Kdo je v resnici Aleksandar Vučić, srbski predsednik?

Od ministra v vladi Slobodana Miloševića, poslanca, predsednika srbske vlade do predsednika republike. Politični življenjepis Aleksandra Vučića je razburkan, poln političnega adaptiranja in ovenčan s številnimi aferami. Spretno krmarjenje med interesi Vzhoda in Zahoda, uzurpacija oblasti v funkciji predsednika in odnos do Kosova ga delajo za pomembnega akterja v regiji ter širše.

Kdo pravzaprav sploh je Aleksandar Vučić, predsednik Republike Srbije?

Življenjepis Aleksandra Vučića

Aleksandar Vučić se je rodil 5. 3. 1970 v Beogradu. Njegova starša, Anđelko in Angelina, sta bila po izobrazbi ekonomista. Oče Anđelko je delal kot ekonomist, medtem ko je bila njegova mati novinarka.

Aleksandar je odraščal v Novem Beogradu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Po opravljeni gimnaziji v Zemunu je diplomiral na beograjski pravni fakulteti. Nekaj let je živel v Združenem kraljestvu in se preživljal kot trgovec v Londonu. Po vrnitvi v Jugoslavijo je delal kot novinar v nekdanji Socialistični republiki Bosni in Hercegovini.

Odmeven segment njegove novinarske kariere je intervju z bosansko-srbskim politikom Radovanom Karadžićem. Karadžić je bil med vojno predsednik tako imenovane Republike Srpske in je odgovoren za številne vojne zločine ter zločine proti človeštvu. V Haagu je bil obsojen na dosmrtno kazen zaradi genocida v Srebrenici in ostalih vojnih zločinov ter zločinov proti človeštvu.

Iz prvega zakona s Ksenijo Janković ima dva otroka. Po ločitvi se je leta 2013 poročil s Tamaro Đukanović. V zakonu imata enega otroka.

Politična kariera

Vučićeva politična kariera je neposredno povezana z obdobjem razpadanja Jugoslavije in posledične vojne, ki je divjala po Balkanu vse do začetka tega tisočletja. Doslej smo lahko Aleksandra Vučića spremljali v najrazličnejših obdobjih srbske zgodovine. Čeprav se danes predstavlja kot zmeren in mestoma celo proevropski voditelj, je politično kariero začel kot radikalen član Miloševićeve vlade.

90. leta

Aleksandar Vučić je leta 1993 pri svojih 23 letih postal član politično ekstremne Srbske radikalne stranke. Stranka je bila znana po svojem izrazitem nacionalizmu in je zasledovala idejo velike Srbije. V koaliciji z Miloševićevo Socialistično stranko je vladala vse do padca Miloševićevega režima leta 2000, ko je na volitvah prepričljivo zmagala Demokratična opozicija Srbije.

Vučić je bil na volitvah leta 1993 izvoljen kot poslanec Srbske radikalne stranke, leta 1995 pa je postal njen generalni sekretar. To je bil čas vojne v Bosni in Hercegovini ter genocida nad Bošnjaki. Na omenjeni dogodek se je Vučić takrat odzval z besedami: »Za vsakega ubitega Srba bomo ubili 100 muslimanov (tj. Bošnjakov)«.

Veliko kasneje je svoje besede upravičeval in trdil, da so bile vzete iz konteksta. V Srebrenici je umrlo okoli 8000 muslimanov, med njimi so bili tudi mladoletni fantje. Da Bošnjaki niso pozabili na Vučićevo vlogo, priča incident na spominskem obeležju v Srebrenici leta 2015, ko so udeleženci vanj začeli metati kamne in druge predmete.

Leta 1998 je v Miloševićevi vladi postal minister za informiranje. Odgovoren je za represijo nad mediji, ki niso sledili takratni vladajoči politiki. Medtem ko je Milošević vodil Srbijo v konflikt z zvezo NATO zaradi Kosova, je Vučić preganjal medije z visokimi kaznimi, cenzuro in zapiranjem. Kljub poskusom, vladi ni uspelo ukrotiti medijev, kar je v veliki meri prispevalo k padcu Miloševićeve vlade – in s tem ministra Vučića.

Pot do predsednika Srbije

Čeprav je Srbska radikalna stranka izgubila kar tri četrtine poslancev na volitvah leta 2000, je Vučić ostal njen član in podpornik. Nato je sledila preobrazba, ko se je oddaljil od Vojislava Šešlja (obsojenega, a pred nekaj leti oproščenega vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu) in leta 2008 skupaj še z nekaterimi kolegi iz Srbske radikalne stranke ustanovil Srbsko napredno stranko (SNS).

Menjava stranke je pomenila tudi siceršnjo politično preobrazbo. Odslej se je predstavljal za proevropskega politika z željo srbske integracije v Evropsko unijo in tesnejših odnosov z Zahodom. Prav tako je genocid v Srebrenici označil za »grozljiv zločin«, vendar njegov obisk Srebrenice – kot je prej opisano – ni bil dobro sprejet.

Njegov vzpon je bil hiter. Leta 2012 je SNS zmagala na parlamentarnih volitvah in oblikovala koalicijo s Socialistično stranko. Vučić je bil imenovan za podpredsednika vlade, vendar je že tedaj veljal za najvplivnejšega politika. To mu je omogočilo, da je po predčasnih volitvah leta 2014 prevzel mesto predsednika vlade.

