Znanstveniki so prišli do pomembnega odkritja na področju biologije in varstva narave. Ugotovili so, da evropski zajec, ki ga poznamo predvsem kot značilno žival Iberskega polotoka, v resnici ni ena sama vrsta.
Raziskave so pokazale, da tam živita dve različni vrsti zajcev, ki sta se razvijali ločeno skoraj dva milijona let. Ena izmed njiju je bila zaradi velike podobnosti z drugo dolgo časa neopažena.
Zajec ni bil le ena vrsta, temveč dve
Dolga leta so strokovnjaki menili, da vsi evropski zajci na območju Španije in Portugalske pripadajo isti vrsti – evropskemu zajcu (Oryctolagus cuniculus). Čeprav so bile med posameznimi populacijami opažene manjše razlike, niso bile dovolj očitne, da bi jih znanstveniki obravnavali kot ločene vrste. Šele sodobne genetske raziskave so razkrile, da gre za dve samostojni evolucijski liniji.
Nova vrsta, imenovana iberski zajec, se je od svojega sorodnika ločeno razvijala zelo dolgo obdobje. Raziskovalci so poleg razlik v DNK opazili tudi nekatere telesne in vedenjske posebnosti. Iberski zajec je nekoliko drugačen po velikosti, barvi kožuha in načinu razmnoževanja. Prav zaradi teh razlik ga znanstveniki zdaj obravnavajo kot samostojno vrsto, ne le kot različico že znanega evropskega zajca.
Vse redkejša prisotnost Iberskega zajca
Odkritje je pomembno tudi zato, ker lahko vpliva na način zaščite te živali. Iberski zajec je na nekaterih območjih Španije in Portugalske vse redkejši. Ogrožajo ga izguba življenjskega prostora, bolezni, spremembe v okolju in zmanjševanje naravnih območij, kjer se lahko prehranjuje in razmnožuje. Če je bila ta žival do zdaj obravnavana kot del širše vrste, so bili ukrepi za njeno ohranitev morda manj natančno usmerjeni.
Znanstveniki opozarjajo, da ima vsaka vrsta pomembno vlogo v ekosistemu. Zajci niso pomembni samo zaradi svoje raznolikosti, ampak tudi zato, ker so pomemben člen prehranjevalne verige. Z njimi se prehranjujejo številne plenilske živali, med njimi tudi iberski ris, ena najbolj ogroženih mačk v Evropi. Zmanjšanje števila zajcev lahko zato vpliva na preživetje drugih živalskih vrst.
Novo odkritje kaže, da narava še vedno skriva številne skrivnosti. Živali, ki so si na prvi pogled zelo podobne, se lahko v resnici razlikujejo na genetski ravni in imajo povsem drugačno evolucijsko zgodovino. Prav zaradi razvoja sodobnih raziskovalnih metod, predvsem analiz DNK, znanstveniki danes lažje prepoznajo vrste, ki so bile v preteklosti spregledane.
Primer iberskega zajca je tudi opomnik, da poznavanje narave ni nikoli dokončno. Tudi dobro znane živali lahko skrivajo presenetljive značilnosti, ki jih odkrijemo šele z naprednejšimi raziskavami. Takšna odkritja niso pomembna samo za znanstvenike, ampak tudi za prihodnje načrte varovanja okolja, saj pomagajo bolje razumeti, katere vrste potrebujejo posebno zaščito.
