Danes mineva točno 20 let, odkar je Slovenija vstopila v zvezo Nato. S tem se je 29. marca 2004 simbolično zaključilo tranzicijsko obdobje, nekaj tednov kasneje pa je sledil tudi vstop v EU. Skupaj s Slovenijo je na današnji dan v NATO vstopilo še 6 drugih evropskih držav.
Obletnica je tradicionalno razdvojila prebivalce naše podalpske domovine. Parlamentarna in koalicijska stranka Levica je proslavo bojkotirala in skupaj z različnimi nevladnimi organizacijami ter ostalimi posamezniki napovedala protest. Oglasil se je tudi Jaša Jenull, ki je predstavil svoje razloge, zakaj bi morali o nadaljnjem članstvu v zavezništvu izvesti referendum.
Pot v NATO
Slovenija si je že ob osamosvojitvi kot strateški cilj postavila željo po polnopravnem članstvu v Natu. Državni zbor je leta 1993 sprejel dopolnila k resoluciji o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti, kjer je tudi izrecno izkazal politično voljo za približevanje Slovenije Natu. Leto kasneje se Slovenija vključi v program Partnerstvo za mir in s tem postane pridružena partnerica obrambnega zavezništva.
Obetajoč začetek pa žal ni obudil pričakovanih rezultatov. Leta 1997 je slovenska diplomacija doživela udarec, saj se Nato ni odločil, da bi poleg Poljske, Češke in Madžarske povabil tudi Slovenijo. Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel je za ta diplomatski poraz okrivil nerodno diplomacijo Slovenije in skeptike na najvišjih mestih.
Leta 1998 je Danilo Türk, takratni veleposlanik pri OZN, Slovenijo včlanil v protijedrsko New Agenda Coalition, kar je pomenilo določeno oddaljevanje od zveze Nato. Prav zaradi tega je Slovenija na zahtevo predsednika vlade Janeza Drnovška iz omenjene koalicije še istega leta izstopila.
Leta 1999 se je Drnovšek udeležil vrha zveze Nato, sledil je obisk ameriškega predsednika Clintona. Konec istega leta Slovenija začne z Akcijskim načrtom za članstvo v Natu, kar je pomenilo velik korak naprej. Prav tako je skoraj sočasno potrjena slovenska kandidatura za članstvo v EU.
V začetku novega tisočletja je slovenskemu članstvu v zavezništvu kazalo slabo. Intervencija Natovih sil v Srbiji in prizori zbombardiranega Beograda so pognali veter v jadra natoskeptikov. Kljub temu so se leta 2003 začeli pristopni pogovori, čemur je sledil tudi referendum.
Referendum o vstopu Slovenije v Nato je bil izveden le nekaj dni po napadu Nata na Irak, kar je povzročilo precej zaskrbljenosti med slovenskimi politiki in diplomati. Kljub prizadevanjem Dimitrija Rupla in Janeza Drnovška, da se referendum zaradi tega prestavi, je vodja poslanske skupine LDS to preprečil.
Kljub neugodnim razmeram je vstop v Nato 23. 3. 2003 potrdilo 66 % volivcev. Čeprav je bila podpora Natu bistveno nižja od podpore za vstop v EU (skoraj 90 %), je kljub temu dosegla prepričljiv rezultat. Na podlagi volje ljudstva je 29. 3. 2004 Slovenija postala polnopravna članica zveze Nato, 1. 5. istega leta pa še članica EU.
Kritike
Slovenija spada med države, kjer je podpora zavezništvu med najnižjimi. Članstvo v Natu glede na javnomnenjske raziskave podpira dobra polovica vprašanih, medtem ko si petina želi izstop. Le slaba četrtina pa podpira povečanje vojaških izdatkov, čeprav Slovenija ne namenja zahtevanih 2 % BDP za obrambo.
Včeraj so se na pobudo ekosocialistov znotraj iniciative Klas v Ljubljani zbrali protestniki, ki so nasprotovali članstvu Slovenije v Natu. Protesta so se udeležili vidnejši člani koalicijske stranke Levica, med njimi sta bila tudi Matej T. Vatovec in Miha Kordiš. Ob obilici rdečih zastav in transparentov je bilo slišati vzklike »Naj gori, naj gori Nato pakt«, »Rabimo vlake, ne vojake« in »Dol z Natom, gor s proletariatom«. O protestu je poročal N1.
K izstopu iz Nata je pozval tudi Jaša Jenull, ki je na spletnem omrežju Facebook objavil posnetek, v katerem je predstavil svoj pogled na situacijo. Kritiziral je zavezništvo in njeno vpletenost v konfliktih, tudi evropskih. Vojno v Ukrajini je označil za globalno igro in si zaželel, da bi Slovenija prenehala podpirati Ukrajino s sredstvi in orožjem.
Argumenti natoskeptikov se v zadnjih dveh desetletjih niso bistveno spremenili. Vsekakor pa je ideja izstopa iz zavezništva radikalna in nepraktična. Čeprav zagovarjajo zmanjšanje izdatkov za obrambo in nevtralnost, se ne zavedajo, da se ta dva pojma v trenutnih razmerah izključujeta.
Ne samo danes, ko nas od vojnega območja loči le ena država, tudi v času relativnega miru nevtralnost ni poceni. Tako se Švicarji že skoraj dve stoletji držijo pregovora Si vis pacem, para bellum (če si želiš miru, se pripravi na vojno) in so z naborniškim sistemom, neštetimi bunkerji in zaklonišči ter visokim lastništvom orožja pripravljeni obraniti svojo nevtralnost.
Junior novinar
