Razumevanje presnove rakavih celic je v zadnjih letih postalo eno ključnih področij razvoja novih terapij. Znanstveniki vse bolje spoznavajo, kako se tumorji prilagajajo pomanjkanju hranil in zakaj pogosto preživijo tudi kljub agresivnemu zdravljenju. Nova raziskava prinaša pomemben vpogled v to, kako lahko preprosta sprememba – pomanjkanje vitamina B7 – razkrije presenetljivo ranljivost rakavih celic.
Glutaminska odvisnost in presnovna prilagodljivost
Vse celice potrebujejo hranila za rast in preživetje, vendar so nekatere – zlasti rakave – izrazito odvisne od določenih snovi. Ena izmed ključnih je glutamin, aminokislina, ki sodeluje pri tvorbi beljakovin in DNK. Brez nje celice ne morejo učinkovito rasti in se deliti.
Številni tumorji kažejo t. i. »glutaminsko odvisnost«, kar pomeni, da brez tega vira energije težko preživijo. A kot kažejo številne raziskave, rakave celice pogosto razvijejo obvode in alternativne presnovne poti. Prav ta prilagodljivost je eden glavnih razlogov, da nekatera zdravljenja ne delujejo tako učinkovito, kot bi si želeli.
Vloga piruvata in vitamina B7
Raziskovalna skupina z Univerze v Lozani je svojo pozornost usmerila na piruvat, molekulo, ki lahko celicam pomaga preživeti tudi ob pomanjkanju glutamina. Ključno vlogo pri tem ima encim piruvat karboksilaza, ki omogoča, da se piruvat vključi v celični energijski sistem.
Ta encim pa za svoje delovanje nujno potrebuje vitamin B7, znan tudi kot biotin. Ko tega vitamina primanjkuje, se proces ustavi in rast celic se upočasni ali celo povsem zaustavi. Raziskovalci so zato biotin opisali kot nekakšno »metabolno dovoljenje«, ki omogoča nadaljnjo rast celic tudi v neugodnih razmerah.
Takšne ugotovitve se ujemajo z drugimi raziskavami na področju presnove raka, ki kažejo, da so tumorji izjemno prilagodljivi in lahko izkoriščajo različne vire energije – od glukoze do maščobnih kislin – kar jim daje veliko prednost pred zdravimi celicami.
Gen FBXW7 kot ključ do ranljivosti
Pomemben del raziskave se osredotoča tudi na gen FBXW7, ki je pogosto mutiran pri različnih vrstah raka. Ta gen ima pomembno vlogo pri uravnavanju celične rasti in razgradnje beljakovin.
»Ko je FBXW7 mutiran, kar je pri nekaterih rakih pogosto, piruvat karboksilaza delno izgine, piruvat se ne more več učinkovito uporabljati, celice pa postanejo še bolj odvisne od glutamina,« pojasnjuje raziskovalka Miriam Lisci.
To pomeni, da bi lahko prav te mutacije predstavljale tarčo za bolj usmerjeno zdravljenje. Če rakavim celicam onemogočimo dostop do glutamina ali alternativnih virov energije, bi jih lahko učinkoviteje uničili.
Zakaj nekatera zdravljenja ne delujejo
Raziskava pomaga pojasniti tudi, zakaj terapije, ki ciljajo na presnovo glutamina, pogosto ne prinesejo pričakovanih rezultatov. Rakave celice namreč preklopijo na druge presnovne poti in tako obidejo blokado.
To potrjuje širši trend v onkologiji, kjer se vse bolj uveljavlja pristop kombiniranega zdravljenja – namesto da ciljamo en sam proces, poskušamo hkrati blokirati več presnovnih poti. Takšne strategije so že v razvoju pri nekaterih oblikah raka, na primer pri raku trebušne slinavke in pljuč.
Nove možnosti za razvoj terapij
Raziskovalci poudarjajo, da njihova odkritja odpirajo vrata novim terapevtskim pristopom. »Na dolgi rok ta raziskava odpira nove možnosti za boljše razumevanje presnovnih ranljivosti rakov in za razvoj inovativnih terapij, ki upoštevajo veliko presnovno prilagodljivost tumorskih celic,« je poudaril vodja raziskave Alexis Jourdain.
V prihodnje bi lahko kombiniranje zdravil, ki vplivajo na presnovo, skupaj z usmerjenimi terapijami omogočilo učinkovitejše zdravljenje. Za boljšo prognozo je potrebno predvsem prilagajanje zdravil posameznemu pacientu in specifičnemu raku, ki ga ima posameznik. Poleg tega bi lahko analiza genetskih mutacij, kot je FBXW7, pomagala pri izbiri terapije za posameznega bolnika.
Novinar
