Sponzorirano

Komentar: Čakajoč na pomoč

osamljenost
Sponzorirano

Anksioznost, brezizhodnost, dolgočasje, osamljenost in depresija so le eni izmed občutkov, ki med kriznimi razmerami epidemije covida-19 spremljajo posameznike. Te občutki se pojavijo kot popolnoma naraven odziv za preživetje v časih, ko nam iz okolja preti neznana nevarnost. Čas epidemije namreč ljudi ni soočil samo z gospodarsko in zdravstveno krizo, ampak predvsem s psihološko, ki je – kljub njeni razširjenosti – pri nas slabo zastopana.

Pomanjkljivosti na področju duševnega zdravja so bile prisotne že pred epidemijo, a jih nihče ni naslavljal. Različnim stiskam in motnjam so nasploh izpostavljeni predvsem posamezniki, ki prehajajo v obdobje odraslosti, saj je to čas novosti, sprememb in neznane prihodnosti. Problem je, da mnogi, tako mladi kot starejši, po pomoči v stiskah ne posegajo. Razlog za to je predvsem dejstvo, da je področje duševnega zdravja izredno tabuizirano in stigmatizirano, saj o ljudeh, ki trpijo z duševnimi motnjami, pogosto veljajo številni predsodki. To povzroči, da se o »psihohigieni« ne razpravlja, saj je odnos do vprašanj duševnega zdravja izrazito nizek.

Skozi leta se je v Sloveniji vzpostavila mreža različnih virov pomoči v primeru stisk – od svetovalnih služb pa do različnih telefonskih zvez in spletnih portalov. V času epidemije so svojo stopnjo »priljubljenosti« prevzeli predvsem telefoni za pomoč v stiski. Poleg Tom telefona, Samarijana, Društva SOS je na pobudo NIJZ-ja in Društva psihologov Slovenije nastala celo nova telefonska zveza, ki želi v času epidemije ljudem zagotoviti zadostno podporo. Pa je to sploh mogoče? Nekako ne moremo mimo dejstva, da imajo telefonske zveze svoj doseg. Brez dvoma predstavljajo pozitivno stvar pri reševanju tistih prvih stisk, vendar posamezniki s kompleksnimi problemi potrebujejo veliko več. Potrebujejo poglobljeno pomoč in procesno delo, do katerega pa je izredno težko priti.

Slovenija je leta 2018 sprejela Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028, v kateri se vrsti skupek ukrepov za zmanjšanje čakalnih vrst na psihoterapevtsko pomoč, ki pa so v praksi vidni le poredkoma. Res je, da so se vzpostavili nekateri centri za duševno zdravje, a možnost strokovne pomoči še zmeraj predstavlja nekakšen luksuz in nadstandard. Strokovna pomoč namreč v večini primerov predstavlja velik finančni zalogaj, saj se cene zasebne psihoterapije, ki traja približno šolsko uro, gibljejo od 20 do 120 evrov. Poleg tega so popolnoma neetične in nestrokovne tudi čakalne vrste, v katerih ljudje s statusom napotnice »zelo hitro« čakajo tudi po leto in pol. Na vprašanje, zakaj se v Sloveniji ne uredi financiranje področja specializirane klinične psihologije, marsikdo ne ve odgovora. To je namreč razlog, da je pridobivanje novih kadrov izredno oteženo, celotna mreža za zdravljenje duševnih motenj pa absolutno podhranjena.

Smo morali zares čakati, da so nas izredno zahtevni in zaskrbljujoči časi epidemije covida-19 opomnili ne le na pomembnost duševnega zdravja, temveč tudi na pomanjkljivo urejenost regulativnega okvira za dostopnost psihoterapevtske pomoči?

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version