Na današnji dan: Prve demokratične volitve v Sloveniji

Volitve 1990
Volitve 8. 4. 1990. Foto: Tone Stojko in Nace Bizilj. Vir: https://www.muzej-nz.si/si/blog/1201-Volitve-8-aprila-1990

Na cvetno nedeljo, 8. 4. 1990, so v – takrat že – Republiki Sloveniji (pridevnik »socialistična« je skupščina ovrgla že marca) potekale prve svobodne, demokratične in večstrankarske volitve s splošno volilno pravico v zgodovini.

Z zmago koalicije strank DEMOS se je tako začela ustoličevati ideja osamosvojitve, ki je bila na plebiscitu potrjena decembra istega leta, uresničena pa 25. 6. 1991.

Čeprav je tradicija volitev na Slovenskem stara že več kot poldrugo stoletje, nobene volitve pred letom 1990 niso izpolnjevale demokratičnih standardov, ki jih danes štejemo za samoumevne.

Kratek pregled volitev na Slovenskem do leta 1990

Vsem volitvam od leta 1848 dalje je manjkal nek konstitutivni element, najsi bo to splošna volilna pravica, večstrankarstvo, demokratičnost ali tajnost. Volilni cenzusi so tako izključevali manj premožne, ženske, politične nasprotnike in tiste, ki jim je vsakokratna ureditev pač odrekala volilno pravico.

Frankfurtski parlament leta 1848
Frankfurtski parlament leta 1848 Foto: on wikimedia

Na prvih volitvah leta 1848, ki so bile v Frankfurtski parlament, je lahko glasovala le dobra desetina prebivalstva, ki so jo sestavljali polnopravni (oz. neodvisni ali nepodložni) moški državljani. Parlamentarizem je trajal le nekaj mesecev, saj že naslednje leto pride do restavracije absolutizma, ki traja vse do leta 1861.

S februarskim patentom, ki je bil sprejet leta 1861, se uvede nov volilni sistem. Volilni upravičenci so bili razdeljeni na 3 premoženjske kurije, kar je pomenilo, da so bili glasovi premožnejših vredni več. Zanimivo je dodati, da so v veleposestniško kurijo smele voliti tudi nekatere ženske. Leta 1907 se uvede splošna volilna pravica za moške, ženske pa so morale počakati še skoraj pol stoletja, do leta 1945.

Volitve 1945
Marjan Pfeifer st., Volivec z roko seže v vsako izmed skrinjic. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Glasovanje z lističi se je v slovenskih deželah uvedlo že v 60. letih 19. st. in je nasledilo prejšnji sistem, kjer se je lahko glasovalo pisno ali ustno in z vpisom volilne volje v protokol. Po prvi svetovni vojni pa so lističe nadomestile kroglice, tj. srbski sistem, saj je bil velik del Kraljevine SHS nepismen. Tak način se je obdržal tudi po drugi svetovni vojni, ko se je odločalo med kraljevino in republiko.

O nedemokratičnosti volitev leta 1945 je bilo napisanega že veliko, Fran Milčinski Ježek pa je na to temo spesnil svojo znamenito pesem Cinca Marinca. Lahko bi rekli, da so se volivci – koliko so imeli objektivno možnost odločati – odločali zgolj med rdečo in črno monarhijo. Čeprav bi tudi na povsem demokratičnih volitvah takrat verjetno zmagala republika, je bilo treba do prave demokracije počakati do 8. 4. 1990.

Politično razburkana osemdeseta

Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 je javnost začela spoznavati težave, ki so jim bile dotlej prikrite. Kriza na Kosovu, vse večje etnične napetosti med narodi, nesposobnost odplačevanja tujih dolgov, trgovinski primanjkljaj, vse višja brezposelnost in inflacija, ki je leta 1986 presegla 100 %, so krhale stabilnost federacije.

Branko Mikulić
Branko Mikulić Foto: on nationaalarchief

Država je odgovorila z represijo oz. po besedah predsednika jugoslovanske vlade Branka Mikulića: »Z vsemi sredstvi. K temu spada tudi vojska. Nihče naj si o tem ne goji iluzij.«. Predvsem v Sloveniji, ki je bila v primerjavi z ostalimi republikami gospodarsko sicer manj prizadeta, je bil odziv na represijo izrazito negativen.

Vse glasnejše kritike so prihajale s strani intelektualcev, ki so svoja nasprotovanja začeli javno izražati. Leta 1982 začne izhajati Nova revija, v kateri so prvič načeli teme o povojnih pobojih, Golem otoku, izbrisu političnih nasprotnikov in drugih nečednostih režima. Omenjene teme pa niso ostale le na papirju, temveč so se preselile tudi na javne tribune.

