Sankanje na umetnih progah

Sedim doma, pred televizijskim ekranom. Zopet en sam dolgčas, zato se sprehodim po tv programih. Ker sem ljubiteljica športa, se ustavim na vsem dobro znanem svetovnem športnem programu. Nič posebnega, si boste mislili, ampak ste se ušteli. In kaj me je res tako prevzelo? Tekmovalci, ki so se spuščali po bob stezi s hitrostjo skorajda ene avtoceste!

Seveda z zanimanjem pogledam tekmo do konca, in žilica mi ne da miru, da ne pobrskam po naših spletnih straneh, da ugotovim, če imamo slučajno tudi v Sloveniji sankače na umetnih progah. Bingo! Ali ste vedeli, da tudi v Sloveniji obstaja sankaški klub? Trenirajo tako pozimi kot poleti. Ker je ta šport  pri nas še dokaj neraziskan, sem se podala na lov in obiskala študentko prvega letnika na Fakulteti za šport, Barbaro Pilih, ki trenira sankanje na umetnih prograh že dobrih sedem let. Barbara je dosegla veliko uspehov v svoji sedemletni karieri, prepotovala in videla veliko sveta, dobila kar nekaj modric ob padcih in z nekaterimi tekmovalci sklenila resnično prijateljstvo. Še naprej bo vztrajala pri svojem športu, saj pravi, da je ves trud in uspeh poplačan, ko si “prisankaš” najboljše mesto. Kmalu pa se ji obetajo tudi Olimpijske igre v Torinu 2006.                                                               

Kako to, da si se odločila za šport, ki je v Sloveniji še zelo neprepoznaven?
Za ta šport sem se odločila, ker imam rada nove izzive in predvsem adrenalin, katerega pa pri tem športu sploh ne manjka. In predvsem ker me je zanj navdušil moj oči.

Kje se nahaja vaš klub?
Zajema celotno Zasavje, saj sankači prihajamo iz Zasavja (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Dobovec…). Ime kluba pa je Sankaški klub Zagorska dolina. Sedaj nas je 9 članov.

Kakšno opremo  potrebuješ pri sankanju?
Za sankanje potrebuješ: tekmovalne sani, zaščitno čelado z vezirjem, rokavice s špicami za hitrejši start, sankaški kombinezon, posebne sankaške čevlje in progo “bob stezo”, kjer lahko treniraš oz. se po njej spustiš.

Opiši vsem nevednežem, kako izgledajo tvoje sani.
Moje sani so težke 22,8 kg, imam rumene dark dog sani, katere mi je pobarval in “uštimal” oči, kateremu gredo vse zasluge. Zgrajene so iz osnovnega kalupa-bane, dveh “kufen” na katere so pritrjene sančnice-šine.

Kakšni so tvoji dosedanji uspehi?  
Sezona 98/99 – 10. mesto mlajše mladinke v Oberhofu, 12. mesto mlajše mladinke v Konigsseeju, 6. mesto maljše mladinke Calgary. Sezona 99/00 – 9. mesto mlajše mladinke Oberhof, 3. mesto na poletni tekmi v Zwickau, 6. mesto mlajše mladinke Calgary. Sezona 00/01 -12. mesto starejše mladinke Oberhof,  8. mesto mlajše mladinke Konigssee, 24. mesto na tekmi svetovnega članskega pokala Oberhof. Sezona 01/02 – tekmovala sem za dosežek norme za olimpijske igre Salt Lake City 2002, 29. mesto na članski tekmi v Lake Placidu, 31. mesto na članski tekmi na svetovne članskem prvenstvu CALGARY,  31. mesto na članski tekmi v Konigsseeju, 14. mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu IGLS, 2. mesto Altenberg nacionalni pokal, 20. mesto na evropskem članskem prvenstvu Altenberg. Sezona 2002/03 – 18. mesto starejše mladinke Oberhof, 17. mesto starejše mladinke Calgary, 13. mesto starejše mladinke Altenberg, 21. mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu v Konigsseeju.  Sezona 2003/04 – 16 .mesto na evropskem članskem prvenstvu v Oberhofu, 8. mesto starejše mladinke Altenberg, 14. mesto starejše mladinke Igls, 12. mesto starejše mladinke Konigssee, 23. mesto svetovno mladinsko prvenstvo. Sezona 2004/05 – 7. mesto nacionalni pokal Oberhof, 12. mesto nacionalni pokal Konigssee, 9. mesto nacionalni pokal Igls. Več rezultatov se pa žal ne spomnim iz glave.

