50 let trdega diska

Letošnje leto bo trdi disk zabeležil lep jubilej. Pred 50-imi leti je namreč na tržišče prišla prva generacija trdih diskov. Leta 1956 je prvi magnetni medij za hranjenje podatkov uspel shraniti do pet megabajtov podatkov, cena za navedeno kapaciteto pa je znašala vrtoglavih 50.000 ameriških dolarjev. Danes pa smo priča malim napravicam, ki lahko brez težav shranijo pet gigabajtov podatkov, torej kar tisočkrat več kot prvi trdi disk pol stoletja nazaj. Tudi cena teh napravic (zvečine gre za sodobne predvajalnike glasbenih in video vsebin) je bistveno bolj prizemljena, saj si jih lahko omislimo že za nekaj deset tolarskih tisočakov. Pomnilniške zmogljivosti so se torej v zadnjem desetletju izjemno povečale, tako da se danes brez sramu pogovarjamo o pomnilniških zmogljivostih ranga par deset ali sto gigabajtov, ki se nahajajo pravzaprav v skoraj slehernem sodobnem namiznem ali prenosnem računalniku.

Skupaj z rastjo pomnilniških zmogljivosti pa raste tudi število načinov uporabe. Sprva je bila namreč raba trdih prikovana (bolje rečeno privijačena) v osebne računalnike ter strežnike, danes pa jih najdemo takorekoč povsod. Kot večina sodobnih naprav, so tudi trdi disk skozi leta doživeli miniaturizacijo. Iz velikih soban so se dokaj hitro preselili v omare, zatem pa je že sledila standardizacija na danes poznane mere. 5,25-, 3,5- in 2,5-palca so že običajne mere trdih diskov, a tu se pomanjševanje ni ustavilo. Z rastočimi potrebami po prenosnih in lahkih napravah (npr. mp3 predvajalniki, digitalne kamere …) so proizvajalci trdih diskov dobili nove izzive, kateri jim še dandanašnji ne pustijo spati. Izdelava majhne in zanesljive naprave z mehanskimi deli za hranjenje ogromne količine podatkov le ni tako preprosta (pomnilniški čipi so tu na boljšem, čeprav ne premorejo tako visokih kapacitet). Med trenutno najmanjšimi trdimi diski na tržišču najdemo naprave, katerih premer je enak premeru kovanca za 50 tolarjev (ali kovanca za dva evra, če želite), nanj pa je moč shraniti dobre 4 gigabajte podatkov.

Kot medij za shranjevanje podatkov trdi diski prevzemajo tudi področja, ki se ukvarjajo z video vsebinami. Filmskim zanesenjakom, ki se pogosto poslužujejo DVD snemalnikov, dodajanje trdega diska predstavlja idealno kombinacijo, saj lahko po potrebi za trenutek zaustavijo in kasneje ponovno poženejo film, ki se med pavzo snema na trdi disk (za odhod na toaleto tako ni več potrebno čakati na reklame), seveda če gre za TV prenos. Zaradi relativne enostavnosti uporabe in preproste vgradnje tako trdi diski prodirajo v večino naprav, ki predvajajo ali snemajo video vsebine. Mimogrede, najnovejši televizorji so vse pogosteje opremljeni s trdimi diski prav zaradi tega, saj se tako proizvajalci znebijo večjih stroškov za proizvodnjo dveh naprav. En izdelek namreč premore le en daljinski upravljavec in bistveno manj kablov. Praktično, kajne.

Naslednje področje, na katerega proizvajalci trdih diskov močno računajo, pa je avtomobilska industrija. Da, prav ste prebrali. Trdi diski so že in bodo tudi v bodoče našli pot v avtomobile različnih proizvajalcev. Prvenstveno so bili namenjeni shranjevanju obsežnih map in zemljevidov, ki jih uporabljajo navigacijske naprave, a so se izkazali z visoko kapaciteto, kar je snovalcem jeklenih konjičkov omogočilo, da jih uporabijo tudi za druge namene. Zato jih neredko vidimo tudi v vlogi strežnika podatkov, ki napravam v avtomobilu posreduje glasbo in video posnetke, v prihodnosti pa naj bi se na ta medij shranjevali tudi vsi podatki o delovanju vozila, kar bo v pomoč predvsem serviserjem pri odkrivanju in odpravljanju morebitnih napak. V ta namen so proizvajalci, prednjači predvsem podjetje Hitachi, trde diske ustrezno ojačali, da so kos tudi najbolj nemogočim temperaturam in drugim vplivom iz okolice (tresljaji, nadmorska višina), kar jim omogoča delovanje na slehernem delu zemeljske oble, kamor lahko pridemo z avtomobilom.

Podjetja, ki opravljajo tržne raziskave, so izračunala, da je bilo od leta 1956 do danes prodanih okoli dve milijardi trdih diskov. A ta številka se bo v prihodnje le še povečevala, saj strokovnjaki ne vidijo možnosti, da bi trde diske nadomestila kakšna druga naprava za hranjenje velike količine podatkov.

Miran Varga

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.