Februarja 1987 izide slavna 57. številka Nove revije, v kateri je intelektualna opozicija objavila Prispevke za slovenski nacionalni program. V programu je bila izpostavljena želja po večstrankarski demokraciji in suverenosti slovenskega naroda, pri čemer se Jugoslavija ni več omenjala kot nujen element tovrstne ureditve. Še bolj se te ideje artikulirajo v Majniški deklaraciji, ki jo leta 1989 prebere Tone Pavček.

Konec osemdesetih let je Slovenijo zaznamoval proces proti četverici (t. i. JBTZ; Janša, Tasić, Zavrl, Borštner), širše pa tudi razpadanje komunizma v vzhodni Evropi. Začele so nastajati nove politične stranke, ki pa niso bile več le komunistične, temveč so zajemale krščansko demokratske, socialno demokratske, zelene in ljudske stranke.

Aretacija Janeza Janše, 31. 5. 1988, Ljubljana. Foto: Tone Stojko. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Aretacija Janeza Janše, 31. 5. 1988, Ljubljana. Foto: Tone Stojko. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Pot v večstrankarske volitve so odprle spremembe ustave, ki so bile izglasovane leta 1989. Šlo je za nekakšen kompromis med predstavniki komunistične oblasti in nastajajočo opozicijo, kar pa je razjezilo ostale republike znotraj federacije. Zaradi tega so se začele krhati vezi tudi med Zvezo komunistov Slovenije in Zvezo komunistov Jugoslavije. Slovenski komunisti zapustijo ZKJ januarja, 1990.

Istega meseca so razpisane prve večstrankarske volitve.

Vzpostavitev demokracije

strankarski plakat
Strankarski plakat koalicije strank DEMOS. Hrani MNZS: https://www.muzej-nz.si/si/

Čeprav je šlo za demokratične in večstrankarske volitve, se je volilo v organe, ki so bili določeni v takratni veljavni ustavi, to je bila Ustava socialistične republike Slovenije. Po tem starem sistemu so volitve potekale v tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Volilo pa je tudi predsedstvo republike in predsednika republike.

Predvolilna kampanja je potekala dokaj mirno in kultivirano. O tem je nekaj besed zapisal pokojni Boštjan Markič: »Trdim le, da ni bilo pretirane volilno poskočne vneme, da je razen nekaterih neprimernih skrajnosti, vendarle, gledano globalno, vse potekalo v mejah volilne znosnosti. Ne nazadnje tudi, če to primerjamo z Evropo (Italija, Francija), kjer so se že veliko bolj izmojstrili v politično pritlehnih volilnih prijemih. To pa seveda lahko tudi pomeni, da se bomo v prihodnje, na prihodnjih volitvah tudi v slovenski deželi v takšnem smislu bolj »izpopolnili«

Soočenja si lahko lahko v celoti ogledate na RTV in trditev gospoda Markiča presodite sami. Na YouTubu pa so se pojavili izseki enega izmed soočenj, ki vključuje odgovore Slavoja Žižka.

Slavoj Zizek - 1990 election debate in Slovenia - Second round [English subs]

Na parlamentarnih volitvah je s približno 55 odstotki zmagal Demos, ki je dobil večino v družbenopolitičnem zboru in zboru občin. V zboru združenega dela pa so večino ohranili nekdanji komunisti, liberalci in socialisti. Predsednik novega parlamenta je postal dr. France Bučar, vlado pa je sestavil Lojze Peterle, ker so krščanski demokrati znotraj DEMOS dobili največ glasov. Pluralizacija slovenske družbe se je končala s konstituiranjem večstrankarske skupščine.

Kljub zmagi – danes bi poenostavljeno rekli – desnice na parlamentarnih volitvah, je na predsedniških volitvah slavil Milan Kučan, ki je v drugem krogu premagal Jožeta Pučnika. Gre za resničen fenomen slovenskega volilnega telesa, ki je na isti dan proizvedel dva zelo različna rezultata. Za štiri mesta v predsedstvu se je potegovalo 12 kandidatov, izvoljeni pa so bili Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl, dr. Dušan Plut in Ivan Oman.

Z volitvami leta 1990 je postopoma prišlo do osamosvojitve in tranzicije, ki ni bila tako hitra kot v nekaterih vzhodnih državah ali pa na Hrvaškem. Posledice tega so tako pozitivne kot tudi negativne ter so bile, so še in bodo predmet političnih obračunavanj v naši podalpski deželi. Vsekakor pa se moramo zavedati, da nam je prav današnji dan pred 34 leti omogočil, da danes prvič v zgodovini živimo v samostojni državi slovenskega naroda.

Predsedniška kandidata Jože Pučnik in Marko Demšar
Predsedniška kandidata Jože Pučnik in Marko Demšar Foto: Tone Stojko on muzej-nz

Junior novinar

VIRMuzej narodne zgodovine Slovenije
Prejšnji članekKako je nastal Gmail? Nastanek programa, ki je spremenil vse
Naslednji članekSlovenski profesor do velikega odkritja na področju kvantne fizike
Blaž Šabeder

Junior novinar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.