Policisti pred sodiščem, protestniki z zastavami in predsednik države, ki sredi poti v Senegal obrne letalo ter se vrne v Varšavo. Dogajanje na Poljskem je konec oktobra dobilo precej dramatične razsežnosti. Vlada govori o obnovi pravne države, njeni nasprotniki o napadu na ustavni red. V središču spora pa je institucija, ki bi morala nadzirati oblast: ustavno sodišče.
Najprej velja razjasniti nekaj: prizori vstopanja v stavbo in prerivanja, o katerih te dni poročajo mediji, se nanašajo na ustavno sodišče, ne na parlament. Parlament ima v zgodbi drugo vlogo, saj izbira ustavne sodnike. Prav vprašanje, kdo lahko nato dejansko prevzame sodniško funkcijo, je eden od razlogov za sedanji konflikt.
Kako se je vse skupaj začelo?
Sedanje dogajanje je nadaljevanje dolgoletnega spora o neodvisnosti poljskega sodstva. Stranka Zakon in pravičnost oziroma PiS je med vladanjem od leta 2015 do 2023 po ocenah številnih kritikov podredila ključne sodne institucije političnemu vplivu. Vlada Donalda Tuska je leta 2023 prišla na oblast z obljubo, da bo neodvisnost sodstva obnovila.
Zapletlo se je pri sodnikih, izvoljenih v sedanjem parlamentarnem mandatu, ki jim predsednik Karol Nawrocki ni omogočil prisege. Prisegli so v parlamentu, vendar nasprotna politična stran takšnega postopka ne priznava. To pomeni, da spor ni več samo o posameznih sodbah. Strani se ne strinjata niti o tem, kdo sme sedeti za sodniško mizo.
Petek, ko se je spor preselil pred vrata sodišča
V petek, 30. oktobra, je sodnica Anna Korwin-Piotrowska oznanila začasno razrešitev predsednika ustavnega sodišča Bogdana Święczkowskega in njegovega namestnika Bartłomieja Sochańskega z opravljanja dolžnosti ter prevzem vodenja institucije. Njuna stran je ukrep zavrnila kot nezakonit in govorila o državnem udaru. Tusk je dogajanje zagovarjal kot del obnove pravne države.
Pred stavbo so se zbirali protestniki, posredovala je policija. Ta je poročala tudi o metanju nevarnih predmetov proti policistom. Ob tem je poudarila, da so bili njeni pripadniki na območju sodišča, ne v notranjosti stavbe. Nawrocki je prekinil pot v Senegal in se vrnil na Poljsko.
Kdo je torej vstopil v stavbo?
V središču poznejših poročil je predsednikov prihod na ustavno sodišče in soočenje s sodniki. Toda o tem, kaj se je zgodilo pri vhodu, obstajata nasprotujoči si razlagi. Pravosodni minister in generalni državni tožilec Waldemar Żurek trdi, da je Nawrocki vstopil brez dovoljenja in odrinil tudi sodnico Korwin-Piotrowsko. Vodja predsednikovega urada Zbigniew Bogucki pa trdi, da posnetki kažejo sodnico, ki je poskušala predsednika potisniti ven.
Tožilstvo je 3. novembra odprlo preiskavo zaradi suma napada na sodnika Anno Korwin-Piotrowsko in Krystiana Markiewicza ter poskusa vplivanja na delo sodišča z nasiljem in nezakonitimi grožnjami. Po navedbah tožilstva naj bi več oseb sodnika odrinilo od vhoda in nato vstopilo v stavbo. Gre za očitke, ki se preiskujejo, ne za že ugotovljeno kazensko odgovornost.
Na ulicah niso vsi zaradi istega razloga
Ob posnetkih množic se hitro ustvari vtis, da gre za enoten protest. Toda del protestnikov nasprotuje spremembam na ustavnem sodišču, drugi pa opozarjajo na politične pritiske na sodnike. Odbor za obrambo demokracije, znan kot KOD, je 3. novembra v več mestih organiziral tihe shode pod geslom »Luč za ustavno sodišče«. V Varšavi so se ljudje z zastavami, svečami in svetilkami zbrali pred predsedniško palačo. Organizatorji so poudarili, da sodišče ne pripada nobeni stranki, vladi ali predsedniku. Shodi so potekali tudi v Gdansku in Poznanju.
Se institucija lahko vrne k običajnemu delu?
Na zasedanju 3. novembra se je osem sodnikov ukvarjalo s predlogom proračuna ustavnega sodišča za leto 2027. Korwin-Piotrowska je pojasnila, da njihova prisotnost po njeni razlagi pravil zadostuje za sklepčnost. Že razprava o tem, koliko sodnikov je potrebnih za veljavno odločanje, pokaže globino težave. Institucija težko opravlja svojo nalogo, če ostaja sporno, kdo jo sploh sestavlja.
Pri tem tudi kritika preteklih posegov PiS ne pomeni, da so vsi sedanji ukrepi samodejno upravičeni. Helsinška fundacija za človekove pravice je opozorila na vprašljivo pravno podlago začasnega suspenza vodstva sodišča. Prav tu je najtežje vprašanje celotne zgodbe: kako obnoviti zaupanje v pravo, če so sporni tudi postopki, s katerimi ga želi oblast obnoviti? Za državljane ni dovolj, da vsaka stran zatrjuje, da brani ustavo. Potrebujejo institucijo, katere odločitve bodo veljale tudi takrat, ko političnim zmagovalcem ne bodo všeč.
Komentar
Ob takšnem dogajanju se je lahko naveličati sodnikov, postopkov in prerekanja o imenovanjih. Toda za tem na videz birokratskim sporom je pomembno vprašanje: kdo lahko ustavi oblast, ko prestopi svoje meje? Ustavno sodišče mora varovati ustavo in naše pravice tudi takrat, ko njegove odločitve niso všeč vladi ali večini. To sodnikov ne odvezuje odgovornosti, prav tako pa obljuba o obnovi pravne države še ne upraviči vsakega posega v sodstvo. Menjava ljudi sama po sebi ne zagotavlja neodvisnosti, če se zamenja le politična stran, ki ji institucija služi.
V razdeljeni družbi je zato toliko pomembneje vztrajati pri enakih merilih za »naše« in »njihove«. Podporo si zaslužijo civilna in protikorupcijska gibanja, ki zahtevajo preglednost ne glede na to, kdo je na oblasti. A tudi beseda korupcija ne sme postati priročna oznaka za vse, s čimer se ne strinjamo. Vsaka sporna odločitev še ni dokaz zlorabe; potrebujemo dokaze in možnost neodvisnega preverjanja. Namesto sklepa, da so »vsi isti«, se je vredno vprašati, kdo ima od odločitve korist, kako je bila sprejeta in kdo jo lahko preveri. Brez institucij, ki jim lahko zaupamo, odgovore vse preveč zlahka določa tisti, ki ima največ moči.