Včasih je bil nakup kruha tako samoumeven, da smo ga v trgovino pogosto šli iskat brez posebnega razmisleka. Danes marsikdo pogleda ceno še pred tem, ko izbere štruco. Še posebej, če ne kupuje samo kruha, ampak mora napolniti košarico za več dni. Posamezna podražitev se morda ne zdi dramatična, vendar se pri več nakupih na teden hitro nabere.
Občutek, da je življenje postalo dražje, ni zgolj nostalgija po časih, ko je bilo vse domnevno cenejše. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da so bile cene življenjskih potrebščin leta 2024 v povprečju za 21,3 odstotka višje kot konec leta 2019. To pomeni, da za enako košarico izdelkov potrebujemo več denarja kot pred pandemijo. Toda zakaj se zdi, da plača pri tem ne dohaja vsakdanjih stroškov? In kdo sploh dobi denar, ki ga plačamo za hlebec kruha?
Kruh ni dražji samo zaradi moke
Ko na polici zagledamo višjo ceno, najprej pomislimo na pšenico in moko. Toda pot od njive do trgovske police je precej daljša.
Kmet mora pokriti stroške pridelave: semena, gnojila, gorivo, stroje, delo in druge potrebščine. Pšenico je treba požeti, skladiščiti in prepeljati do mlina. Tam jo predelajo v moko, ki jo nato kupi pekarna. Pek potrebuje prostor, peči, elektriko ali plin, zaposlene, embalažo in prevoz. Na koncu kruh pride še do trgovine, ki ima svoje stroške poslovanja.
Vsak člen verige vpliva na končno ceno, vendar podražitev surovine ne pomeni, da se cena kruha zviša v enakem odstotku. V ceno so vključeni tudi delo, energija, logistika, najemnine, vzdrževanje opreme in poslovni stroški.
Podatki o tržnih cenah kažejo, kako močno se lahko spreminja že cena pšenice. Po podatkih, ki jih objavlja Agencija Republike Slovenije za okolje na podlagi podatkov o kmetijskih trgih, je bila povprečna tržna cena krušne pšenice v Sloveniji leta 2020 približno 181 evrov na tono, leta 2022 pa okoli 358 evrov. Leta 2024 je znašala približno 221 evrov na tono. Cene torej ne rastejo vsako leto enakomerno in se po skokih lahko tudi znižajo.
Toda če se cena pšenice zniža, to še ne zagotavlja, da bo takoj cenejši tudi kruh. Pekarna je medtem lahko sklenila pogodbo za energijo po višji ceni, zvišala plače zaposlenim ali plačuje dražji najem prostora. Poleg tega se posamezni stroški v končni ceni odražajo z zamikom.
Zakaj se nam zdi, da plače ne dohajajo cen?
Pomembno je razlikovati med dvema pojmoma: inflacija pomeni, da se cene še naprej zvišujejo, počasnejša inflacija pa pomeni, da se zvišujejo počasneje. Ne pomeni nujno, da se vračajo na prejšnjo raven.
Če je izdelek stal dva evra, nato pa se je podražil na dva evra in petdeset centov, ob umiritvi inflacije ni samodejno spet vreden dva evra. Če se njegova cena pozneje zviša le še za nekaj centov, se je rast umirila, vendar kupec še vedno plačuje več kot prej.
Tukaj nastane razkorak med statistiko in vsakdanjim občutkom. Plača lahko nominalno raste, a če hkrati dražijo hrana, stanovanje, elektrika, prevoz in storitve, gospodinjstvu po plačilu nujnih računov ne ostane toliko, kot bi pričakovalo.
Tudi povprečna plača ne pove vsega. Nekdo, ki prejme višjo plačo, lahko večji del dodatnega denarja porabi za najemnino ali kredit. Drugi ima nižje prihodke in več članov gospodinjstva, ki jih mora preživljati. Zato se lahko enaka podražitev kruha za različne ljudi pozna zelo različno.
