Uradno je! S 5. februarjem 2026 je začela veljati višja urna postavka za študentsko delo.
Plačilo za študente se je dvignilo za več kot petino
Nova bruto urna postavka znaša 8,98 €. Neto urna postavka pa 7,73 €.
Glede na prejšnjo neto postavko, ki je znašala 6,32 €, je to dvig za kar 1,41 €. Gre za 23-odstoten dvig.
To je tudi daleč najvišji dvig urne postavke za študentsko delo v zgodovini.
Se pa s 5. februarjem spreminja tudi način izračuna minimalne urne postavke. Po novem se za izračun upošteva 165 ur na mesec in ne več 174 ur, kot je veljalo do zdaj.
Dvig minimalne plače za leto 2026 na 1481,88 evra bruto oziroma 1000 evrov neto vpliva na več zakonsko določenih minimalnih urnih postavk, ki veljajo za dijaško in študentsko delo, osebno asistenco, začasno in občasno delo upokojencev ter udeležbo v javnih delih. Višje je tudi denarno nadomestilo za brezposelnost.
Porod poteka v fazah in vsaka ima svoj ritem, namen in izzive. Razumevanje tega, kaj se v posamezni fazi dogaja v telesu, pomaga, da se nanj pripravimo bolj mirno in samozavestno.
V sklopu brezplačnih spletnih predavanj Hura, znanje! Baby Center vabi na predavanje Od prvega popadka do rojstva, kjer bo Maja Koprivnikar, diplomirana babica ter učiteljica joge v nosečnosti in po porodu, nosečnice in pare na jasen in praktičen način popeljala skozi potek poroda. Od prvih popadkov doma do rojstva in prve ure po porodu.
Predavanje je namenjeno vsem, ki si želijo v porod vstopiti bolj informirano, mirno in z več zaupanja vase ter v svoje telo. Udeleženci sodelujejo tudi v nagradni igri za Frida Mom komplet za porod in okrevanje po porodu.
Razvoj ptic iz dinozavrov že dolgo velja za eno najbolj fascinantnih zgodb evolucije, a nove fosilne najdbe kažejo, da je bila ta pot še precej bolj razvejana in eksperimentalna, kot so znanstveniki domnevali pred nekaj leti.
Prve ptice v jurskem svetu
Dolga desetletja je veljalo, da je Archaeopteryx, približno 150 milijonov let star fosil iz današnje Nemčije, edini znani predstavnik najzgodnejših ptic. Imel je perje, a tudi zobe in dolg koščen rep, zato je bil hkrati podoben pticam in dinozavrom. Njegove letalne sposobnosti so bile zagotovo omejene, kar je sprožilo dolgotrajne razprave o tem, ali je sploh lahko letel učinkovito.
Novo presenečenje iz Kitajske
Odkritje nove jurske ptice Baminornis na Kitajskem je to sliko bistveno spremenilo. Fosil, opisan leta 2025, ima že kratek rep s pigostilom, značilnim za sodobne ptice, kar kaže, da so se nekatere ključne letalne prilagoditve pojavile veliko prej, kot smo domnevali. To pomeni, da ptice niso nastale v eni sami ravni liniji, temveč so se zgodaj razvejale v različne oblike.
Najdbe, kot sta štirikrili dinozaver Microraptor in nenavadni Yi, ki je letel z membranami podobno kot netopir, nakazujejo, da se je sposobnost letenja morda razvila večkrat, z različnimi anatomskimi rešitvami. Del znanstvenikov zato meni, da let pri dinozavrih ni bil enkraten izum, temveč rezultat več evolucijskih poskusov.
Zakaj je to pomembno
Novi, izjemno dobro ohranjeni primerki Archaeopteryxa razkrivajo, da so imele prve ptice že presenetljivo napredne strukture kril skupaj z lobanjami, povezanimi z letenjem in prehranjevanjem. Skupaj z novimi odkritji to kaže, da so ptice že v juri aktivno eksperimentirale z letom.
Učenje se vedno zdi dobra ideja. Do trenutka, ko se ga morate zares lotiti. Takrat začne vse drugo nenadoma zahtevati vašo pozornost: telefon se zdi veliko bolj vabljiv kot običajno, misli skačejo z ene teme na drugo, tudi najbolj nepomembne stvari postanejo zanimive. Minuta hitro zdrsne v deset minut, te pa v odločitev, da boste začeli »malce kasneje«.
