Komentar: čas koronavirusa nas spodbuja, da razmišljamo o svoji prihodnosti

Znak, na katerem piše dobrodošli v prihodnost

Verjetno me je kot večino drugih študentov marca presenetil izbruh covida-19. Spomnim se, kako smo se 3. januarja po silvestrovanju vračali iz Beograda in se med vožnjo pogovarjali, da je zelo malo verjetno, da virus, ki razsaja na Kitajskem, pride do nas. Zdelo se nam je absurdno in sploh nismo pomislili, da bi bilo to mogoče – da bi zaprli fakultete, bare in ustavili javno življenje, ah, kje! Zdaj pa se nam, ko smo že pri drugem valu, zdijo maske, varnostna razdalja, ne druženje in trenuten način življenja že običajen. Včeraj sem gledala film, pri katerem so igralci brez mask pili pivo v nabito polnem lokalu in pomislila, kako bo čudno, ko bo tako dogajanje spet mogoče. Vem, da je od prvega vala minilo šele 8 mesecev, vendar je koronavirus že pustil posledice na vseh vejah socialnega in zasebnega življenja, kar občutim tudi sama.

V času koronakrize imam veliko časa za razmišljanje. Pogosto se mi utrne misel, kako bom nadaljevala svojo »življenjsko pot«, kaj vse me še čaka in kdaj bodo te stvari sploh prišle na vrsto. Ta negotovost me bega in posledično spodbuja, da razmišljam o svoji prihodnosti.

Razmišljanje

Spontana, neprisiljena in sproščena prihodnost

Prihodnost je moč posameznika, nekateri strokovnjaki jo povezujejo z energijami, spet drugi s psihologijo. Meni se zdi, da je prihodnost v trenutnih časih odvisna od stopnje izobrazbe (grozno, vem). Merilo, da si v življenju uspešen je, da imaš dobro službo, dobro službo lažje dobiš, če imaš višjo stopnjo izobrazbe. To je veljajo za generacije pred tabo, veljalo pa bo tudi za vse nadaljnje generacije. Če si v glavi zavrtim svojo prihodnost, ta vključuje potovanja, službo, in vse kar pride zraven, ko nisi več v študentskih letih. To razmišljanje se je pojavilo med samoizolacijo, med katero sem imela po dolgem času, čas zase in čas za razmišljanje o drugih stvareh in ne le o teh kam bom šla, kdaj se bodo začele moje izmene, kdaj bodo izpiti in kaj se moram še naučiti.

Razmišljanje o prihodnosti bi moralo na posameznika vplivati pozitivno, saj si s tem zada cilje v življenju, ki jim mora slediti. Name je vplivalo negativno. Zakaj? Ne želim razmišljati o tem in pustiti delu možganov, ki mi v ozadju vedno govorijo »kaj, če bi« priti v ospredje. Ne želim planirati svojega življenja do podrobnosti, saj hočem, da je spontano, neprisiljeno, sproščeno – in s tem ni nič narobe.

+ objave

Novinar

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.