Kje vse trenirate? V katerih državah?
Treniramo skoraj po celi Evropi, predvsem pa v Avstriji (ki ima eno umetno sankaško progo), IGLS-Innsburck, Nemčija, ki jih ima kar štiri, (OBERHOF, KÖNIGSSEE, ALTENBERG, WINTERBERG), sedaj je tudi nova proga v Italiji (TORINO), kjer še nisem bila, na Norveškem (Lillehammer),  Francija (LA PLAGNE). Amerika ima dve progi (SALT LAKE CITY in Lake placid – dobra proga), Kanada (CALGARY – super hitra proga), Latvija (SIGULDA), Japonska (Nagano). Se pravi da imamo kar nekaj umetnih sankaških prog po celem svetu, kar je za nas včasih zelo utrudljivo saj se moramo neprestano seliti iz kraja v kraj oz. iz države v državo.

Kako je s progo – bob stezo – je povsod enaka, koliko moraš prej preštudirati?
Proge so vse različne, nekatere so hitre in lahke (Calgary), nekatere pa tehnično zelo težke (Königssee). Seveda pa moraš vsako progo in vsak ovinek do dobra spoznati, si ga ogledati, da veš kako ga potem pravilno, po idealni liniji zvoziti da si čim hitrejši. Te izkušnje pa si nabiraš samo s treningi in z leti. Po tistih progah, ki smo jih že vozili na pamet znamo ovinke, zato tudi vemo, kako jih voziti in kako si sledijo.

Kaj pa se zgodi poleti, ko ni snega?
Poleti treniramo in tekmujemo s sanmi na koleščkih, kar je tudi kar precej hitro, dosežemo lahko hitrosti tudi do 100 km/h. V Nemčiji so ravno zaradi tega naredili dve plastični krajši progi v Zwickau-je in v Ilmenau-vu. Seveda se lahko vozimo tudi na progah, kjer tekmujemo pozimi, če so le-te v osnovni konstrukciji zgrajene iz betona. Na teh progah je hitrost dosti večja kot na plastičnih, kar pa seveda ni prijetno za napake, ki so lahko kaznovane s padci. Vse skupaj pa je zelo adrenalinsko saj so hitrosti zelo visoke.

Kako treniraš, ko si v Sloveniji?
Ko smo doma, treniramo predvsem s sanmi na koleščkih, pa fitnes za moč in seveda tudi kondicijske priprave.

Kako se vodstvo kluba odloča, kateri tekmovalec gre na katero tekmo, ali je to odvisno od posameznika?
Odločajo se na podlagi izkušenj, in številu opravljenih treningov v pripravljalnem obdobju. Če pa se sam posameznik počuti nesposobnega tekmovati, se spoštuje njegova želja in ostane doma.

Koliko je smrtnih poškodb ali trajno invalidnih v tem športu, če sodi med bolj nevarne športe?
Da bi se kdo smrtno ponesrečil pri tem športu, v mojih osmih letih tekmovanja in treniranja še nisem zasledila, je pa res, da so se nekateri kar grdo poškodovali. Npr. češki tekmovalec je zaradi padca ostal hrom – seveda mu mednarodna sankaška zveza pomaga na različne načine, npr. kupili so mu avto, prilagojen njegovim potrebam. Tudi lansko leto, ko je bila na novo zgrajena olimpijska proga v Torinu, je bilo kar nekaj resnih poškodb; reprezentant Brazilije je utrpel hude poškodbe glave in vid na eno oko…drugače pa so le zlomi in pretresi možganov.

