Ste se v zadnjem času sprehajali po Tivoliju, Trnovem ali ljubljanskem barju in se morda čudili skupini ljudi, ki se pripravlja na hojo po traku, napetem med dvema drevesoma? Slacklining ali hoja po gurtni oziroma napetem traku je zabavna in družabna telesna, športna aktivnost, ki se je v zadnjih letih razširila po celem svetu. Tistim, ki se s hojo po gurtni ukvarjajo že več let, slackline predstavlja filozofijo življenja, saj kot mentalni šport zahteva predvsem dobro pripravljen človekov um in koncentracijo misli. Miha Škof, začetnik in idejni pobudnik slacklife gibanja v Sloveniji ter ustanovitelj društva Balansa slackline, pravi, “da glede na večino drugih športov precej hitreje lahko pridemo do stopnje, ko je za napredek bistveno reševanje problemov v naši glavi in ne telesu.” Hoja je zelo enostavna stvar, vendar ko nas pot zanese na slackline, pa pride do izraza prav vsaka malenkost. Tako se je potrebno za pravilno hojo po napetem traku dobro zavedati svojega telesa in z njim spretno upravljati, kar pa pomeni, da je um tisti, ki ga moramo znati pravilno usmeriti, da lahko najdemo pravo ravnotežje. Za mirno hojo po slacklineu je potrebna harmonija telesa in uma, zato ni presenetljivo koliko zanimivih in življenjsko uporabnih veščin se lahko naučimo v igri z ravnotežjem na preprostem napetem traku, poudarjajo pobudniki slacklinea v Sloveniji. “Slackline ali slacklife si lahko predstavljamo kot nekaj drugega, ne šport, recimo umetnost na prostem, dobra družba, meditacija, borba s svojimi mislimi, igra koncentracije,” opisuje hojo po napeti gurtni Škof in poudarja pomembnost slackline skupnosti, katere duh je ne glede na lokacijo na Zemlji, vselej zelo močan in prisoten. Ljudje, ki se ukvarjajo s slacklineom, so načeloma pozitivni, odprti in trajnostno usmerjeni, predstavlja športne aktiviste Škof, “ki ne maramo potrošništva in ostalih bedarij sodobne kapitalistične ekonomije in znamo ceniti alternativne ideje, naravo,” dodaja. Preproste in zabavne ideje pa vključujejo slackline izlet s prijatelji, kuhanje specialitet ob ognju in spanje v avtu. “Zato tudi z veseljem sprejmemo neznanca na svoj slackline in mu damo kak nasvet,” zaključi misel Škof.
Razvoj slacklinea v Sloveniji
Slackline so začeli izvajati plezalci v kalifornijskih Yosemitih, že v 60. letih 20. stoletja, za namen sprostitve po plezanju. Škof, ki je bil takrat plezalec, se je s slackline-om začel ukvarjati že leta 2004, ko mu je prijatelj predstavil idejo o hoji po gurtni, ki jo je dobil na obisku v Ameriki. Tako so bili Škof in nekaj prijateljev prvi, ki so slackline pri nas prenesli na drug nivo, “to je na daljše in težje linije in tudi na highline (slackline na višini).” Od takrat, ko se je s slacklineom ukvarjalo največ deset ljudi v Sloveniji, Škof poudarja, da je razvoj zelo napredoval, saj se je do danes s slackline-om pri nas srečalo že vsaj tisoč ljudi. V grobem se hoja po napetem traku razvija v dveh smereh; ena različica je hoja po zelo dolgih ali izpostavljenih linijah in druga je trickline – dinamični triki na slacklineu. Trickline se je v Sloveniji pojavil komaj leta 2010, medtem, ko so drugje po Evropi v veščinah te športne aktivnosti že zelo napredovali. Razvoj slacklininga je namreč v državah, kot so Avstrija, Češka in Francija vsaj nekaj let pred nami, poudarja Škof, eden redkih v Sloveniji, ki se s slacklineom ukvarja že zelo dolgo in je v tem času spoznal veliko o slacklinerjih in njihovih skupnostih ter se spoznal s slacklife filozofijo po svetu. Tako je aprila lani skupaj z dvema prijateljema realiziral idejo o svojem društvu in ustanovili so prvo slovensko slackline društvo Balansa slackline.
