“S ChatGPT-jem sem se pogovarjal osemkrat na dan. O svojih težavah. Nisem se mogel več odklopiti,” je svojo izkušnjo za BBC opisal 23-letni Paisley iz Manchestra, ki je po letih izolacije med pandemijo ugotovil, da mu je lažje pisati stroju kot govoriti s človekom.
Ni edini. Raziskava mladinske organizacije Onside, izvedena skupaj z YouGov na vzorcu več kot 5.000 mladih v Angliji, je pokazala, da 39 odstotkov mladih med 11. in 18. letom uporablja klepetalne robote prav zaradi občutka osamljenosti. Še bolj nenavaden je podatek, da 21 odstotkov mladih pravi, da jim je lažje govoriti z umetno inteligenco kot z resničnim človekom. Gre za generacijo, ki jo mnogi opisujejo kot najbolj tehnološko povezano doslej. Ta se hkrati sooča z izjemno visoko stopnjo osamljenosti.
Generacija, ki je najbolj povezana in najbolj osamljena
Tu je paradoks, ki ga velja pogledati od blizu: generacija Z je odraščala z internetom v žepu, nenehno na dosegu prijateljev prek sporočil. Po podatkih iz Velike Britanije je ena najbolj osamljenih starostnih skupin doslej. Dokumentarist Sam Tullen, ki je posnel film Generation Lonely, pravi, da mladi umetno inteligenco uporabljajo za povsem vsakdanje stvari: kaj naj oblečejo, kaj naj naredijo čez dan, ali so v neki situaciji ravnali prav. Torej ne gre nujno za nekaj dramatičnega, gre za nadomestitev tistega majhnega, vsakdanjega pogovora, ki bi ga sicer imeli s sostanovalcem ali prijateljico, pa jih preprosto ni v bližini ali pa se jim ne da pisati.
Del razlage je verjetno tudi v tem, kako se je spremenilo druženje samo. Nekoč si prijatelja poklical, danes mu pošlješ sporočilo in čakaš, da odgovori. Če sploh. AI odgovori takoj, brez zamude, brez tveganja, da bo odziv hladen ali da boš čakal cel dan na odgovor.
Kdaj postane problematično?
Razlika med ‘AI kot orodjem za razbremenitev’ in ‘AI kot nadomestkom za ljudi’ je tanka. Paisley sam pravi, da je pot postala nevarna takrat, ko se ni mogel več odklopiti. Ko je pogovor z botom postal privzeti odziv na vsako čustveno nihanje, namesto da bi poklical koga iz svojega življenja. Zanj je to pomenilo, da je vsako slabo počutje, vsak nemiren večer razrešil s telefonom v roki, namesto z osebo, ki bi ga lahko objela.
Tu se skriva tudi komercialni interes podjetij, ki razvijajo klepetalne bote za druženje: Replika, Character.AI in podobni. Ti so zasnovani tako, da so vedno na voljo, nikoli ne sodijo in si zapomnijo prejšnje pogovore natančneje kot marsikateri prijatelj. Prav to jih naredi tako privlačne in prav zato je vprašanje, ali gre za pomoč ali za past, ki uporabnika obdrži čim dlje v pogovoru, ker je to poslovni model teh aplikacij.
Kaj, če ta vzorec prepoznaš pri sebi?
Ni nič narobe s tem, da vprašaš AI, kaj bi oblekel na razgovor za službo, ali da ga prosiš, naj ti pomaga razmisliti o težki odločitvi. Vprašanje je, ali klepetalnika uporabljaš kot dodatek k socialnim stikom ali kot njihov nadomestek. Če opaziš, da raje odpreš pogovor z botom kot pa pošlješ sporočilo prijatelju. To je vredno vzeti resno, ne kot manjšo neumnost, ki bo minila sama od sebe.
Zanimivo bo videti, kam se to razvije v naslednjih letih. Trenutno je zgodba še precej mlada. Pprvi resni podatki o dolgoročnih posledicah takšne uporabe šele prihajajo, in marsikateri psiholog priznava, da nima jasnega odgovora, ali gre za novo obliko podpore ali za nekaj, kar bo dolgoročno poglobilo prav tisto osamljenost, ki jo naj bi reševalo.