Evropska komisija v poročilu o Sloveniji navaja, da je inflacija v obdobju 2021–2025 v povprečju znašala 4,6 odstotka na leto, kar je bilo več od povprečja evrskega območja, ki je znašalo 4,2 odstotka. Med pomembnimi dejavniki so bile tudi cene hrane.
Kdo v verigi zasluži največ?
Na to vprašanje ni mogoče pošteno odgovoriti zgolj s pogledom na ceno štruce. Prihodki niso enaki dobičku. Pekarna lahko proda veliko kruha, a ima hkrati visoke stroške dela, energije in vzdrževanja. Trgovina lahko zaračuna več, vendar mora pokriti plače zaposlenih, najemnino, hlajenje, logistiko in izdelke, ki se ne prodajo pravočasno.
Tudi kmet, ki pridela pšenico, ne prejme celotne vrednosti, ki jo kupec na koncu plača za kruh. Njegov delež je vezan na prodajno ceno pridelka, od katere mora odšteti stroške proizvodnje.
Za odgovor, kdo zasluži največ, bi potrebovali primerljive podatke o maržah in stroških posameznih členov verige za isti izdelek. Brez njih bi bilo ugibanje, da največ zasluži kmet, pek ali trgovec, zavajajoče.
Pri tem je koristno ločiti tudi med majhno lokalno pekarno, industrijskim proizvajalcem in trgovsko verigo. Njihov obseg poslovanja, pogajalska moč pri nabavi in stroški so lahko zelo različni.
Zakaj je kruh v eni trgovini cenejši kot v drugi?
Cena je odvisna tudi od vrste kruha in načina prodaje. Industrijski hlebec, pakiran kruh z daljšim rokom uporabe in kruh iz manjše pekarne niso nujno neposredno primerljivi izdelki.
Razlikujejo se lahko po sestavinah, načinu priprave, času vzhajanja, velikosti serije, stroških dela in lokaciji prodajalne. Na končno ceno vplivajo tudi akcije, pogodbe z dobavitelji ter poslovna odločitev trgovca, da določen izdelek ponudi po nižji ceni in kupca privabi še k drugim nakupom.
Zato najnižja cena ni vedno dokaz, da nekdo drug neupravičeno služi več. Prav tako visoka cena sama po sebi ni dokaz boljše kakovosti. Če želimo primerjati ponudbo, je smiselno pogledati ceno za kilogram, sestavine in velikost izdelka, ne samo cene na etiketi.
Se lahko vrnemo k cenejšemu kruhu?
Možno je, da se posamezne surovine ali stroški sčasoma pocenijo. Toda ni zagotovila, da se bodo vse pretekle podražitve obrnile. Stroški dela, najemnin in drugih storitev se lahko spreminjajo drugače kot cena pšenice.
Za kupca ostaja najbolj praktično vprašanje, kako se znajti v novih razmerah. Pomagajo primerjanje cen na kilogram, načrtovanje nakupov in zamrzovanje kruha, ki ga ne bomo porabili pravočasno. Če kruh redno zavržemo, je tudi to strošek, ki ga je mogoče zmanjšati.
A odgovornost za cene ni samo na kupcu. Pregledna označitev cen, primerljivi podatki o živilih in konkurenca med ponudniki lahko ljudem pomagajo pri odločitvah. Za resen odgovor o tem, kdo ima v verigi največ koristi, pa so potrebni podatki o dejanskih stroških in maržah, ne samo fotografija drage štruce na družbenih omrežjih.
Kruh je dober primer, kako se velika gospodarska zgodba pokaže v majhnem vsakdanjem nakupu. Tudi če se inflacija umiri, ostane vprašanje, koliko si lahko s svojo plačo privoščimo. In to je za večino gospodinjstev pomembnejše od tega, ali se rast cen na papirju znižuje.