V zadnjih tednih ves svet diha za svetovno prvenstvo v nogometu, ki pa letos prinaša popolnoma nov nivo norije. Prvič v zgodovini namreč turnir hkrati gostijo tri ogromne države – ZDA, Kanada in Mehika. Medtem ko navijači pred ekrani uživamo v tekmah, se v ozadju odvija prava logistična in podnebna drama. Igralci na terenu namreč bijejo brutalno bitko s časovnimi pasovi, neskončnimi leti in peklensko vročino, ki močno vpliva na sam tempo igre.
Letalske milje, ki uničujejo mišice
Predstavljajte si scenarij, ko mora reprezentanca odigrati eno tekmo v precej hladnem Vancouvru, že čez nekaj dni pa teči na polno sredi Ciudad de Mexica. Razdalje med prizorišči so letos večje kot kadarkoli prej, kar pomeni ure in ure preživete na letalih.
Nenehno menjavanje časovnih pasov in dolge poti igralcem pošteno uničujejo naravni bioritem in spanec. Športni zdravniki že ves čas opozarjajo, da prav pomanjkanje kvalitetne regeneracije drastično zvišuje tveganje za mišične poškodbe. Utrujenost se opazno kopiči, kar se pozna pri vsakem šprintu.
Igranje nogometa v pravi ‘savni’
Če so dolge poti prva velika težava, so ekstremne poletne temperature v Teksasu in Mehiki še veliko bolj neprizanesljive. Živo srebro se sredi dneva redno dvigne krepko čez 35 stopinj Celzija. Zaradi modernih, zaprtih dizajnov stadionov pa igrišča v praksi delujejo kot prave vroče savne brez prepiha.
Pri takšni vročini se človeško telo namesto za tek bori za samo ohlajanje vitalnih organov. Sodniki morajo zato redno uvajati osvežilne prostore za hidracijo, saj bi drugače igralci preprosto kolapsirali. Navijači lahko hitro opazimo, da tempo tekem v drugih polčasih močno upade, saj morajo nogometaši pametno varčevati z zadnjimi kapljicami energije.