Tvoja najhujša poškodba.
Moja najhujša poškodba je bila, ko smo bili na treningu v Altenbergu, kjer je bila zaradi megle zelo slaba vidljivost. Vztrajali smo, da bi imeli trening. Narobe sem pripeljala v ovinek in sem si poškodovala hrbtenico. Nekaj časa sem imela predpisano strogo ležanje in kasneje rehabilitacijo. Poškodbo smo dobro pozdravili, vendar včasih še vedno čutim bolečine pri nepravilnih gibih ali če treniram premalo ogreta.

Kako se razumeš z drugimi tekmovalkami iz tujih držav? Je kaj nevoščljivosti?
Z nekaterimi tekmovalci iz drugih držav smo postali dobri prijatelji, predvsem s Čehi, Slovaki, Kanadčani, Avstrijci. Zelo radi preživljamo prosti čas, ki ga je zelo malo, skupaj. To nam je tudi omogočilo, da smo se naučili novih jezikov, npr. slovaškega, češkega, nemškega.

Koliko časa si povprečno odstotna od doma, npr, skozi celo sezono?
Povprečno smo v zimskem času odsotni od konca septembra pa do konca februarja (zimska sezona), poletna pa je malce krajša (od junija do avgusta).

Ali te zaradi uspehov profesorji na DIF-u “tretirajo” drugače kot druge, dobiš kakšne “popuste” pri obiskovanju vaj, predmetov, izpitnih ocenah?
To šolsko leto je moje prvo leto na faksu, zato kaj dosti ne morem povedati, mislim pa, da imajo na fakulteti (iz zanesljivih virov vem) kar dosti posluha za vrhunske športnike. Pa tudi če imaš status – za katerega moraš zaprositi, so ti omogočeni manjši obiski obveznih vaj in predavanj.

Ali imaš fanta in kako usklajuješ svoje privatno življenje z njim, če si toliko od doma?
Fanta imam; če se hoče, se da vse urediti, tudi če se nekaj časa ne vidiva, ali pa gre z mano na tekmo v tujino.

Kdo ti je v največjo oporo v kriznih situacijah in kako jih premaguješ?
V najtežjih trenutkih so mi v oporo cela družina, še posebej moj oči, ki je moj osebni trener, mami in seveda fant, ki me zelo vzpodbuja. Vlivajo mi moči, ko mi le teh zmanjkuje. Seveda so mi v oporo tudi prijatelji.

Si gledala film Ice Runners in ali tudi Jamajčani (oziroma države, v katerih ni snega, sploh imajo kakšne tekmovalce)?
Film sem gledala že najmanj stokrat, ker mi je zares kul, ker je bil posnet po resničnih dogodkih. Predstavlja pa tezo, da je z voljo mogoče doseči vse. Rada ga gledam tudi zato, ker sem tudi sama že sankala na prizorišču (progi), kjer je bil film posnet in tudi slikala sem se v njihovem originalnem bobu, ki so ga imeli takrat. Moj šport ni bob, ampak sankanje na umetnih progah, kjer se tudi spustim po bob stezi, je pa velika razlika med tema dvema športoma. Enkrat si želim tudi sama sesti v ta bob in odpeljati kakšno “rundo”. Poleg boba in sankanja na umetnih progah obstaja še skeleton, gre za tri različne športe, ki se vsi trenirajo na istih progah. V Sloveniji imamo zanekrat samo sankanje, morda obstaja že ena ekipa bob-a.

Kdo je v samem svetovnem vrhu v tej disciplini?
Trenutno je v moški konkurenci v samem vrhu reprezentant Rusije, sledijo mu Avstrijci, Italijani in Nemci…pri dekletih pa so še vedno na samem vrhu Nemke, sledijo jim Američanke, Avstrijke, Italijanke….Slovenke.

Nasvet vsem bralcem revije Študent?
Bodi to kar si, ne spreminjaj se da bi drugim ugajal.

Ines Sačić

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.