Podjetje OpenAI je razburilo svet matematike z najavo, da je njihov model umetne inteligence rešil enega najbolj zapletenih matematičnih izzivov na svetu: problem obstoja in gladkosti Navier-Stokesovih enačb.
Gre za enega od sedmih znamenitih milijonskih problemov tisočletja (Millennium Prize Problems), ki jih je leta 2000 opredelil Matematični inštitut Clay. Zmagovalcu za vsak potrjen dokaz pripada nagrada v višini enega milijona dolarjev.
Toda namesto slavja se je preboj takoj zapletel v ostro kontroverzo o avtorskih pravicah, usposabljanju modelov in moralnih mejah razvoja umetne inteligence.
Enačbe, ki opisujejo zrak, vodo in krvni obtok
Navier-Stokesove enačbe, razvite v 19. stoletju, opisujejo gibanje tekočin in plinov. Znanstveniki in inženirji jih vsakodnevno uporabljajo za napovedovanje vremena, oblikovanje letalskih kril in simulacijo pretoka krvi po žilah.
Kljub njihovi praktični uporabi pa matematiki skoraj sto let niso uspeli dokazati, ali te enačbe vedno dajejo fizikalno smiselne (gladke) rezultate, ali pa lahko pod določenimi pogoji pride do matematičnega zloma – pojava t. i. singularnosti, kjer se hitrost tekočine v končnem času poveča do neskončnosti.
Po trditvah OpenAI je njihov sistem dokazal, da do takšnega zloma res lahko pride: opisal je vrtinec, ki se spirali navznoter, pospešuje in sčasoma privede do matematične singularnosti.
10.000 AI-agentov in 88 ur računanja
Izjemno zahteven proces dokazovanja je bil prikaz moči vzporednega računanja:
-
Roj agentov: OpenAI je uporabil nov neizdani model (zmogljitejši od GPT-6 Astra) in v boj poslal približno 10.000 samostojnih AI-agentov.
-
3 milijone sporočil: Agenti so med seboj sodelovali, si izmenjevali ugotovitve in preizkušali različne matematične poti.
-
Časovni okvir: Za celoten dokaz so potrebovali 88 ur, dodatnih 17 ur pa za računalniško preverjanje v formalnem jeziku Lean.
-
Astronomski stroški: Stroški računske moči za ta podvig so ocenjeni na več kot 10 milijonov dolarjev.
OpenAI je ob tem že sporočil, da se za milijonsko nagrado inštituta Clay ne namerava potegovati.
Ali je umetna inteligenca »kradla« delo matematikov?
Uspeh OpenAI je zasenčila izjava profesorja matematike z Univerze v New Yorku (NYU) Tristana Buckmasterja in njegovega sodelavca Levanta Alpogeja iz konkurenčnega podjetja Anthropic.
Matematika sta mesece delala na sorodnem matematičnem problemu in svoje osnutke redno vnašala v OpenAI Codex – orodje podjetja OpenAI za pisanje kode. Buckmaster trdi, da je OpenAI začel pospešeno delati na Navier-Stokesovih enačbah šele po tem, ko so se v javnosti pojavile govorice o njunem napredku in s tem namiguje, da je model morda uporabil njune podatke iz orodja Codex.
Odziv OpenAI
V OpenAI odločno zavračajo obtožbe, da bi imeli njihovi raziskovalci ali AI-agenti neposreden vploged v zasebne dokumente raziskovalcev. Vendar pa so v uradni izjavi priznali droben dvom:
»Čeprav je malo verjetno, ne moremo povsem izključiti možnosti, da so anonimizirani podatki, pridobljeni iz njihove uporabe naših produktov, pomagali izboljšati naše modele.«
Preverjanje še poteka
Kljub odmevni novici rešitev še nima uradne potrditve. Matematična skupnost mora dokaz podrobno preučiti in preveriti, ali uporabljen matematični pristop res v celoti odgovarja na vprašanje, kot ga zastavlja inštitut Clay.
Ne glede na končni razplet pa dogodek odpira pomembno vprašanje za prihodnost znanosti: ali bodo zaprti sistemi umetne inteligence postali vodilni izumitelji, in kje poteka meja med uporabo javnega znanja ter lastniških podatkov uporabnikov.
Novinar