Vlada Republike Slovenije je na predvečer Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega režima jasno sporočila, da sprave pod to vlado ne bo. Brez slehernega občutka je le nekaj ur pred dnevom spomina sprejela sklep o njegovi ukinitvi.
Rad bi vas spomnil na moj komentar, ki je bil objavljen v začetku maja, v katerem sem bil zapisal: »Zelo očitno je, da starejše generacije sprave ne bodo dosegle. Morda tudi zato, ker mnogi izmed njih ne razumejo pomena sprave, spet drugi pa na razdvojenosti gradijo politični kapital. Sprava ne pomeni, da se bo ukinjalo proslave, spominske maše ali rušilo spominska obeležja padlih in žrtev. Sprava je toleranca do spomina na rajne prednike, obsodba kaznivih dejanj in skupno prizadevanje, da se grozote ne ponovijo«.
Ozadje Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega režima
Vlada Janeza Janše je lani določila, da se 17. maja obeležuje spomin na žrtve enega izmed treh totalitarizmov, ki so vladali Sloveniji v 20. stoletju. Sklep so utemeljili na civilizacijski normi, da povzročitelje nasilja merimo po istih kriterijih, sledeč naporom, da se prepreči ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine.
Vlada Roberta Goloba pa je svojo odločitev utemeljila z zapisom: »Sklep je bil sprejet tik pred iztekom mandata prejšnje vlade, ko naj bi slednja opravljala zgolj tekoče posle, brez sprejemanja političnih odločitev. Obenem je bil sklep sprejet brez predhodne javne in strokovne razprave.«
Argumenti, ki jih je podala vlada, ne pijejo vode. Ne bom se preveč osredotočal na argument tekočih poslov, saj je institut vsebinsko nedefiniran. Ne glede na to, iz 115. člena Ustave izhaja, da funkcija predsednika vlade in ministrov (torej vlade) preneha, ko se prvič po volitvah sestane nov državni zbor, pri čemer do izvolitve nove vlade opravljajo tekoče posle. Vlada Janeza Janše je sklep o ustanovitvi novega praznika sprejela en dan pred konstitutivno sejo 9. državnega zbora, torej je imela polna pooblastila.
Moti predvsem predrznost, da trenutna vlada prejšnji očita pomanjkanje predhodne javne in strokovne razprave glede ustanovitve, sama pa je glede ukinitve ne izvede. Čeprav so trenutni odločevalci ustanovitev dneva spomina lani obsodili, so počakali na predvečer, da so ga ukinili. Čemu so torej čakali tako dolgo? Je maščevanje slajše, če lahko svoje politične nasprotnike ponižaš v času spomina na pobite ali zaprte prednike? Če je bil sklep prejšnje vlade nestrokoven, je sklep trenutne povrhu še neposredna žalitev vseh žrtev totalitarnega režima in njihovih svojcev.
Mačehovski odnos vlade do žrtev komunističnega režima
Trenutni premier Golob je o ustanovitvi dneva spomina lani zapisa, da bomo očitno morali imeti »9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica«. V tem stavku je razvidno, da premier misli, da so žrtve komunističnega režima zgolj kolaboracijske enote domobrancev in belogardistov. Ob tem se raje niti ne spuščam v podrobnost, da je dan zmage za Slovence napočil 8. maja in da 9. maj kot dan zmage praznujejo v vzhodni Evropi zaradi časovne razlike.
Verjamem, da danes vemo, kaj je resnica. Žrtve komunističnega režima niso bili le pripadniki domobranskih čet, temveč tudi civilisti (tudi otroci, ženske in starejši), politični zaporniki, golootočani, preganjani in utišani novinarji, pisatelji, duhovniki, drugače misleči politiki, pripadniki italijanske in nemške skupnosti ter vsi, ki so jim bile kršene osnovne človekove pravice.
Zanimiva sta odziva koalicijskih partneric SD in Levice. Levica je ocenila, da poskušajo stranke desnice z ustanovitvijo dneva spomina zaplesti prebivalce v večne kulturne boje in v večne prepire o letih 1945 in 1991, medtem ko so v SD zapisali: »Da smo jasni: Socialni demokrati obsojamo medvojno nasilje in povojne poboje, vendar sklep, ki ga je na eni svojih zadnjih sej sprejela na volitvah poražena vlada, izraža predvsem njihov revanšizem in v ničemer ne prispeva k pomiritvi ter zmanjšanju razkola med ljudmi. Gre za primer ideološke borbe, usmerjene v preteklost, namesto da bi se kot družba soočali z izzivi sedanjosti in prihodnosti«.
Zanima me, kako so trenutne koalicijske partnerice s svojim sklepom zmanjšale večni kulturni boj in razkol med ljudmi? S časovno nenaključno odločitvijo so dan spomina, ki bi sicer potekal relativno neopaženo, spremenile v glavno novico tedna. Odzvali so se tudi bivši predsednik republike, nekateri tuji politiki in vodja opozicije Janez Janša, ki je zaradi svoje objave ponovno požel precej pozornosti.
Epilog
Prav revanšizem trenutne koalicije je tisti, ki v ničemer ne prispeva k pomiritvi in morda celo preusmerja pozornost z dejstva, kako se trenutna vlada sooča z izzivi sedanjosti in prihodnosti. Dejanje je zavržno in neopravičljivo, saj je doseglo ravno nasprotne učinke, kot če ne bi storili nič. Splošna logika mi pravi, da bodo opozicijske stranke naslednje leto kljub temu obeležile Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. In tista proslava bo požela pozornost, o tem ni dvoma.
Danes smo pa žal priče institucionalni relativizaciji žrtev komunističnega režima, hkrati pa se opravičuje dejanja krvnikov. Še več, kipi glavnih organizatorjev sistematičnega kršenja človekovih pravic še danes krasijo nekatere slovenske trge, šole in druge ustanove. Kip Borisa Kidriča stoji na trgu Sveta Evrope, organizacije, ki je zaslužna za Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Kidrič je predsedoval slovenski vladi ravno v času povojnih pobojev domobrancev in množičnega izgona štajerskih ter kočevskih Nemcev s Slovenskega. O tempora, o mores!
Dokler se ne bomo zavedali, da je toleranca do spomina na žrtve tista toleranca, ki lahko privede do relativno mirne družbene klime, se ne bo nič spremenilo. Politično merjenje mišic, ki smo mu bili priča zaradi tega incidenta, je žaljivo in nespoštljivo do vseh, ki so tako ali drugače trpeli pod totalitarizmom. Od vseh bi se moralo pričakovati, da se teme lotevamo bolj previdno in pietetno, ne pa da navijamo za trenutne – s populizmom in ideologijo prežete – politične aktiviste ter oportuniste. Naj se grozote prejšnjega stoletja ne ponovijo!
Junior novinar
