Leta 1911 je ameriški profesor Hiram Bingham III trdil, da je v perujskih Andih odkril Vilcabambo, zadnjo prestolnico inkovskega imperija. A več kot pet desetletij pozneje je drug raziskovalec dokazal, da se je motil. Kot poroča BBC, je zgodba o iskanju izgubljenega mesta postala ena najbolj zanimivih arheoloških pustolovščin 20. stoletja.
Bingham, profesor zgodovine na univerzi Yale, je v Peru prišel po sledeh legend o mestu, v katerem naj bi zadnji Inki po španski osvojitvi Cusca skrili svoje zaklade. Leta 1911 je obiskal Machu Picchu in prepričan, da je našel izgubljeno mesto, svojo domnevo predstavil svetu.
V resnici je bila Vilcabamba precej drugje. Po poročanju BBC so Binghamu lokalni vodniki že takrat pokazali območje, kjer je pol stoletja pozneje raziskoval Gene Savoy, vendar ga je zaradi slabega vremena, pomanjkanja hrane in drugih težav zapustil.
»Pravi Indiana Jones«
Leta 1964 je 37-letni ameriški raziskovalec Gene Savoy skupaj s perujskim raziskovalcem Antoniom Santanderjem Cascellijem prišel do ruševin Espíritu Pampe. Domačini so ju sprva opozarjali, naj se območju izogneta, saj so verjeli, da bodo bogovi kaznovali vsakogar, ki razkrije njegovo lokacijo.
Ko sta končno prispela do ruševin, sta bila osupnjena. »Nismo mogli verjeti svojim očem,« je dejal Savoy.
Ruševine so se raztezale čez tri gorske planote. Našli so ostanke palače, stavb iz granita in apnenca ter fontane. Savoy je menil, da je odkril zadnje zatočišče Inkov, kjer so se pripravljali na odpor proti Špancem.
Samo šest tednov pozneje je po njegovi poti sledila ekipa BBC. Do ruševin so se prebijali skozi gosto džunglo, po brzicah in strmih pobočjih. Džungla je mesto stoletja skrivala pred zunanjim svetom.
Dokaz so bili strešniki
Savoyjevo odkritje sprva še ni dokončno dokazovalo, da gre za Vilcabambo. Pomemben namig so predstavljali strešniki.
Kot navaja BBC, so bili po obliki podobni španskim, vendar so nosili značilne inkovske vzorce. To je bilo pomembno, saj so Inki običajno uporabljali slamnate strehe. Zgodovinski zapisi španskega meniha Martina de Murúe pa omenjajo, da je bila v izgnanski prestolnici palača, pokrita s strešniki.
Zgodovinar in strokovnjak za Inke John Hemming je pozneje primerjal opise iz zgodovinskih virov z značilnostmi najdišča in ugotovil številne podobnosti.
Tako se je pokazalo, da je Bingham leta 1911 pri iskanju zadnje inkovske prestolnice zgrešil cilj. Machu Picchu je sicer postal eno najbolj znamenitih arheoloških najdišč na svetu, vendar naj bi bila Vilcabamba precej bolj odmaknjena in skrita v džungli.
Skrivnost zaklada ostaja
Savoy je do konca življenja verjel, da je velik del inkovskega zlata in draguljev še vedno skrit. Menil je, da so Inki svoje zaklade pred Španci skrili v jezera, jame in predore.
Tudi danes območje ni povsem raziskano. Kot poroča BBC, arheologe privlači predvsem dejstvo, da je velik del najdišča ostal nedotaknjen.
Zgodba o Vilcabambi tako ostaja mešanica zgodovine, arheologije in legend. Bingham je bil po naključju le nekaj deset kilometrov od mesta, ki ga je iskal, Savoy pa je več kot 50 let pozneje pomagal razkriti, kje se je skrivala zadnja prestolnica inkovskega imperija.