Nasilje v družini

Moška pest v ospredju in žalostno dekle, ki sedi na klopi, v ozadju
Kim Mikuš z šminko Maybeline (foto: Jožko Boško)

V času razglašene epidemije zaradi virusa covid-19 v medijih veliko slišimo o porastu nasilja v družini. Obenem so se decembra končali mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami, čas, v katerem, nasilju v družini posvečamo posebno pozornost. Kljub temu pa pogosto (in še vedno) prebivalstvo ne ve, kaj vse pravzaprav je nasilje v družini, kakšne so različne oblike tega nasilja, kakšne posledice pušča in kam se lahko oseba, ki nasilje doživlja, obrne po pomoč. V nadaljevanju bom predstavila osnovne informacije o tej problematiki, posledice in možne oblike pomoči. Raziskave kažejo, da so povzročitelji nasilja v 95 % moški, žrtve pa so ženske in otroci, zato bom tudi v tekstu govorila o ženskah kot žrtvah nasilja. Vsekakor pa to ne pomeni, da moški ne doživljajo nasilja v družini in da opisano ne velja zanje.

Oblike nasilja

V Sloveniji je nasilje v družini definirano v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ki velja od leta 2008: »Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok.« (ZPND UR RS 16/08, 68/16)

Psihično nasilje je najbolj razširjena oblika nasilja v družini, prisotno je tudi ob vseh drugih oblikah nasilja. Meden (v Plaz v Veselič, Horvat in Plaz, 2014) pravi, da lahko o psihičnem nasilju govorimo, »ko se vzorec nadzorovanja, s katerim eden od partnerjev doseže tisto, kar hoče, na račun drugega partnerja, njegovih pravic, prepričanj, želja, pojavlja vedno znova, […]«. ZPND pa opredeli psihično nasilje kot »vsa ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije« (ZPND UR RS 16/08, 68/16). Med psihično nasilje spadajo grožnje, posmehovanje glede videza, navad, prijateljev, družine, izoliranje, vpitje, žaljenje, nadzorovanje, uničevanja pohištva ali osebnih stvari, ki osebi veliko pomenijo … Pogosto spregledana oblika psihičnega nasilja je tudi tišina, ko povzročitelj nasilja s tišino oz. tihimi dnevi žrtev kaznuje in ji sporoča, da ni vredna njegove pozornosti.

ZPND opredeli fizično nasilje kot »vsako uporabo fizične sile ali grožnjo z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe« (ZPND UR RS 16/08, 68/16). Fizično nasilje še vedno velja za najbolj vidno in opaženo obliko nasilja, vendar pa povzročitelji nasilja pogosto »pazijo«, da posledice niso vidne. Največkrat se fizično nasilje v partnerskem odnosu pojavi, ko je povzročitelj prepričan, da ga žrtev ne bo zapustila, npr. po poroki, med prvo nosečnostjo ali ko začneta partnerja živeti skupaj. Fizično nasilje se običajno stopnjuje in se pojavlja v čedalje bolj pogosto in v hujši obliki. Med fizično nasilje štejemo klofutanje, lasanje, brcanje, davljenje, metanje predmetov v osebo, napad z nožem ali drugim orožjem, umor.

Spolno nasilje je v ZPND-ju opredeljeno kot »ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi« (ZPND UR RS 16/08, 68/16). Širša definicija pa pravi, da gre za vsak nezaželen poseg v posameznikovo spolno integriteto, torej vsako dejanje, s katerim se eden od partnerjev ali ena od partneric ne strinja. Žal spolno nasilje pogosto ostaja neprepoznano v partnerskih odnosih, saj ženske še vedno verjamejo, pri spolnem odnosu brez njihovega soglasja ne gre za posilstvo, ampak da je to njihova »zakonska dolžnost«. Poleg tega zaradi velikega sramu in ponižanja o spolnem nasilju težko spregovorijo.

Pomembno je vedeti, da cilj spolnega nasilja ni samo sam spolni odnos oz. orgazem, ampak je, tako kot pri drugih oblikah nasilja, lahko tudi dokazovanje nadzora in premoči nad žrtvijo.

