Sponzorirano
Tvoj pobeg v naravo - Izberi kolo. Kolesarski center Špan

Različni tipi anksioznosti

Sponzorirano

Večina ljudi se v določenem življenjskem obdobju spopade z anksioznostjo. Do tega običajno pride ob stresnih situacijah. Ob le-teh lahko čutiš raztresenost, živčnost, zaskrbljenost ali strah; gre za normalno biološko reakcijo. Toda če so simptomi anksioznosti prisotni dlje časa, tudi ko nisi v pretirano stresnem življenjskem obdobju, in ovirajo tvoj vsakdan, imaš morda anksiozno motnjo. Več o simptomih anksioznih motenj si lahko prebereš v članku. Poznamo več tipov anksioznosoti oziroma anksioznih motenj.

Generalizirana anksiozna motnja

Pri generalizirani anksiozni motnji gre za pretirano zaskrbljenost, ki jo je težko kontrolirati. Posamezniki s to motnjo veliko časa namenijo razmišljanju in tuhtanju o tem, kako se bodo določeni dogodki odvili v prihodnosti in kako se bodo sami z njimi spopadli. Nekateri imajo simptome te motnje, ki so nespečnost, strah, napetost, utrujenost, občutek nemoči, potenje, razdražljivost in težave s koncentracijo, ne morejo pa pojasniti zakaj.

S to motnjo se srečuje približno 8 % ljudi, zboli pa dvakrat toliko žensk kot moških. Dejavniki tveganja za razvoj generalizirane anksiozne motnje so zloraba ali travma v otroštvu, hujša bolezen, podedovana nagnjenost, hud stres, zloraba drog ali alkohola, osebnostne motnje in čustvena nestabilnost. Zdravljenje je psihoterapevtsko, po potrebi se predpiše tudi zdravila.

Socialna anksioznost

Socialna anksioznost ali fobija je pretiran in neracionalen strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi ter pred situacijami, v katerih bi posameznik lahko bil osramočen ali ponižan. Zaradi tega se človek s socialno anksioznostjo izogiba socialnim stikom in okoliščinam, v katerih bi po njegovem lahko prišlo do tega. Nekateri ljudje, ki trpijo za socialno anksioznostjo, imajo težave z obiskovanjem šole, fakultete ali službe. Pogosto jim je težko govoriti z drugimi ljudmi ali biti v večjih skupinah.

Socialna anksioznost je ena od najpogostejših duševnih motenj, saj prizadane 6 do 13 odstotkov ljudi. Ženske zbolijo dvakrat pogosteje kot moški. Simptomi vključujejo izogibanje socialnim situacijam, strah pred osramitvijo, omotico, znojenje, zardevanje, trepetanje, zmedenost, napetost, strah pred ocenjevanjem, depersonalizacijo, strah pred javnim nastopanjem in težave s prebavili. Dejavniki tveganja so bližnji sorodniki s tako motnjo, pretirano zaščitniški ali zavračajoči starši, sramežljivi, plašni in zadržani otroci, zasmehovanje, ustrahovanje in poniževanje otrok, fizična ali spolna zloraba ter medvrstniško nasilje. Zdravljenje je psihoterapevtsko, priporočljiva je skupinska psihoterapija, po potrebi se predpiše tudi zdravila.

Panična motnja

Človek s panično motnjo ima močne, ponavljajoče se in nepričakovane panične napade. Pogosto se zgodijo brez opozorila, spremljajo pa jih naslednji fizični simptomi: bolečine v prsih, potenje, tresenje, vrtoglavica, zadihanost, tesnoba, strah pred smrtjo ali norostjo, omotičnost, strah pred zadušitvijo, občutek depersonalizacije in občutek derealizacije. Napad običajno traja manj kot 20 minut.

Panična motnja prizadane tri odstotke žensk in dva odstotka moških. Dejavniki tveganja so panična motnja v družini, velik stres, izguba ali grožnja izgube bližnje osebe, velike spremembe v življenju, telesna ali spolna zloraba v otroštvu in travmatičen dogodek (nesreča, posilstvo …). Panična motnja spada med dobro ozdravljive motnje, še posebej če se jo začne zdraviti takoj, ko se pojavi. Zdravi se jo s psihoterapijo in po potrebi z zdravili.

