Migrantska kriza, vse večja politična polarizacija in v konservativnem Teksasu nepriljubljene reforme Bidnove administracije so pognale veter v jadra teksaških separatistov. Njihov cilj je samostojna država, ki bi bila osnovana na temeljih libertarianizma, tj. na ideji »šibke državne oblasti« in čim večje avtonomije posameznika.
Podpornike Teksaškega nacionalističnega gibanja (ang. Texas Nationalist Movement) navdihuje predvsem Teksaška republika, ki je kot samostojna država obstajala med letoma 1836 in 1846. Bo Teksačanom in Teksačankam uspelo ponovno vzpostaviti samostojno državo? In kakšni so interesi drugih držav, predvsem Rusije? S temi vprašanji se ukvarjamo v tem prispevku.
Teksaški separatizem
Ideja samostojnega Teksasa ni nova. Prav zato, ker je država nekoč že bila samostojna, je podpora projektu odcepitve od ZDA v Teksasu bolj priljubljena kot v drugih zveznih državah. Na vsake toliko let se pojavi gibanje, ki ga praviloma podpirajo nekateri volivci republikanske stranke in temelji na desnem libertarianizmu. Da so ta gibanja močnejša v časih administracije demokratskega predsednika, ni presenetljivo.
Uporniški guverner Teksasa
Pozornost svetovnih medijev je v zadnjih tednih pritegnilo zaostrovanje odnosov med zvezno oblastjo (tj. Bidnovo administracijo) in teksaškim republikanskim guvernerjem Gregom Abbottom. Povod za spor je bila neposlušnost teksaških oblasti, da naj v skladu z zveznim aktom sprostijo nadzor na meji z Mehiko, prenehajo s postavljanjem fizičnih ovir in odpokličejo vojsko z meje.
Kljub odločitvi teksaškega vrhovnega sodišča (mutatis mutandis ustavno sodišče zvezne države), da se morajo žice na meji odstraniti, Teksas nadzor na meji še povečuje. Abbottu je v bran stopilo tudi 25 republikanskih guvernerjev drugih zveznih držav, saj so mnenja, da je nadzorovanje meje pravica vsake države. Uporniškega guvernerja je podprl tudi Donald Trump, ki se letos ponovno poteguje za predsedniški stolček.
Gre za neke vrste ustavno krizo, ki bo imela dolgoročne posledice na ameriško politiko. Zelo zanimiv in pomemben bo odziv ameriškega predsednika Joeja Bidna. Biden in demokratska stranka se verjetno dobro zavedajo, da lahko teksaška kriza odloči naslednje volitve. Zato odločnega ali celo agresivnega odziva predsednika, da bi zatrl guvernerja, ni moč pričakovati. Ideje, da bi Biden utegnil v Teksas poslati zvezno vojsko, pa v tej zvezni državi in širše vzbujajo določeno nelagodje.
Opisani dogodki v Teksasu so le dodatno prilili olje na ogenj separatistov, ki zadnjih nekaj mesecev intenzivno opevajo možnost odcepitve.
Texit
Teksaško nacionalistično gibanje je konec lanskega leta začelo zbirati podpise, da se vprašanje o samostojnosti razreši na referendumu. Referendumsko vprašanje naj bi se postavilo na volitvah za izbor republikanskega predsedniškega kandidata. Ker pa na teh volitvah sodelujejo zgolj republikanci, seveda ne gre za referendum, ki bi bil obvezujoč.
Še več, izid glasovanja po trditvah nacionalistov ne bi določil niti uradnega stališča teksaških republikancev, temveč bi služil zgolj kot neke vrste anketa (tj. posvetovalni referendum).
Že med zbiranjem podpisov so številni zgodovinarji in pravniki opozarjali, da je tak referendum neustaven. Nacionalisti naj bi uspeli zbrati ustrezno število podpisov za izvedbo referenduma, vendar je odbor republikanske stranke zahtevo zavrnil, saj naj bi bilo veliko podpisov neustreznih.
Republikanec in član odbora Rolando Garcia, ki je nasprotoval referendumu, je svojo odločitev argumentiral s tem, da bi stranka z referendumom postala stranka odcepitve. Z izvedbo referenduma bi prav tako dali legitimnost gibanjem, ki podpirajo secesijo od ZDA.
Teksaško nacionalistično gibanje je odločitev republikanske stranke obsodilo in sklenilo zadevo nesti na vrhovno sodišče. Sodišče zadevi ni ugodilo, kar je med nacionalisti sprožilo veliko ogorčenja. Odvetnik gibanja Paul M. Davis je napovedal, da ne bodo odnehali in da ne bodo odstopili od svojih stališč.
Argument nasprotnikov referenduma je tudi sodba ameriškega vrhovnega sodišča iz leta 1869. Gre za sodbo Texas v. White, ki onemogoča posameznim zveznim državam, da bi zapustile unijo. Ta odločitev vrhovnega sodišča je nastala le nekaj let po uničujoči ameriški državljanski vojni.
Besedna zveza državljanska vojna se zadnje dni pogosto pojavlja v kontekstu teksaške krize. Zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo vključila tudi Rusija.
Tuji vplivi in posledice
Nekdanji ruski predsednik in velik Putinov zagovornik Dmitrij Medvedjev je bil na Twitterju kritičen do Bidnove administracije in napovedal, da ZDA grozi državljanska vojna. Prav tako je zapisal, da postaja možnost samostojne »Ljudske republike Teksas« vse bolj verjetna. Bidna je označil za senilnega starca ter napovedal postopen zaton ameriške hegemonije.
Establishing a People's Republic of Texas is getting more and more real; something I wrote about at the end of 2022 in a jocular forecast.
The American Administration shows its total inability to cope with the migration crisis which has broken out in one of the largest US…
— Dmitry Medvedev (@MedvedevRussiaE) January 26, 2024
Ruska podpora teksaškim separatistom ni presenetljiva, je pa ironična. V zadnjih letih lahko spremljamo, kako Rusija spoštuje samostojnost in suverenost drugih držav. Vsekakor pa bi bila oslabitev ZDA, ki od prvega dne ukrajinske vojne podpirajo Ukrajince, velika prednost za Ruse.
Črne napovedi o razpadu ZDA in o državljanski vojni po mojem mnenju niso realistične. Razen določenih ekstremističnih skupin v Ameriki, ki jih podpira le majhen odstotek prebivalstva, resnejšega akterja, ki bi zahteval samostojnost Teksasa, ni. Republikanci s Trumpom na čelu imajo novembra zelo dobre možnosti za zmago, zato ne verjamem, da je nadaljnja eskalacija krize v njihovem interesu.
Kako se bo razrešil spor med Bidnom in teksaškim guvernerjem, bo pokazal čas. Vendar menim, da je v Bidnovem interesu, da spor razreši po mirni poti, tudi če bo pri tem moral odstopiti od svoje milejše migrantske politike. Mirna rešitev teksaške krize ga lahko prikaže kot predsednika, ki zna v ključnih trenutkih povezati državo, česar pri mnogih vprašanjih v svojem mandatu ni zmogel.
Je pa ruska angažiranost pri vmešavanju v notranje zadeve ZDA nakazala začetek obdobja, ki je vse bolj podoben hladni vojni. Čeprav je bilo ruske interese moč zaznati že v času predsedniških volitev leta 2016 in tudi prej, je pasivna podpora državljanski vojni korak predaleč. Stopamo v novo obdobje, ko naše zahodne vrednote ne bodo več samoumevne. Čeprav je pesimistično, mislim, da bo boj za ohranitev demokratičnega sveta močno zaznamoval našo prihodnost.
Junior novinar