Ekonomsko nasilje ZPND definira kot »neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana« (ZPND UR RS 16/08, 68/16). V praksi to pomeni, da povzročitelj ne dovoli žrtvi, da razpolaga s svojim denarjem, ji odreja točno določeno količino denarja, ki ga lahko porabi za gospodinjstvo, ali pa ji ga celo ne da nič, preverja prihodke in izdatke. Urek (v Leskošek idr., 2013, str. 89) ugotavlja, da gre za zavestno uporabo ekonomskega nasilja s strani povzročiteljev, kar se pokaže, ko poskuša žrtev oditi iz nasilnega odnosa; velikokrat je prav to, da nima lastnih dohodkov ali drugih finančnih sredstev, razlog, da ostane v takem odnosu.

ZPND posebej definira zanemarjanje kot eno od oblik nasilja. Zanemarjanje je »oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za drugega družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin« (ZPND UR RS 16/08, 68/16).

Zanemarjanju so najpogosteje izpostavljene ranljivejše, šibkejše, odvisne osebe, kot so otroci, osebe s fizično ali psihično oviranostjo in starejše osebe.

Posledice nasilja

Nasilje, ki ga doživlja oseba, ima posledice na vseh področjih njenega življenja. Nekatere so bolj vidne, redko so kratkotrajne, druge pa lahko zaznamujejo človeka za celo življenje, saj ne izzvenijo popolnoma oz. se v bolj mili obliki pojavljajo vse življenje oz. so del otrokovega razvoja, kar pomeni, da je razvoj popačen, skrenjen, kar posledično pomeni, da oseba nikoli ne bo dosegla odraslosti, kot bi jo v varnem in negujočem okolju.

Najbolj očitne so posledice fizičnega nasilja: modrice, vreznine, zlomi rok, nog, reber, opekline, poškodbe glave, ipd. Moški pogosto postanejo fizično nasilni do žensk v času nosečnosti, kar lahko privede do splava ali prezgodnjega poroda. Nekatere ženske čutijo posledice fizičnega nasilja celo življenje: imajo pogoste bolečine na mestih udarcev ali zlomov, glavobole, bolečine v hrbtenici, prebavne težave, slabšo fizična sposobnost, so trajno invalidne. (Plaz 2014, Matko 2013, Krug idr., 2012). Vse življenje lahko ostaja občutek nevarnosti in ogroženosti v običajnih, popolnoma realno ne ogrožujočih situacijah.

Posledice spolnega nasilja so lahko neželena nosečnost kot posledica posilstva, različne psihosomatske bolezni, motnje hranjenja. Zelo hude so predvsem psihične posledice preživetega spolnega nasilja, saj se žrtve počutijo ponižane, umazane, krive za to, kar se jim je zgodilo, izgubijo zaupanje vase in v druge ljudi, razvijejo se lahko različne odvisnosti. (Plaz 2014, str. 79). Odrasla spolnost prizadetih oseb je lahko leta ali doživljenjsko pogosto motena, lahko celo patološka, lahko gre za odsotnost užitka v kasnejših, sicer želenih in prijetnih odnosih.

Posledice ekonomskega nasilja so najbolj opazne, ko se ženska odloči, da bo zapustila nasilnega partnerja. Pogosto povzročitelji nasilja ženski odvzamejo njene dohodke, lahko ostanejo brez dohodkov, ker nimajo službe, nemalokrat odplačujejo kredite ali dolgove za partnerja in tudi same imajo pogosto velike dolgove. Nestabilna finančna situacija je pogosto eden od razlogov, da ženska vztraja v takem odnosu, saj je prepričana, da finančno ne bo zmogla samostojno živeti, še posebej, če ima tudi otroke.

