Komentar: To je Amerika… Beograd, jutri Slovenija?

Backpack, school supplies and gun on desk
Foto: goir iz iStock

To se dogaja samo v Ameriki. Tak bi bil oziroma je eden najbolj pogostih odgovorov na šolsko streljanje, ki se je v preteklosti pogosto dogajalo čez lužo. Vse se dogaja le nekje drugje, dokler se ne zgodi pri nas. In takrat se zgodba bere drugače, postane bližja in nam ponudi možnost, da postanemo empati za en dan. Ker je bližje kot Amerika. In Srbija je bližje, po srcu in lokaciji.

To se dogaja le v Ameriki Srbiji… Sloveniji

Streljanje v Beogradu se je zgodilo 3. maja na eni izmed osnovnih šol. 14-letnik je s pištolo ubil osem učencev in enega varnostnika, kar na svojih spletnih straneh poročajo tako srbski kot svetovni mediji. Za dodaten strah in kaos je poskrbela potrditev s strani srbskega Ministrstva za zunanje zadeve, kar je pomenilo, da gre zares. Spomnimo, da smo v preteklem letu zasledili podobne primere na Jesenicah, Celju in Žužemberku, kjer pa so nekateri mediji situacijo zagrabili s tako imenovanimi »click-bait« naslovi, a to je debata, ki bo ta čas še neodprta in v tem primeru ni ravno pomembna.

Beograjski fant je umoril devet oseb in jih ranil še skoraj toliko. Vsa zadeva se je začela dvajset do devete zjutraj, ko je z očetovo pištolo stopil v razred in pričel streljati. Hitro so se pojavila vprašanja o tem, od kod otroku pištola. Srbski mediji tako poročajo, da naj bi imel njegov oče registrirani dve pištoli.

Če povzamemo vzorec iz ameriških šol se bo še dolgo ugibalo o tem, zakaj je to storil. Tako se iz Srbije že širijo novice o tem, da naj bi sicer odličnjak streljal zaradi enke pri zgodovini. Fant naj ne bi bil problematičen, pravijo ti viri, oni pa pravijo, da naj bi napad načrtoval že mesec dni in sam poklical policijo. Pri vsem navalu informacij je še kako pomembno, da bralci novic preverjamo oziroma preverjate vire pri… no, viru. Ne berite le naslovov in pri takem dogodku (tudi pri ostalih) ne preberite le enega prispevka. Ako vas situacija zanima, razširite območje branja na številne vire. Šele takrat lahko pride do razvoja »kritične misli«, v vmesnem času pa se tudi misli umirijo in ne udrihajo po tipkovnici ali vse povprek – naredijo še več slabega.

Sklop odzivov na streljanje v Beogradu

Pred ugibanjem o zakaj, kako in kdaj, se je včasih v slovenski sferi družbenih omrežij prav žalostno ozreti po sekciji komentarjev. Te so nam prinesle odgovore, kot so:

  • »Učitelja zgodovine tud v zapor, ne mi rečt da piflar ne zna za 2, izživljanje učiteljev nad učenci je čedalji večji problem in prinese take tragične odločitve učencev. #palcama2konca«
  • »Grozno, nepojemljivo tragično. To so vplivi in učinki globalizacije, spletnih vsebin, s katerimi danes otroci rastejo od maternice dalje. Splet je rak naše in bodoče družbe. Bi pa lahko tudi mediji vsaj nekoliko ublažili širitev potencialno zlo vzpodbujajočih informacij, če jih NE bi vsepovprek objavljali.«
  • »Strašno, pifler verjetno žrtev svojih ambicioznih zelo zaposlenih staršev in virtualnega sveta,vse skupaj nima več stika z realnim življenjem.«
  • »Amerika, nam je vse bližje, nimam kaj dodati, žalostno, in grozno.«

Kaj bi sploh pomenilo, da nam je Amerika vse bližje, ko se take reči v manjšem vzorcu dogajajo tudi pri nas in v naši bližini? Je to res le še fiktivno približevanje Amerike, s katero nimamo »dejanskega« stika, in hkratni občutek varnega zavetja, ker mislimo, da tega pri nas ni? Kam odtavajo misli, ko se to zgodi blizu nas in pri nas? Čakali bomo odziv slovenske stroke in slovenskih institucij, kjer odgovor in nasvet ne sme (več) čepeti le v neprebranih študijah in raziskavah – postati mora dostopen širši javnosti, ki lahko zatava in ne sme. Postati mora vzor, predvsem v takih trenutkih.

Taki grozoviti in tragični dogodki nam dajo še bolj jasno vedeti, kakšen vzor moramo biti mlajšim generacijam. In če je v nekem trenutku stavek iz pesmi: »Odakle sam ja, svadbe su sa okidačima,« vrhunsko zložen citat o situaciji na Balkanu oziroma Srbiji, je v nekem drugem trenutku resnica dogodka na osnovni šoli. Ko pa ista pesem v nadaljevanju pravi še: »Deci primer loš ja dajem. Pa šta ću tebi takav, moj Balkane?« je lahko konec koncev debata o vzoru vseh nas na vsakogar, ki pride za nami oziroma hodi zraven nas.

Naj Beograd in svet najdeta svoj mir.

Urednik portala Student.si

Prejšnji članekPrvi napovednik za težko pričakovani Dune: Peščeni planet 2. del
Naslednji članekOdkrita nova vrsta krokodila, ki to v bistvu ni
Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.