Kaj bi se zgodilo, če bi sonce izginilo?

Da bi razumeli usodo Zemlje brez Sonca, je pomembno vedeti, kako sta nastala tako Zemlja kot Sonce. Sonce je nastalo pred približno 4,6 milijarde let, ko se je ogromen vrteči se oblak plina in prahu zgostil sam vase ter ustvaril največji objekt v tem, kar je kasneje postalo naše Osončje.

Velik del preostalega materiala v bližini se je nato strnil in oblikoval Zemljo ter druge skalnate planete, kot so Merkur, Venera in Mars, pa tudi lune in asteroide. Zemlja je bila od svojega nastanka močno odvisna od svoje najbližje zvezde – Sonca.

Sončeva gravitacijska sila ohranja naš planet v orbiti v tako imenovani coni Zlatolaske, ravno pravšnji razdalji od zvezde, kjer ni prevroče ali premrzlo, da bi voda obstajala kot tekočina na površini planeta. Sonce poganja tudi fotosintezo in kroženje vode ter zagotavlja sončno svetlobo in toploto, ki vplivata na naše podnebje. Poleg tega sončna UV-svetloba pomaga našemu telesu pri tvorbi vitamina D, ki je potreben za zdrave kosti in zobe.

Če bi sonce nenadoma izginilo, bi se Zemlja in večina življenja na njej znašla v hudi stiski. To bi sprožilo časovno bombo za preživetje vseh živih bitij na Zemlji, ki so odvisna od fotosinteze, torej večine površinskega življenja in celotnega človeštva.

Vsaj 8 minut in 20 sekund nihče ne bi vedel, da je sonce izginilo – toliko časa namreč potrebuje svetloba, da od Sonca doseže Zemljo. Po vsej Zemlji bi nato nenadoma nastala večna noč. Brez sončne svetlobe bi bila umetna razsvetljava iz elektrike, nafte ali plina glavni način za ustvarjanje svetlobe. Uporabili bi lahko tudi ogenj, bioluminiscenco in fluorescenco.

Kmalu bi izgubili tudi občutek za dan in noč. Luna, ki odbija sončno svetlobo, bi se popolnoma zatemnila, čeprav bi bile oddaljene zvezde na nebu še vedno vidne. Brez mase Sonca in gravitacije, ki planete in druga nebesna telesa držita v orbiti, bi vsi planeti odleteli v smeri svojega trenutnega gibanja.

Toda človeštvo bi imelo bolj neposredne težave kot le letenje po širnem vesolju v medzvezdni prostor. Brez sončne svetlobe bi ključni procesi, kot je gojenje hrane, postali veliko bolj zapleteni. Fotosintetski organizmi, kot so rastline, alge in nekatere bakterije, bi bili v veliki meri izgubljeni. Medtem ko bi nekatere lahko mirovale več tednov ali mesecev (kot se to zgodi pozimi), bi sčasoma vsi fotosintetski organizmi umrli.

Ne bi trajalo dolgo, da bi nizke temperature spremenile Zemljo, kot jo poznamo danes. Sprva bi se Zemlja v povprečju ohladila za približno 20 stopinj Celzija vsakih 24 ur. V dveh do treh dneh bi bile temperature po vsem svetu pod lediščem. Hitro bi zamrznili manjši ribniki, nato še jezera. Oceani bi lahko obstajali več let ali celo desetletij, na določenih mestih, kjer so aktivni vulkani, pa celo milijarde let.

Pri ultranizki temperaturi bi človeška civilizacija in večina življenja skoraj zagotovo propadli. Možno si je sicer predstavljati, da bi ljudje lahko preživeli pod zemljo v jamah, ki bi jih napajala geotermalna ali jedrska energija, z rastlinami, gojenimi pod umetno razsvetljavo.

Preživele bi skoraj mikroskopske živali, imenovane tardigradi oziroma počasniki, znani tudi kot vodni medvedi. So ena najtrdoživejših oblik življenja na Zemlji, ki jih je težko uničiti. Verjetno bi preživele tudi bakterije, ki ne potrebujejo fotosinteze. Nekateri mikrobi in bakterije namreč uporabljajo kemosintezo namesto fotosinteze in tako živijo od kemičnih vezi v kamninah in mineralih.

Na srečo človeštva ni razloga za prepričanje, da bi sonce nenadoma izginilo. Sčasoma pa bo seveda umrlo; do takrat bo še približno 5 milijard let ustvarjalo toploto in svetlobo. Ko mu bo zmanjkalo goriva, se bo razširilo v »rdečega velikana«, ki bo pogoltnil Merkur, Venero in morda tudi Zemljo. Ljudje verjetno ne bomo zdržali tako dolgo. Postopno naraščanje sončne svetlobe naj bi čez nekaj več kot milijardo let izhlapelo zemeljske oceane, posledično pa bi brez vode izumrlo človeštvo.

Maša Kraljič

Novinar