Zakaj klasični fitnes izgublja bitko proti tekmovalnemu fitnesu? Še pred sedmimi leti je bil Hyrox nekaj, o čemer ni slišal skoraj nihče. Danes je to dvorana, polna vpitih navijačev, znojnih obrazov in ljudi, ki se po transportnem tiru vlečejo z bolgarsko vrečo na ramenih, medtem ko jim srce razbija na 180. In prav ta prizor je razlog, da klasična fitnes karta na mesečno naročnino počasi izgublja svoj sijaj.
Od 650 do skoraj pol milijona v sedmih letih
Hyrox se je rodil leta 2017 v Hamburgu, prvo tekmovanje pa je gostilo dobrih 650 udeležencev. To je bila majhna, skoraj eksperimentalna zadeva. Danes govorimo o povsem drugi ligi.
V sezoni 2023/24 se je tekmovanja po vsem svetu udeležilo 175.000 tekmovalcev, po projekcijah organizatorjev pa naj bi ta številka do konca leta 2025 presegla 500.000. Če to preračunaš v odstotke rasti od ustanovitve, dobiš številko, ki presega 1000 %. Malo katera fitnes panoga se lahko pohvali s tako krivuljo.
Koledar tekem je sledil enakemu tempu — leta 2019 je bilo na sporedu 11 dogodkov, v sezoni 2024/25 pa jih je bilo že več kot 80 v več kot 30 državah. Podjetje, ki stoji za znamko, naj bi po ocenah letos ustvarilo prihodke v vrednosti okrog 140 milijonov dolarjev, kar so zneski, ki jih klasične fitnes verige lahko le opazujejo od daleč.
Zaka je Hyroxov koncept uspel?
Format je preprost, kar je verjetno največji adut. Tekmovalec preteče kilometer, nato opravi eno funkcionalno postajo — sani, veslo, vlečenje uteži, met žoge ob steno — in to ponovi osemkrat. Nobenih presenečenj, nobenih skritih vaj, ki jih poznajo samo trenerji. Vsak lahko doma na YouTubu vidi natanko, kaj ga čaka na tekmi čez tri mesece, in temu prilagodi pripravo.
To je velika razlika v primerjavi s CrossFitom, kjer se WOD spreminja iz dneva v dan in ga marsikdo dojema kot preveč nepredvidljivega, ali s klasično fitnes rutino, kjer po nekaj mesecih iste rutine motivacija preprosto plane. Hyrox ponuja nekaj vmes — strukturo za tiste, ki potrebujejo cilj na koledarju, in dovolj enostavnosti, da se lahko prijaviš, tudi če še nikoli nisi tekmoval v ničemer.
Zanimivo je tudi to, kdo dejansko tekmuje. Po podatkih analize panoge je bilo leta 2020 med udeleženci le 24 % žensk, letos pa ta delež znaša že 38 %. Povprečna starost tekmovalcev tudi ni tisto, kar bi človek pričakoval pri >tekmovalnem fitnesu< — dobri dve tretjini udeležencev sta stari 30 let ali več, najstarejši doseženi finiš pa pripada 74-letniku. To torej ni zgolj domena mladih fitnes navdušencev, ki lovijo objave na Instagramu.
Vzdušje, ki ga naročnina na fitnes ne more ponuditi
Tu je še en razlog, ki ga številke same po sebi ne pokažejo dobro — vzdušje. Tekme potekajo v velikih dvoranah, polnih gledalcev, z glasbo in napovedovalcem, ki spremlja vsak preboj cilja. Za razliko od večerne vadbe v fitnesu, kjer te opazujeta kvečjemu ogledalo in morda še kdo za sosednjim trakom, tukaj nekdo dejansko navija zate. Tvoj partner, prijatelji, včasih tudi popolni tujci, ki so ravno prišli navijat za nekoga drugega.
Ta socialni element verjetno pojasni tudi, zakaj se ljudje vračajo. Klasična članarina v fitnesu je nekaj, kar plačuješ vsak mesec in na kar hitro pozabiš, ko se enkrat ne odpraviš na trening. Prijava na Hyrox tekmo pa je zaveza z datumom — ko enkrat plačaš startnino, imaš razlog, da treniraš tudi takrat, ko ti ne bi bilo do tega.
Koliko to dejansko stane
Tu pridemo do dela, ki ga marsikdo spregleda. Startnina za posamezno tekmo v Evropi se giblje precej različno — na primer v Bordeauxu je znašala okrog 124 evrov, medtem ko ameriška tekmovanja stanejo tipično 25 do 30 % več od svetovnega povprečja, kar organizatorji panoge pripisujejo dražjim najemninam dvoran in zavarovanjem.
Če k temu prištejemo še opremo (tekaški copati, morda rokavice za veslanje sani), morebiten prevoz na tekmovanje in kakšno pripravljalno vadbo pri trenerju, po ocenah panoge povprečen tekmovalec letno za Hyrox nameni med 200 in 400 funti (okrog 235–470 evrov), odvisno od tega, koliko tekem odteče in kako daleč mora zaradi njih potovati. Ni to poceni hobi, a v primerjavi z nekaterimi drugimi športnimi panogami — recimo triatlonom z opremo za kolesarjenje — je vseeno dostopnejši vstop.
Kaj to pomeni za klasične fitnese?
Fitnes verige tega niso spregledale. Nekatere so že začele uvajati lastne Hyrox pripravljalne programe ali skupinske treninge, ki posnemajo postaje s tekem, ker jim je jasno, da samo ponudba uteži in tekočih trakov ne zadostuje več za zadrževanje članov. Konkurenca ni več druga fitnes veriga v sosednji ulici — konkurenca je nekaj, kar ima svoj koledar, skupnost in cilj, h kateremu se lahko pripraviš.
Ali bo to res dokončno izpodrinilo klasične fitnes naročnine? Verjetno ne v celoti — vedno bo obstajal del ljudi, ki jim ustreza priti, dvigniti uteži in oditi brez pritiska tekmovanja. A trend kaže jasno smer: ljudje iščejo strukturo, skupnost in razlog, da se pojavijo, ne le prostora, kjer bi lahko trenirali, če bi se jim ljubilo.
