Nedavna živalska študija dokazuje, da naj bi testosteron spodbujal moški spol k večji družabnosti in prijaznosti. Raziskavo so opravili nevroznanstveniki z Univerze Emory na Mongolski puščavski podgani.
Tako so prvič dokazali, da testosteron lahko neposredno spodbuja neseksualno, družabno obnašanje. To je zanimivo, saj testosteron navadno povezujemo s povišano seksualnostjo in agresijo, ta študija pa kaže, da ima lahko tudi bolj blag vpliv, odvisno od družbenega konteksta.
Raziskava potrjuje mnenje mnogih
Raziskavo je vodil poročen par, ki se je spraševal, ali bi testosteron skupaj s svojo zmožnostjo povečanja agresije lahko tudi zmanjšal prijateljsko, družabno obnašanje. Prav tako sta predpostavila, da lahko povzroči nekaj radikalnejšega – da lahko poveča pozitivne družbene reakcije v situacijah, ki zahtevajo socialno interakcijo.
Študijo so opravili na Mongolskih puščavskih podganah, saj te ustvarjajo dolgotrajne partnerske vezi in skupaj negujejo svoje potomce. Posledično bi s pomočjo teh lahko odgovorili na zastavljeno vprašanje. Čeprav lahko samci postanejo agresivni v času parjenja in varovanja ozemlja, lahko prikažejo tudi svojo nežno plat in zaščitniško vedenje do svojih potomcev, ko samica zanosi.
Eksperimenti so pokazali zvišanje crkljanja
V enem eksperimentu je samica zanosila s samcem, ta pa je pokazal veliko nagnjenost k crkljanju s samico. Samci so nato postopoma dobili injekcije s testosteronom. Raziskovalci so predvidevali, da se bo s tem nagnjenje k crkljanju zmanjšalo, saj je testosteron načeloma antisocialna molekula. Učinek je bil nasproten – crkljanje se je povečalo, samec pa je tako postal »super partner«.
En teden kasneje so v naslednjem eksperimentu iz kletk umaknili samice in samce z dodanim testosteronom pustili same na domačem ozemlju. Nato so jim v kletke dodali neznane samce, katerim bi se domač samec navadno izogibal ali jih lovil. V tem primeru pa so bili samci s testosteronom veliko bolj prijazni do vsiljivca.
Prijazno obnašanje se je hitro spremenilo, ko so originalnim samcem dodali še eno injekcijo testosterona. Po tej so vsiljivca začeli loviti ali se ga izogibati, tako kot bi to počeli v normalnem primeru. »Bilo je tako, kot da bi se zbudili in dojeli, da ne bi smeli biti prijazni v tem kontekstu,« je rekla ena izmed raziskovalk.
Rezultati
Znanstveniki teoretizirajo, da je prva injekcija testosterona povečala pozitivne družbene odzive, ker so bili s svojimi samicami. Vendar pa je to vplivalo tudi na prihodnje situacije, tudi ko so bili soočeni s samci. Druga injekcija testosterona pa je spodbudila spremembo v obnašanju, ki je primernejša za kontekst moškega vsiljivca.
To dokazuje, da testosteron spodbuja obnašanje, ki je primerno določeni situaciji oziroma kontekstu.
Eksperimenti so pravzaprav upočasnili, kar bi samci zaporedoma doživeli v divjini. V njihovem naravnem okolju parjenje poveča testosteron, kar povzroča nagnjenje k crkljanju v tistem trenutku in v prihodnosti, ko živijo s svojo partnerko, čeprav se nivo testosterona zniža.
Če bi tekmec vstopil v njegov brlog bi samec ponovno doživel vzpon testosterona, kar bi takoj prilagodilo njegovo obnašanje, zaradi česar bi lahko zaščitil svoje mladiče. Testosteron tako pomaga živalim hitro prilagajati svoje obnašanje glede na družbene spremembe okoli njih.
Človeško obnašanje
Človeško obnašanje je veliko bolj kompleksno, vendar raziskovalci upajo, da njihovi rezultati lahko služijo kot osnova za komplementarne študije na drugih vrstah, vključno z ljudmi.
Konec koncev so živalski hormoni in deli možganov, ki vplivajo na tovrstne reakcije, enaki našim. Posledično nam lahko tovrstni rezultati pomagajo predvideti in razumeti, kako enake molekule v naših možganih pomagajo oblikovati naše odzive v družbenem svetu okoli nas.
Novinar