Psihično nasilje je sicer manj opazna oblika nasilja, vendar pa ima lahko zelo hude in dlje trajajoče posledice. Pravzaprav se posledice, ki se pojavljajo pri psihičnem nasilju, lahko pojavijo tudi pri drugih oblikah nasilja oziroma se pojavijo pri skoraj vseh ženskah, ki so preživele nasilje. Te so najpogosteje: napadi panike, občutek nemoči, manjvrednosti, glavoboli, pogosta utrujenost, razdražljivost, nesamozavest, napadi joka, težave s spanjem, stalno prisoten občutek strahu, različne motnje hranjenja, pojavljanje samomorilnih misli, samopoškodovanje, izguba stika s seboj, izguba socialne mreže kot posledica izolacije, depresija, posttravmatska stresna motnja. Ženske, ki so preživele katero od oblik nasilja, pogosto izgubijo zaupanje do moških, ne morejo uživati v spolnosti, ne počutijo se vredne ljubezni in se ne počutijo normalne (Plaz 2014: 82-83). Poleg tega pogosto težje obdržijo službo, saj zaradi stresa ne zmorejo opravljati svojega dela, so večkrat na bolniškem dopustu, težave pa se pojavljajo tudi pri iskanju nove zaposlitve.

Oblike pomoči

Osebi, ki doživlja nasilje je na voljo več različnih oblik pomoči. Če gre za akutno ogroženost je vsekakor na prvem mestu klic na policijo, ki lahko žrtev takoj zaščiti in izda prepoved približevanja povzročitelju nasilja. Prepoved približevanja se lahko na predlog žrtve tudi podaljša do 60 dni oziroma do 1 leta (to možnost predvideva ZPND).

Vsakdo, ki doživlja nasilje, se lahko obrne tudi na Center za socialno delo, kjer osebo seznanijo z možnimi rešitvami in različnimi oblikami pomoči tako znotraj Centra kot v drugih organizacijah.

Če je žrtev ogrožena in potrebuje umik na varno lokacijo, se lahko preko izbranih društev umakne v krizni center ali varno hišo. Oboje je namenjeno ženskam z otroki ali brez in ne sprejemajo moških. V krizni center gre ženska lahko kadarkoli, ponoči ali med prazniki, bivanje pa je omejeno na 1 mesec; v tem času se ji poišče drugo primerno namestitev. Za namestitev v varno hišo je potreben predhodni razgovor, ženska pa lahko tam biva do 1 leta. Lokacije kriznih centrov in varnih hiš, ki so razporejene po celi Sloveniji, so skrivne, da se res lahko zagotovi čim večja varnost ženskam in njihovim otrokom, ki tam bivajo. Obstajajo tudi materinski domovi, ki pa so lahko na javnih lokacijah, namenjeni so ženskam, z otroki do 14. leta, nosečnicam, porodnicam ali samskim ženskam, ki so se znašle v trenutni ali dalj časa trajajoči stiski in nimajo druge možnosti za bivanje. Poleg bivanja, materinski domovi ponujajo tudi dolgotrajnejšo pomoč in strokovno podporo uporabnicam, da si lahko uredijo življenje izven materinskega doma. Ženska lahko sama zaprosi za bivanje v materinskem domu ali pa jih za sprejem predlagajo druge strokovne službe, npr. CSD, varne hiše …

Poleg nastanitvenih programov, so v Sloveniji na voljo tudi svetovalni in informacijski programi za pomoč žrtvam nasilja. Večina programov, poleg žensk, otrok in mladostnikov, svetuje, opolnomoči in tako ali drugače sprejema v obravnavo tudi odrasle moške. Svetovalni programi so namenjeni osebam, ki doživljajo nasilje in se ne želijo ali ne rabijo umakniti na varno lokacijo. Oblike pomoči so psihosocialno svetovanje, spremljanje na razne institucije (CSD, policija, sodišče …), pomoč pri postopkih v povezavi z nasiljem … Veliko oblik pomoči je brezplačnih, oseba pa je lahko vključena, dokler potrebuje pomoč oz. dokler je vključena v program (CSD, nevladne organizacije, samopomočne skupine).