Specifične fobije

Specifične fobije so iracionalen strah pred določenimi objekti, situacijami in dejavnostmi, ki v splošnem niso nevarne. Poznamo klavstrofobijo (strah pred zaprtimi prostori), akrofobijo (strah pred višino), aerofobijo (strah pred letenjem), hemofobijo (strah pred krvjo), tripanofobijo (strah pred iglami) in hidrofobijo (strah pred vodo).

Tovrstne fobije doživlja 5 do 15 procentov ljudi, dvakrat pogosteje ženske kot moški. Dejavniki tveganja so starost (običajno se pojavi okoli desetega leta), spol (pogostejše so pri ženskah), fobije v družini, negativna izkušnja (travmatični dogodek) in negativne informacije (poročila o negativnih dogodkih lahko sprožijo fobije). Pri specifični fobiji, kjer je sprožilec jasen, se le-to zdravi z vedenjsko-kognitivno terapijo, pogosto tudi z medicinsko hipnozo.

Motnja separacijske anksioznosti

Za to motnjo običajno trpijo otroci, predvsem mlajši, pojavlja pa se tudi pri odraslih, če imajo ekstremen strah pred tem, da se bo nekomu v njihovem življenju zgodilo nekaj slabega. Strah je lahko prisoten tudi ob ločitvi od doma, kraja ali okoliščin, ki dajejo občutek varnosti. Motnja se pojavlja pri 8 odstotkih odraslih in 5 do 22 odstotkih otrok.

Simptomi pri otrocih se kažejo kot strah, panika, skrb in anksioznost, ko so ločeni od starša ali nekoga, ki ga imajo radi. Simptomi pri odraslih so strah, izogibanje potovanjem, zadrževanje otrok doma, strah pred grožnjo ločitve od bližnjih, nemoč, depresivnost, vtroglavica, potenje, transportne fobije in tesnoba do paničnih napadov. Dejavniki tveganja so spol (pogosteje se pojavlja pri ženskah), otroci staršev z anksioznimi motnjami, smrt bližnje osebe ter pogoste selitve in menjave socialne mreže. Zdravljenje je psihoterapevtsko, pri blagih oblikah pomagajo metode samopomoči, pri hujših pa zdravila v kombinaciji s psihoterapijo.

Agoragobija

Agorafobija je pretiran in neracionalen strah pred odprtimi prostori. Povezana je s strahom pred paničnimi napadi in strahom, da se bo zunaj ali na specifičnem mestu zgodilo nekaj slabega. Osebe, ki trpijo za agorafobijo, običajno ne želijo zapusiti doma ali iti na določene kraje. S tem poskušajo preprečiti, da bi se zgodilo kaj slabega nekje, kjer ne bi imeli dostopa do pomoči. Tretjina pacientov s panično motnjo razvije tudi agorafobijo. Ta se pojavlja pri 0,6 do 6 odstotkih ljudi, spet je pogostejša pri ženskah (dvakrat do trikrat).

Simptomi so strah pred paničnim napadom, izogibanje določenih krajev in situacij, občutek nemoči, napetost, nezmožnost za dalj časa zapustiti dom, strah pred biti sam zunaj doma, depersonalizacija, odvisnost od drugih, strah pred prostori, ki jih je težje zapustiti, strah pred zelo obiskanimi prostori in derealizacija. Dejavniki tveganja so panična motnja, agorafobija pri družinskih članih, spolna ali telesna zloraba v otroštvu, nagnjenost k nervozi ali tesnobi, zloraba alkohola ali drog, spol, težave v zvezi in travmatičen dogodek. Pri zdravljenju je zelo pomembno izpostavljanje situacijam, ki se jih človek izogiba, psihoterapija in po potrebi zdravila.

Drugi tipi anksioznosti

  • Selektivni mutizem je redka anksiozna motnja, ki se pojavlja pri otrocih. Ti zaradi hudih občutkov tesnobe ne zmorejo verbalno komunicirati v specifičnih socialnih situacijah.
  • Anksioznost kot posledica zdravil ali drog
  • Anksioznost kot posledica bolezni

Obstaja še nekaj motenj, ki so jih včasih šteli pod anksiozne motnje, a jih danes večinoma klasificirajo drugače: obsesivno-kompulzivna motnja in z njo povezane motnje ter posttravmatska stresna motnja.

Če misliš, da imaš katerega od opisanih tipov anksioznosti, se obrni ne osebnega zdravnika ali psihoterapevta. Brezplačno psihološko pomoč nudi Posvet.

Vira: Psihoterapija-ordinacija in Healthline

Novinar

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version