Ko razmišljamo o slovenskih gozdovih, ponavadi pomislimo na širne bukove in smrekove sestoje, ki prekrivajo več kot polovico naše dežele. A globoko v zavetju slovenske narave, daleč od mestnega hrupa in običajnih pohodniških poti, uspeva drevesna vrsta, ki jo na našem ozemlju predstavlja le peščica preživelih osebkov. To je sredozemska tisa (Taxus baccata), oziroma njene povsem divje, avtohtone populacije.
Čeprav tiso poznamo iz mestnih parkov in živih mej, so njena prvinska, v naravi samostojna rastišča v Sloveniji izjemno redka in strogo varovana.
Sredozemska tisa
Sredozemska tisa je tisočletni nepremični pričevalec zgodovine. Njeno lesno vlakno je izjemno gosto, prožno in odporno proti trohnobi. Prav te lastnosti pa so jo v preteklosti skoraj stale obstoja. V srednjem veku in zgodnjem novem veku je bil tisov les najbolj cenjena surovina za izdelavo samostrelov in lokov ter odpornega stavbnega lesa. Brezmilostna sečnja je vrsto na območju današnje Slovenije pripeljala na sam rob izumrtja.
Kje še uspevajo zadnji avtohtoni velikani?
Danes boste v divjini na samostojno avtohtono tiso naleteli zelo redko. Uspevajo predvsem na težko dostopnih, strmih in sklanatih terenih, kjer so se uspele izogniti sekiri:
-
Na območju Porezna in Kamniško-Savinjskih Alp.
-
V strmih grapah Trnovskega gozda.
-
Na rastiščih okoli Kočevskega, kjer posamezna drevesa dosegajo starost več sto let.
Največja težava pri obnovi te vrste v Sloveniji je dejstvo, da je tisa izjemno počasnorastoče drevo, njene mlade poganjke pa zelo rada smuka divjad. Zaradi tega naravno pomlajevanje poteka izjemno počasi. Ohranjanje vsakega posameznega drevesa je zato ključnega pomena, če želimo, da ta starodavna vrsta ne izgine iz našega prostora.
Novinar
