Otroci in mladostniki, ki danes dobijo diagnozo motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) ali motnje avtističnega spektra (MAS), so po nekaterih značilnostih bolj podobni splošni populaciji kot tisti, ki so enako diagnozo prejeli pred desetletjem. To kaže obsežna danska raziskava, v katero je bilo vključenih več kot 2,1 milijona mladih. Ugotovitve bi lahko pomagale pojasniti del izrazitega povečanja števila diagnoz ADHD in avtizma v zadnjih letih.
Več kot dva milijona otrok in mladostnikov
Raziskavo so vodili znanstveniki z Barcelona Institute for Global Health (ISGlobal) in Univerze Aarhus, objavljena pa je bila v reviji JAMA Psychiatry. Predhodne raziskave so pokazale, da se nekatere značilnosti pogosteje pojavljajo pri ljudeh z ADHD ali avtizmom kot v splošni populaciji. Mednje sodijo prezgodnje rojstvo, nizka porodna teža, nižja izobrazba ali dohodek staršev, duševne motnje pri starših ter pogostejša uporaba zdravstvenih storitev pred postavitvijo diagnoze.
Raziskovalce je zanimalo, ali so se te povezave spreminjale vzporedno z naraščanjem števila diagnoz. Analizirali so podatke več kot 2,1 milijona danskih otrok in mladostnikov ter primerjali več kot 71.000 mladih, ki so med letoma 2012 in 2022 dobili diagnozo ADHD ali avtizma, z več kot 713.000 mladimi brez ene od teh diagnoz.
Razlike so se v desetletju zmanjšale
Otroci z ADHD ali avtizmom so bili še vedno pogosteje izpostavljeni nekaterim dejavnikom, ki so jih raziskovalci že prej povezovali s tema stanjema. Toda razlike med njimi in splošno populacijo so se skozi desetletje postopoma zmanjševale. Dober primer je nizka porodna teža. Na začetku spremljanega obdobja so imeli otroci z nizko porodno težo za 54 odstotkov večjo verjetnost, da bodo pozneje dobili diagnozo ADHD ali avtizma, kot otroci z običajno porodno težo. Ob koncu obdobja je bila ta razlika le še 17-odstotna.
Podobno zmanjševanje razlik so raziskovalci opazili pri prezgodnjem rojstvu in več kazalnikih socialno-ekonomske prikrajšanosti. »Ključno sporočilo ni, da ti dejavniki tveganja niso več pomembni,« poudarja prvi avtor raziskave Magnus Elias Tarp z Univerze Aarhus. »Ugotovili smo, da so ljudje, ki so diagnozo prejeli v zadnjih letih, bolj podobni splošni populaciji kot tisti, ki so enako diagnozo dobili pred desetletjem.«
Zakaj število diagnoz narašča?
Večina dosedanjih raziskav se je ukvarjala predvsem z vprašanjem, zakaj diagnoze ADHD in avtizma postajajo pogostejše. Nova raziskava se je vprašanja lotila drugače: znanstvenike je zanimalo, ali se je skozi čas spremenila tudi skupina otrok in mladostnikov, ki te diagnoze prejema.
Možnih razlag je več. Ozaveščenost o ADHD in avtizmu se je povečala, zato njihove značilnosti danes bolje prepoznavajo zdravstveni delavci, učitelji in starši. Spremenilo se je tudi razumevanje tega, kako različno se lahko ti motnji izražata, med drugim pri dekletih, pri katerih so bile težave v preteklosti pogosteje spregledane. Diagnostične obravnave so lahko dostopnejše, postopki prepoznavanja bolj sistematični, nekoliko drugače pa se lahko razlaga tudi meja, pri kateri razvojne posebnosti dovolj pomembno vplivajo na vsakdanje življenje, da je upravičena diagnoza.
Na pogostejše iskanje diagnoze lahko vplivajo tudi večje zahteve v šoli in družbi, manjša stigmatizacija ter večja pripravljenost družin, da poiščejo strokovno pomoč. Ob tem se pojavljajo tudi pomisleki, ali lahko v posameznih primerih pričakovanja oziroma pritisk staršev po pridobitvi diagnoze vplivajo na diagnostični proces, na primer zaradi želje po pojasnilu otrokovih težav ali dostopu do dodatne podpore v šoli. Raziskava ne more določiti, kolikšen delež sprememb je mogoče pripisati posameznemu dejavniku.
Ugotovitve ne pomenijo pretiranega diagnosticiranja
»Naše ugotovitve nam pomagajo bolje razumeti, zakaj se je število diagnoz ADHD in avtizma v zadnjih letih tako izrazito povečalo,« pojasnjuje Oleguer Plana-Ripoll, raziskovalec pri ISGlobal in Univerzi Aarhus ter glavni avtor raziskave. Ob tem opozarja, da rezultatov ni mogoče razlagati kot dokaz, da sta ADHD in avtizem danes pretirano diagnosticirana ali da sta stanji postali manj izraziti.
»Kažejo pa, da se je populacija, ki prejema te diagnoze, skozi čas spremenila, kar moramo upoštevati pri razlagi sedanjih trendov,« dodaja Plana-Ripoll. Raziskovalci opozarjajo tudi, da bi bilo treba podobne analize opraviti v drugih državah. Ugotovitve so pomembne za načrtovanje zdravstvenih, izobraževalnih in socialnih storitev, pa tudi za razumevanje domnevno boljših izidov pri ljudeh z ADHD ali avtizmom. Del opaženega izboljšanja bi namreč lahko izviral iz tega, da diagnozo danes prejema širša in po svojih značilnostih drugačna skupina ljudi kot v preteklosti.
Novinar