Slacklinerje v Sloveniji lahko vidimo povsod, kjer se lahko postavi sidrišča. Ta pa so lahko najpogosteje drevesa, skale – kamor se zavrta svedrovce, dva avtomobila in še marsikaj. Škof rad obišče ljubljansko barje, kjer je ravno dovolj dreves za postavitev longlinea (preko 100m), ali pa se ustavi tudi v ljubljanskem Trnovem, zraven plaže, “kjer smo preko Ljubljanice na višini kakih osem metrov že dvakrat postavili 80-metrski midline – nizek highline, vseeno je potrebno varovanje”. Seveda pa se slacklinerji zelo pogosto zadržujejo v Tivoliju, kamor Škof hodi lovit ravnotežje že od samega začetka. Velikokrat pa se s prijatelji rad odpravi tudi v Rakov Škocjan in še kar nekaj drugih lokacij po Sloveniji, ki so odlične za highline.
“Ko enkrat narediš nekaj korakov, težko kar pozabiš na slackline”
Ukvarjanje s slacklineom najbolj pogosto potuje od ust do ust, prijatelji navadno priporočijo prijateljem, in “ko enkrat narediš nekaj korakov, kar je ponavadi precej hitro, težko kar pozabiš na slackline,” poudarja Škof in dodaja, da “vsekakor obstaja nekaj skrivnostnega, kar te vleče da poizkusiš ponovno.” Poleg tega so pomembni tudi drugi dejavniki, kot so preprostost opreme, širok izbor možnosti za postavitev slacklinea v naravi, dostopnost in novi ravnotežni izzivi.
Jure in Nina sta se s slacklineom začela ukvarjati približno dve leti nazaj. Za slackline sta izvedela preko prijateljev, ki so ju povabili v Tivoli. Predvsem ju je pri hoji po napeti gurtni pritegnilo to, da se izvaja v naravi in šport, za katerega potrebuješ le slack oziroma vrv ali trak. “Pri prvem izvajanju je bilo potrebno le dobro upoštevati navodila prijateljev, ki se s tem že dolgo ukvarjajo in napredek je bil res hiter,” pravi Nina. Tako Jure kot Nina sta nad hojo po napetem traku zelo navdušena in pravita, da če bi imela dovolj časa, bi se vsak dan s tem ukvarjala. Jure, ki ima svoj 40-metrski slack, pravi, da je izjemna vadba, kljub parim modricam, Nina poudari še več prednosti: “Slacklining je družaben dogodek – obenem si z drugimi in sam s sabo. Ko si na slacku, padeš v neko svojo cono – se umiriš, koncentriraš, nadzoruješ svoj tok misli. Prav tako si uriš ravnotežje, enačenje leve in desne polovice telesa, delaš fine gibe, krepiš jakost nog, dvigne in napne pa se ti tudi zadnjica.”
Na kaj moramo biti pozorni pri izvajanju slacklinea
Škof poudarja, na kaj moramo biti pozorni, ko se začnemo ukvarjati s slacklineom: roke držimo nad seboj v obliki črke U in lovimo ravnotežje tako, da samo iztegujemo komolce (ne krilimo s celimi rokami). Roke in dlani so pri tem sproščene. Stopala postavljamo naravnost, vzporedno z gurtno. Pogled usmerimo naprej, v točko, ki se ne premika. Rahlo pokrčimo kolena. Dihamo sproščeno in enakomerno in vzdržujemo pokončno držo. Trup in noge so rahlo napete, zgornji del telesa je sproščen, globalno smo prav tako sproščeni.
Velika večina slackline usvoji brez začetnih tečajev, vseeno pa lahko veliko hitreje osvojimo hojo s pomočjo poznavalcev pravilnih vaj. Slackline pa se vedno lahko tudi nadgrajuje, vendar pa je vsekakor način, kako boste to naredili, še bolj pomemben. Tako je na primer fizično lažji slackline lahko nadgradnja težjega, poudarja Škof. Ob tem pa še doda zaključno misel o usvajanju slacklinea: “Pri tem mislim na mentalni nivo. To recimo pri slacklineu pomeni, koliko metrov ste prehodili v stanju “flow-a” – to je v stanju, ko vas to, kar počnete, totalno prevzame. Ste popolnoma zbrani in zato se vam zdi, kot da imate popolno kontrolo nad situacijo. Je brezčasen prostor, kjer je vse mogoče.”
Ana Planinšek
