Ko razmišljaš, kaj boš počel po diplomi, evropski proračun verjetno ni prva stvar, ki ti pade na pamet. Prej služba, najemnina in vprašanje, ali se splača nadaljevati študij. Tiste, ki mika raziskovanje, je del odgovora lahko skrit tudi v odločitvah, ki jih sprejemajo v Bruslju. Dobra ideja potrebuje čas, ljudi in prostor. In nekdo mora vse to plačati. Tu na sceno stopi kratica FP10. Zveni precej bolj suhoparno od vprašanj, o katerih bo pomagala odločati: kaj bomo raziskovali, katere ideje bodo dobile priložnost in koliko svobode bodo pri tem imeli raziskovalci.
Kaj sploh je FP10?
FP10 je deseti okvirni program Evropske unije za raziskave in inovacije, naslednja generacija programa Obzorje Evropa za obdobje 2028–2034. Po predlogu Komisije bo novi program ohranil isto ime. Evropska komisija je julija 2025 zanj predlagala 175 milijard evrov. To je predlog, ne že zagotovljen denar.
Program naj bi podpiral raziskovalne skupine, mednarodno sodelovanje in razvoj rešitev na področjih, kot so zdravje, digitalne tehnologije in čisti prehod. Predlog ohranja tudi ukrepe Marie Skłodowske-Curie in Evropski raziskovalni svet, ki podpirata raziskovanje in raziskovalne talente. Evropska komisarka Ekaterina Zaharieva je ob predstavitvi poudarila, da bo Obzorje Evropa raziskave in inovacije postavilo »v središče gospodarstva EU in njene naložbene strategije«. Obljuba je velika. A za nekoga, ki razmišlja o raziskovalni poti, se hitro prevede v precej bolj vsakdanje vprašanje: bom od tega dela lahko tudi živel?
Dobra ideja potrebuje več kot navdušenje
Predstavljaj si, da med pisanjem magistrske naloge naletiš na vprašanje, ki ti ne da miru. Zakaj nekateri mladi ne poiščejo psihološke pomoči? Kako bi mesta lažje prenašala vročinske valove? Koga pri razvoju novih tehnologij vedno znova spregledamo?
Nalogo lahko oddaš, zapreš računalnik in greš naprej. Lahko pa je prav to vprašanje začetek večletnega raziskovanja. Katera od obeh poti se zgodi, ni odvisno le od tvoje sposobnosti ali vztrajnosti, ampak tudi od tega, ali obstaja okolje, v katerem lahko z delom nadaljuješ.
Zato se mi zdi pri razpravi o FP10 smiselno vprašati, kaj bo velika številka pomenila za posameznika. Bo mladim raziskovalcem dala dovolj časa, da se poglobijo v zahteven problem? Bo prostor tudi za vprašanja, katerih uporabnosti še ne znamo lepo zapakirati na en sam slajd?
Kdo odloča, kaj je vredno raziskovati?
Evropsko združenje univerz (EUA) je junija 2026 v članku pozdravilo nekatere spremembe v pogajalskem stališču držav članic. Med njimi sta močnejša zaščita avtonomije Evropskega raziskovalnega sveta in priznanje, da morajo tudi skupni raziskovalni projekti poleg strateških prednostnih nalog puščati prostor za ideje raziskovalcev samih. Generalna sekretarka EUA Amanda Crowfoot je to povzela takole: »Obzorje Evropa je uspešno, kadar združuje znanstveno odličnost, odprtost in dolgoročno vlaganje v ustvarjanje znanja.«
Za tem nekoliko uradnim stavkom se skriva vprašanje, ki ga poznamo tudi zunaj univerze: ali moraš že na začetku vedeti, kaj bo iz nečesa nastalo, da se je s tem vredno ukvarjati? Seveda je smiselno pričakovati, da javno financirane raziskave prispevajo k boljšemu življenju. A težko pričakujemo nova odkritja, če smo pripravljeni podpreti le raziskave, katerih cilj poznamo že vnaprej. Raziskovanje potrebuje tudi prostor, da začetna domneva pade. Da rezultat preseneti. Da se kot pomembno izkaže nekaj, česar ob pisanju prijave sploh nismo pričakovali.
Ali lahko sploh vplivamo?
Lahko, čeprav ne čez noč. Končno podobo programa bodo v pogajanjih oblikovali Evropski parlament, države članice in Evropska komisija. Kot posamezniki lahko pišemo slovenskim evropskim poslancem in ministrstvu, ki Slovenijo zastopa v Svetu EU, ali se odzovemo na javna posvetovanja Komisije. Pogosto pa ima več teže glas, ki ga študenti in raziskovalci okrepijo prek svojih organizacij.
Kako to deluje, kaže prav EUA. Združenje je stališče držav članic podrobno analiziralo, pohvalilo izboljšave in izpostavilo, kaj bi bilo treba v nadaljnjih pogajanjih še spremeniti. Podobno delujejo tudi nevladne organizacije. Spremljajo pogajanja, pripravljajo predloge sprememb, se povezujejo v skupne pozive in se srečujejo z odločevalci. Njihovo delo se ne konča s sprejetjem zakonodaje, saj se o tem, kateri razpisi bodo objavljeni, odloča šele v delovnih programih. Vpliv torej ni enkratno dejanje, ampak vztrajno spremljanje in povezovanje. Pa tudi opomnik, da odločitve o znanosti niso samo stvar znanstvenikov.
Tudi meje raziskovanja so stvar razprave
EUA opozarja še na raziskave z dvojno, civilno in vojaško rabo. Zavzema se, da bi se te omejile na jasno določene dele programa in izvajale z močnimi varovali, nasprotuje pa temu, da bi Evropski svet za inovacije financiral projekte s povsem obrambnim namenom. Odprto ostaja tudi vprašanje, kako bo Obzorje Evropa v praksi sodelovalo z novim Evropskim skladom za konkurenčnost.
O takšnih odločitvah bi morala imeti besedo tudi generacija, ki bo v teh programih delala. Ni vseeno, kakšne cilje postavljamo znanosti in kdo lahko pri njihovem določanju sploh sodeluje. Leto 2028 se med izpitnim obdobjem morda zdi daleč. Če pa danes zaključuješ študij, je lahko precej blizu tvoji prvi raziskovalni zaposlitvi. Zato si FP10 zasluži nekaj naše pozornosti že zdaj. Tudi zaradi vprašanj, ki jih imamo (za zdaj) zapisana le na robu zvezka.