Poleg prej omenjenih oblik pomoči, je zelo priporočljiva tudi psihoterapija, ki lahko pomaga pri predelavi izkušnje nasilja in odpravljanju različnih posledic, npr. napadov panike, tesnobe, posttravmatskega stresnega sindroma, ipd.

Razkrivanje nasilja

Kar je pri nasilju v družinskem krogu še vedno najbolj nerazkrito področje, je samo razkrivanje nasilja, prijava, začeti postopek, ker je na strani žrtev še vedno tako veliko nemoči, ki onemogoča razkritje, ker so postopki pri nas še zelo kompleksni in mora oseba, ki je doživela nasilje, na nek način dokazovati in se večkrat razkrivati pred različnimi organi in morda v samih postopkih doživeti ponovno travmatizacijo, ker njena pritožba ni bila sprejeta, uslišana, korektno obravnavana.

Pomembne pri razkrivanju nasilja so zato inštitucije šol, vrtcev, krožkov, osebnih zdravnikov, kjer ista, zaupanja vredna oseba, ki naj bi bila vsaj osnovno ozaveščena o posledicah in znakih nasilja, otroka, starša, ki je žrtev, mladostnika, kontinuirano spremlja in bo lahko prva zaznala spremembo v vedenju, odzivanju, čustvovanju … Če bo ta oseba sama dovolj močna in usposobljena, bo lahko ustrezno ukrepala v dobrobit žrtve.

Zaključek

Nasilja v družini je še vedno zelo veliko, še zlasti je covid tisti čas, ki povzroča tudi sicer zaostrene družbene razmere (omejitve, brezposelnost, čustvene stiske, zaprtost šol …) in lahko stopnjuje možnost nasilja tudi v domačem okolju. Prav je, da poznamo osnovne značilnosti in prepoznavamo znake nasilja, da poznamo postopke prvega ukrepanja, da bodo vsi, ki imajo stik z ljudmi, poznali tudi osnovne normativne vsebine. Najbolj pomembno je, da vemo in se zavedamo, da je za nasilje odgovoren tisti, ki ga povzroča in ne žrtev. Pomembna je splošna ozaveščenost in izobraženost vse populacije, od najmlajših do najstarejših do ranljivih skupin. Tako bo manj možnosti, da bi se obrnili stran in lažje se bomo odločili, da ponudimo ali poiščemo pomoč za žrtev nasilja. Vsaka oseba, ki doživlja ali je doživljala nasilje, naj ima pravico in možnost, da dobi vso potrebno pomoč in tako začne pot okrevanja in življenja v miru.

Avtorica: Zalokar Maruša, študentka specialističnega študija Sistemske psihoterapije na SFU Ljubljana

Viri in literatura:

Plaz, M. (2014). Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih. V: Veselič, Š., Horvat, D., Plaz, M. (ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja (str.75- 93). Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja

Leskošek, V., Antić, M., Selišnik, I., Filipčič, K., Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D. (ur.) (2013) Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Maribor: Založba Aristej.

Matko, K. (2013). Nasilje nad ženskami med nosečnostjo. V: Leskošek, V., Antić, M., Selišnik, I., Filipčič, K., Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D. (ur.) Nasilje nad ženskami v Sloveniji (str. 117- 132). Maribor: Založba Aristej.

Krug, G. Etienne et al. (ur.) (2002). World report on violence and health. Geneva: World health organization. http://apps.who.int/iris/bitstream/10665/42495/1/9241545615_eng.pdf

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008). Ur. l. RS 16/2008 (ZPND). https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/84974

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (2016). Ur. l. RS 68/2016 (ZPND-A). https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2016-01-2931/zakon-o-spremembah-in-dopolnitvah-zakona-o-preprecevanju-nasilja-v-druzini-zpnd-a

Spletna stran Društva za nenasilno komunikacijo: https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/nasilje-nad-zenskami.html

Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana
ambulanta@sfu-ljubljana.si|+386 1 425 44 33|Spletna stran| + objave

V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.

LEAVE A REPLY

Please enter your name here
Please enter your comment!

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.