2006 za British Council vodil psiholog Richard Wiseman, je merila hitrost hoje pešcev v 32 mestih po svetu. Najhitrejša je bila Singapur, sledili so Kopenhagen in Madrid, med najpočasnejšimi pa je bil Blantyre v Maliju. Slika ni enostavna razdelitev na »hitri sever« in »počasni jug«, saj je bil Madrid tudi v vrhu. To je starejša raziskava z omejeno metodologijo, a nazorno pokaže, da se tempo med mesti precej razlikuje.
Razlike obstajajo tudi med posamezniki. Ljudje z višjo splošno nestrpnostjo, časovnim pritiskom ali stresom pločnikovo jezo občutijo bolj. Če hitiš na avtobus, te počasen sprehajalec razjezi bolj kot v nedeljo popoldne, ko nikamor ne hitiš.
Kaj storiti, ko začutite iritacijo?
Razumevanje, da gre za prepoznan psihološki pojav, ne pomeni, da bo jeza samodejno izginila. Lahko pa pomaga, da reakcije ne jemlješ kot znak, da si nestrpna ali slaba oseba. Gre za precej univerzalen odziv, ki ga delijo skoraj vsi prebivalci mest.
Nekaj stvari, ki jih lahko poskusiš:
- Zavestno si postavi vprašanje: ali se mi res mudi? Če ne, se lahko prilagodiš.
- Poišči varno priložnost za prehitevanje in reci kratek »oprostite«, namesto da se jeziš v sebi.
- Vzemi si več časa za pot. Deset minut rezerve odstrani večino jeze.
- Spomni se, da si tudi ti kdaj počasen sprehajalec, na primer na dopustu ali s telefonom v roki.
Pločnikova jeza je v bistvu jeza na lastno nestrpnost, ki jo kdo drug pač sproži. Ko to prepoznaš, je ravnanje z njo lažje.