Nazadnje smo se s sodelavci po službi dobili na pijači in debata je, kot to pač gre, zavila k vprašanju, kdo je že kdaj varal. Odgovorov zaradi zasebnosti seveda ne bom razkrila (sodelavce imam rada, službo pa tudi). Je pa en odgovor ostal z mano še dolgo po zadnji rundi: »Tak pač sem. To imam v genih.« Priznam, zvenelo je skoraj znanstveno. In raziskave res nakazujejo, da geni pri nezvestobi nekaj prispevajo. A preden si kdo to napiše v profil na aplikaciji za zmenke: opravičila iz tega ne bo.
Kaj torej pravi znanost? Leta 2004 so britanski raziskovalci preučili več kot 1.600 parov dvojčic, ki so poročale o svoji nezvestobi in spolnih partnerjih. Primerjali so enojajčne in dvojajčne dvojčice – klasičen trik, s katerim genetiki ločujejo vpliv genov od vpliva okolja – in dedljivost nagnjenosti k nezvestobi ocenili na približno 41 odstotkov.
41 odstotkov česa?
Ste si že izračunali svojih 41 odstotkov olajševalnih okoliščin? Počakajte. Ta številka ne pomeni, da je 41 odstotkov afere delo genov, preostanek pa vaš osebni dosežek. Prav tako ne pomeni, da bo otrok nezvestega starša z 41-odstotno verjetnostjo nekoč skrival telefon pod blazino. Dedljivost pove, kolikšen del razlik med ljudmi v določeni populaciji in okolju lahko pripišemo genetskim razlikam. Opisuje skupino, ne posameznika, in se lahko med okolji in skozi čas spreminja. Statistika torej o vas osebno ne ve ničesar. Kar je, roko na srce, kar olajšanje.
Še bolj vabljiva je ideja o enem samem krivcu. Leta 2010 so raziskovalci pri 181 mladih odraslih preučevali gen DRD4, ki sodeluje pri delovanju dopaminskega sistema. Naslov »gen za varanje« se kar sam ponuja. Rezultati pa so bili precej manj sočni: med tistimi, ki so že varali, so nosilci določene različice gena navedli več partnerjev zunaj zveze, razlika v tem, ali so sploh kdaj varali, pa ni bila statistično značilna.
Iskanje »gena za varanje«?
Pred oznako »gen za varanje« so posvarili kar avtorji sami. Vzorec je bil majhen, udeleženci so o sebi poročali sami (in vsi vemo, kako zanesljivi smo, ko govorimo o sebi), raziskavo pa bi bilo treba še ponoviti. Iz takšne povezave ne moremo sklepati, da gen povzroča varanje, kaj šele napovedati, kdo bo nezvest. Testa, ki bi ga lahko partnerju neopazno podtaknili ob jutranji kavi, torej (še) ni.
Pa še drobna, a pomembna podrobnost: te raziskave govorijo predvsem o spolnem vedenju zunaj zveze. O skrivnem dopisovanju ob polnoči ali čustveni aferi s staro simpatijo z družbenih omrežij ne povedo kaj dosti. Število partnerjev prav tako še ne pove, kakšen dogovor je imel nekdo v svoji zvezi in ali ga je prelomil.
In kaj, če je varal že oče? Ali mama? Ali tisti stric, o katerem se pri nedeljskem kosilu raje ne govori? Tudi to še ni dokaz za gene. Družinski člani si ne delijo le DNK, temveč tudi okolje, navade in izkušnje. Podobnost znotraj družine zato sama po sebi ne dokazuje dednosti, kaj šele usode.
Zadnja runda
Geni nam torej lahko pomagajo razumeti del razlik med ljudmi, ne morejo pa nam povedati, kako se bo končala naša zveza. Še manj lahko namesto nas opravijo tisti neroden pogovor, ko je zaupanje že načeto. Kaj se je zgodilo in kako naprej? Na to bo treba še vedno odgovoriti čisto po človeško. »To imam v genih« je morda zabaven stavek za ob šanku. Kot opravičilo pa ne zdrži niti do naslednje runde.