Vrh je dosegel leta 2017, ko je v prvem krogu izvoljen za predsednika republike. Njegovi izvolitvi so sledili protesti nasprotnikov, ki so Vučića obtoževali, da bo Srbijo ponovno popeljal na pot avtokracije. Napoved opozicije se je uresničila, kar je evidentno razvidno tudi danes.

Kako je Vučić oplemenitil funkcijo predsednika Srbije

Srbija je po svoji ustavi parlamentarna republika, kar pomeni, da ima pomembnejšo izvršilno vlogo vlada in ne predsednik. Pristojnosti srbskega predsednika so zapisane v 112. členu srbske ustave.

112. ČLEN SRBSKE USTAVE:

(delovni prevod: Blaž Šabeder)

Srbski predsednik ima torej le nekaj več pristojnosti kot slovenski predsednik, vendar je vloga predsednika v Srbiji danes bistveno pomembnejša kot pri nas. Vučić je s svojim delovanjem popolnoma zasenčil predsednika oz. predsednico vlade in ostale institucije, ki so pristojne na nekem področju.

Primeri vmešavanja

Njegova konsolidacija oblasti se kaže v njegovi vseprisotnosti ob pomembnejših dogodkih. Tak primer je bil npr. pred kratkim, ko je izginila deklica Danka. Njegove poteze je kritizirala srbska novinarka Sandra Petrušić:

»V vseh civiliziranih in tudi manj civiliziranih državah obstajajo pravila, kako javnost obvestiti o takšnih tragedijah. Obstaja skupina ljudi, ki se s tem ukvarja, in obstaja postopek. Včasih to naredi policija, včasih tožilec (nikoli predsednik), a vedno na neki posebni novinarski konferenci in vedno z izjavo sožalja na začetku.« Vir: N1

Vučić je, bi lahko rekli, v času izginotja deklice opravljal delo tožilca, preiskovalca, novinarja in sodnika, pri tem pa zasenčil pristojne organe. Mediji so ga kritizirali, da je tragedijo izkoristil za lastno politično korist. Po incidentu je predlagal ponovno uvedbo smrtne kazni v Srbiji. Več o tem si lahko preberete v članku kolega Lepena: Bo Srbija uvedla smrtno kazen?

Pojavlja se vzorec: Tragedija – Vučićeva intervencija – Vučićeva želja po spremembi zakonodaje. Zelo podobno se je odzval po dveh strelskih napadih na šolah. Ko je bil napadalec 13 letni fant, je Vučić predlagal znižanje starosti za kazensko odgovornost (tako kot pri nas je tudi v Srbiji postavljena na 14 let). Po še enem napadu pa je napovedal strožjo zakonodajo glede orožja (govorimo o skoraj popolni razorožitvi) in večjo prisotnost policistov v šolah.

S tovrstnim populističnim vmešavanjem v delo državnih organov Vučić ohranja visoko priljubljenost med svojimi volivci, ki so v večini starejši in slabše izobraženi. Na podlagi tega bodisi ne poznajo ustavnih pooblastil predsednika ali pa funkcijo predsednika republike še vedno enačijo s funkcijo, ki jo je nekdaj imel Tito (roko na srce, tudi v Sloveniji je ta trend prisoten).

Vučić in mednarodni odnosi

Primerjava z Josipom Brozom Titom je tudi v kontekstu mednarodnih odnosov sodobne Srbije zanimiva. Spretno krmarjenje med Vzhodom in Zahodom spominja na jugoslovansko zunanjo politiko po sporu s Stalinom. Želja po članstvu v EU, zelo prijateljski odnos do Kitajske in tiha podpora Rusiji med njenimi vojaškimi podvigi v Ukrajini, so dokaz shizofrene zunanje politike, ki ji manjka bodisi poguma bodisi podpore, da bi se izjasnila.

Čeprav je Srbija kandidatka za članstvo v EU, kar jo sicer gospodarsko in politično oddaljuje od Rusije, ji prav prijateljski odnos do Putina onemogoča ključen korak do članstva v EU. V tem pat položaju postaja vse bolj osamljena na mednarodnem parketu. Vendar pa je po mnenju Zorane Mihajlović, nekdanje podpredsednice srbske vlade (lani je izstopila iz Vučićeve SNS), Vučićeva politika pragmatična.

Po njenih besedah ima Vučić zaradi osamitve Srbije na mednarodnem parketu večjo moč v srbski politiki, tj. na domačem političnem parketu. Tudi njegov odnos do Kosova je predmet ugibanj. Zaostrovanje in zbliževanje odnosov Srbije s Kosovom sta pojava, ki se menjujeta pogosteje kot letni časi.

Prihodnost Vučićeve Srbije

Aleksandar Vučić služi svoj drugi in s tem zadnji predsedniški mandat. Predsedniško funkcijo bo predvidoma opravljal do leta 2027, ustava pa mu prepoveduje ponovno kandidaturo. Najverjetneje nima dovolj političnega kapitala, da bi mu uspelo spremeniti ustavo na enak način, kot jo je spremenil Putin.

Zelo verjetno je pričakovati, da se bo 54-letni Vučić nekoč še potegoval za mesto predsednika vlade, ki ima tudi de iure večjo izvršilno oblast. Vse je odvisno od uspeha oz. neuspeha opozicije in tudi siceršnje volje srbskega volilnega telesa. Se bodo Srbi odločili za pot evropske integracije in vstopili v EU, bodo raje ugajali svoji zgodovinski in kulturni zaveznici Rusiji ter kako dolgo jim bodo še dišali kitajski juani?

Srbija, quo vadis?

Blaž Šabeder

Junior novinar