Skrivnosti in pite: bitka za uvedbo laboratorijskega mesa na jedilnik

Kosi mesa na rezalni ploščii

Elliot Swartz vsaj enkrat na teden prejme prošnjo s strani raziskovalcev, ki ga sprašujejo, kje najti celične linije (celična kultura, razvita iz ene same celice) za uporabo v celularni agrikulturi. Gre za osnovno orodje v pridelavi laboratorijskega mesa. »Ena najpomemembnješih stvari, ki jih nudijo celične linije so, da raziskovalcem omogočajo začetek na tem področju,« pravi Swartz, ki dela v New Yorku kot višji znanstvenik na Good Food Institute (GFI). Gre za neprofitno organizacijo, ki se osredotoča na pospeševanje celularne agrikulture,da bi izdelki na trgovinske police in v naše želodce prišli kar najhitreje, piše The Guardian.

Pomoč raziskovalcem je osnova njegovega dela. V primeru celičnih linij lahko naredi le malo. Njegov odgovor je namreč vedno enak: trenutno javno dostopne celične linije za celularno agrikulturo ne obstajajo zares. To ne pomeni, da jih ne moremo najti. Upside Foods je vložila več patentov, da bi zaščitila svoje celične linije, podjetja, kot je Cell Farm Food Tech pa so zgradila posel iz prodaje celičnih linij za dobiček. Prikrivanje odkritij je vedenjski vzorec, ki ga lahko najdemo v zasebnih podjetjih v celotni industriji, za kar mnogi verjamejo, da zaustavlja inovacije.

Kaj je celularna agrikultura?

Celularna agrikultura je uporaba živalskih celic ali mikrobov za pridelavo živalskih izdelkov, kot sta meso in mleko, v bioreaktorjih. To področje se je razširilo po letu 2013, ko je nizozemski znanstvenik Mark Post razkril prvi burger iz laboratorijskega mesa. Od takrat se je laboratorijsko meso oglaševalo kot trajnostno alternativo za živinorejo, ki je vodilni razlog za okoljsko uničenje. Svetovna zahteva po burgerjih in slanini naj bi se v prihodnjih desetletjih povečala, kar pomeni, da bo še več ekosistemov porušenih. To bo nato povečalo tveganje za bodoče pandemije, saj je izguba biodiverzitete povezana s pojavom novih bolezni. Poskusi za zmanjšanje ogljičnega odtisa ne bodo uspešni, če ne bomo zmanjšali potrošnje mesa, pravi poročilo iz leta 2019.

Hamburger na leseni podlagi Napredek je že viden. Lani je singapurško podjetje Eat Just postalo prvo podjetje za laboratorijsko meso, ki je dobilo dovoljenje za prodajo svojega izdelka. Še vedno pa obstajajo številne tehnološke, družbene in ekonomske ovire, preden bodo supermarketi napolnjeni z laboratorijskim mesom. Da bi premostili te ovire, si organizacije, kot je GFI, prizadevajo za bolj javno izmenjavo podatkov, orodij in idej. Trenutno je večina raziskav na tem področju opravljenih s strani zasebnih podjetij, ki se trudijo zaščiti svojo intelektualno lastnino.

Premalo javno dostopnih informacij

Swartz pravi, da je javno pomanjkanje celičnih linij »vratar za vstop ljudi na to področje, čeprav obstaja veliko interesa«. Dodaja tudi, da to v drugih industrijah ni težava. Znanstveniki, ki iščejo izvorne celice, te lahko dobijo od vladnih organizacij. Te sicer vključujejo tudi živalske celice, vendar te niso primerne za pridelavo mesa. Celične linije so tako uporabne, ker so nesmrtne in se lahko delijo v nedogled, zato jih lahko uporabimo kot standardni model. »Ne bomo razumeli, ali so naši rezultati pravilno, če različne skupine uporabljajo različne celice z različnimi lastnostmi,« pravi Swartz.

»Celične linije so prvi del sestavljanke pri zagotavljanju, da laboratorijsko meso postane dejansko področje raziskovanje.« GFI to pomanjkanje odpravlja s financiranjem ustvarjanja linij, ki bodo dostopne vsem, obenem pa ustvarjajo njihovo skladišče. Kerafast, bostonsko bioraziskovalno podjetje, skrbi za skladišče. Znanstveniki, ki niso povezani z GFI, lahko shranijo svoje celične, prav tako zasebna podjetja. Vsak, ki jih želi uporabiti, mora plačati nizko ceno, s katero pokrivajo stroške shranjevanja. Zaenkrat je zgolj ena akademska skupina shranila celično linijo. »Celične linije v akademskih skupinah so še vedno v razvoju, zato jih nimamo veliko,« pravi Swartz.

Ženska gleda v mikroskop

Nadzor v rokah zasebnih podjetij

Omahovanje pri deljenju bi lahko bilo deloma povezano s financiranjem zasebnih podjetij. Zgolj majhen delež namreč pride iz javnih virov. Nadzor nad kapitalom pa pomeni, da zasebni sektor lahko nadzira tempo in smer inovacij, kar lahko predstavlja problem. Vse več znanstvenikov zato poziva vlade, da začnejo investirati v bolj trajnostne oblike prehranjevanja. Isha Datar, izvršna direktorica neprofitnega podjetja New Harvest pravi, da je potrebno javno financiranje, ki pa bo prišlo šele z razvojem tehnologij. »Odprte raziskave bodo zelo pomembne pri zbiranju idej o tem, kako nadgraditi tehnologijo ali zmanjšati stroške«.

Swartz obenem pravi, da skrivnostnost preprečuje vpeljavo cenejših in učinkovitejših materialov. Tudi če bi se problem celičnih linij rešil, bi še vedno obstajale tehnološke ovire. Uporaba računalniškega modeliranja je zato glavni cilj organizacije Cultivated Meat Modeling Consortium (CMMC). Gre za koristno orodje, s katerimi bi raziskovalci lahko izvedli simulacije. Z njimi bi prihranili na času in virih. Za simulacije pa potrebujejo informacije, ki jih ni dovolj. Veliko stvari je namreč še neznanih. Kljub temu pa tudi spodleteli poskusi zagotovijo veliko informacij, če želimo odkriti, kako se te majhni sistemi celic obnašajo.

Datar tudi pravi, da bi vlade morale začeti investirati v bolj trajnostne načine prehranjevanja. Skrbi jo področje, kjer manjkata akademska osnova in javno dostopne informacije. »To pomeni, da bo celularna agrikultura morala postati bolj transparentna kot druge industrije,« pravi. »Menim, da potrebujemo več deljenja informacij in več transparentnosti, če želimo ustvariti boljši prehranski sistem«. Bodo zasebna podjetja to tudi storila ali sledila pristopu drugih sektorjev, kjer je finančna plat pomembnejša od družbene? Zagovorniki upaajo, da bo odgovor na to vprašanje na prvo mesto postavil planet, ne profit.

+ objave

Urednica revije Študent

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.