Neverjetna dejstva o Marijanskem jarku

Mariana Trench. the deepest point of the earth. Digital Visual Illustration of Mariana Trench. Viewof the Mariana Trench, the deepest depths in the Western Pacific.Bermuda Triangle mystery Ocean center
Zanimivosti o Marijanskem jarku Foto: DOERS iz iStock

Marijanski jarek je globokomorski jarek na dnu zahodnega severnega Tihega oceana. Gre za najgloblji znani jarek na Zemlji, ki leži vzhodno od Marianskih otokov.

Je del sistema oceanskih jarkov ob robu Tihega oceana, ki sovpadajo s stiki tektonskih plošč. Marianski jarek je nastal zaradi spodrivanja Tihooceanske plošče pod Filipinsko ploščo. Dolg je več kot 2500 kilometrov in širok skoraj 70 kilometrov, najbolj fascinantna pa je njegova globina – v njem so namreč zabeležili največjo globino naših oceanov, ki znaša 10 911 metrov.

Lega Marijanskega jarka
Lega Marijanskega jarka. Foto: I, Kmusser on Wikimedia Commons

Globina Marijanskega jarka

Kot že omenjeno, je najgloblja točka Marijanskega jarka kar 10 911 metrov pod površjem. Vanj bi lahko potopili celoten Mount Everest, pa bi nad njim ostalo še približno 2 kilometra vode.

Ker gre tu za res izjemne globine, obstaja zelo velika verjetnost, da najgloblje točke sploh še niso odkrili. V 50. letih prejšnjega stoletja je neka ruska ladja poročala tudi o globini čez 11 000 metrov, a meritve nikoli niso ponovili in zato velja za nedokazano.

Starost

Marijanski jarek naj bi bil star več kot 180 milijonov let. Mnogi raziskovalci menijo, da je jarek eden izmed najstarejših delov morskega dna na planetu.

Na Luno ali v globine Tihega oceana?

Zaradi nedostopnosti globin trenutno vemo več o površju Lune kot o oceanskih tleh v Marijanskem jarku. Naj dodamo še, da se je je prva podmornica s posadko tla Marijanskega jarka dosegla leta 1960, prvi človek pa je na Luno stopil šele 9 let kasneje – leta 1969.

Odprave na dno oceana

Kljub temu, da se je prvi spust na dno Marijanskega jarka zgodil že leta 1960, so tja do sedaj »potovali« le trije ljudje. Prva dva sta bila švicarski oceanski inženir Jacques Piccard in ameriški pomorski častnik Don Walsh. Naslednja oseba, ki se je spustila na to lokacijo, je to storila več kot 50 let za njima. Leta 2012 se je v Marijanski jarek spustil kanadski filmski režiser James Cameron. S potopom je postavil svetovni rekord v globini za samostojni spust, sicer pa je Cameron bolj znan v filmski industriji. Režiral je mnoge legendarne filme, med njimi so Titanik, Avatar in Terminator.

Light beam and bokeh underwater at night.
Foto: momnoi iz iStock

Peščena tla?

Morda bi si predstavljali, da je dno oceana prekrito s peskom ali skalami, a to ne drži. Oceansko dno Marianskega jarka naj bi bilo rahlo rumene barve. Pokrito je namreč z usedlinami razpadlih rastlin in živali ter školjk in živalskih okostij.

Visok pritisk

Pritisk z globino narašča – v najglobljih delih jarka je le-ta kar 1000-krat večji kot na morski gladini. Zaradi tako visokega pritiska je raziskovanje v takih globinah skoraj nemogoče.

Naravni rezervat

Marijanski jarek ima status naravnega rezervata. Ribolov in rudarjenje sta zato znotraj območja jarka prepovedana. Leta 2009 je predsednik George W. Bush imenoval Marijanski jarek za nacionalni spomenik Združenih držav Amerike.

Najredkejši elementi

V jarku se skrivajo različne redke snovi in elementi. Eden od teh je žveplo, ampak v čisti, staljeni obliki. Znanstveniki so element v taki obliki zaradi redkosti našli le na eni od Jupitrovih lun.

Mitologija

Tako zanimiv in nedostopen del oceana pusti domišljiji prosto pot, zato obstaja veliko govoric in legend o bitjih, ki naj bi živela v globinah Marijanskega jarka. Najbolj poznano bitje izmed vseh je zagotovo Megalodon. Gre za izumrlo vrsto morskega psa, ki je v dolžino meril do 20 metrov. Njegovo ime izhaja iz grščine, dobesedno pomeni veliki zob. Nekateri verjamejo, da vrsta sploh ni izumrla, ampak se je le zatekla v najgloblje dele Marijanskega jarka. O tem je bilo posnetih tudi več znanstvenofantastičnih filmov.

Megalodon from prehistoric times scene 3D illustration
Megalodon. Foto: Warpaintcobra iz iStock

Orjaške amebe

Amebe so enocelični organizmi in so običajno velike od 0,01 mm do 0,5 mm. Organizmi so se morali v globinah prilagoditi nizkim temperaturam, visokim pritiskom in pomanjkanju sončne svetlobe. Leta 2011 so znanstveniki v Marianskem jarku odkrili orjaške amebe, s premerom 10 centimetrov. Ob takih odkritjih se morja orjaški morski psi sploh ne zdijo tako nemogoči…

Junior novinar

Prejšnji članek11 stvari, ki jih moraš storiti kot bruc pred začetkom študija
Naslednji članekŠtudija dokazuje, da se moški rajši crkljajo

Junior novinar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.