Pa ne zato, ker bi bili leni, temveč zato, ker možgani ob preveliki količini snovi in pričakovanj situacijo zaznajo kot obremenitev. In kaj se zgodi? Namesto da bi se lotili naloge, se možgani preklopijo v varčevalni način in vas usmerijo k dejavnostim, ki so bolj znane, enostavne in takoj nagrajujoče. Brskanje po telefonu ali pospravljanje mize zato nenadoma delujeta kot zelo smiselna izbira.
Motivacija ne pride prva
Ena največjih zmot pri učenju je prepričanje, da morate najprej začutiti motivacijo. V resnici se pogosto zgodi ravno obratno: motivacija se pojavi šele, ko nekaj že naredite. Čakanje na pravi občutek običajno pomeni, da se učenje vedno prestavi na »kasneje«.
Zato je veliko bolj učinkovito, da si zastavite zelo majhen cilj. Ne večurnega učenja, temveč dvajset minut. Eno poglavje. En zapisek. Tako telo in možgani lažje sprejmejo nalogo, ki ne deluje zastrašujoče.
Pogosto sploh ne začnete, ker si postavite previsoka merila? Klasika! Če ne morete učiti idealno, se raje sploh ne lotite. Če ni v sobi prave temperature, če vas moti luč na ulici, če sostanovalka ravno kuha v kuhinji (vaša vrata pa so zaprta, a vseeno, vsak izgovor pride prav, kajne?), če vas zebe v noge, če … če … če …
Takšen pristop vodi v odlašanje in kasneje tudi v občutek krivde. Učenje ni predstava in ni ocenjevanje vaše vrednosti. Je proces, ki je včasih neurejen, dolgočasen in nepopoln. In to je povsem v redu.
Okolje ima večjo vlogo, kot si mislite
Učenje v okolju, kjer vas ves čas nekaj moti, zahteva bistveno več energije. Telefon na mizi, odprta družbena omrežja in stalni prekinitveni dražljaji zmanjšujejo zbranost, tudi če imate občutek, da jih obvladujete. Že majhna sprememba okolja, na primer druga soba, knjižnica ali izklop obvestil, lahko opazno izboljša učinkovitost.
Primerjanje z drugimi je pogost razlog za izgubo motivacije. Občutek, da se drugi učijo več, hitreje ali bolje, pogosto nima veliko zveze z realnostjo. Vsak ima drugačen ritem, način razumevanja in okoliščine. Učenje ni tekmovanje, temveč osebna pot do znanja, ki ga potrebujete za svoje cilje.
Ko ne gre, pomeni, da potrebujete drugačen pristop
Če se vam zdi, da učenje ne deluje, to še ne pomeni, da ste nesposobni. Pogosto pomeni le, da trenutni način ni pravi za vas. Nekateri se bolje učijo z branjem, drugi s pisanjem zapiskov, tretji z razlago snovi na glas. Eksperimentiranje ni izguba časa, temveč del procesa.
Kaj si je vredno zapomniti?
Učenje, ko se vam enostavno ne da, ni znak šibkosti. Je znak, da ste človek in da vaši možgani niso navdušeni nad nejasnimi nalogami in dolgimi seznami snovi. Pritisk pri tem ne pomaga, običajno samo poveča odpor. Veliko bolj učinkovito je, da ga vzamete kot signal, da je treba malo prilagoditi taktiko, ne pa sebe siliti čez rob.
Majhni koraki, realna pričakovanja in nekaj potrpežljivosti so pogosto učinkovitejši kot veliki, ambiciozni načrti, ki jih zmorete držati le kratek čas. Čeprav se včasih zdi, da se vam ne da začeti, je prav začetek tisti, ki največkrat naredi razliko. Ne zato, ker bi bil bleščeč ali popoln, temveč zato, ker je dovolj dober. In to je pri učenju veliko bolj uporaben dober začetek kot idealen »wannabe« začetek, ki se (itak) nikoli ne zgodi.
Večina varnostnih težav danes niso hekerji, temveč iz poslovni modeli, ki temeljijo na množičnem zbiranju podatkov. Aplikacije, ki jih odpiramo večkrat na dan, pogosto vedo več o nas, kot bi želeli. Spodaj so tri konkretne aplikacije, pri katerih tveganja niso teoretična, temveč dobro dokumentirana.
Facebook: natančno profiliranje in podatki zunaj platforme
Facebook ne zbira le tega, kar objavite. Prek vgrajenih sledilnikov na tisočih spletnih straneh in v drugih aplikacijah podjetje Meta spremlja tudi vaše vedenje zunaj samega Facebooka. To pomeni, da lahko podjetje ve, katere članke berete, katere izdelke gledate in celo, kdaj razmišljate o nakupu.
Težava ni zgolj v oglaševanju, temveč v združevanju podatkov iz Instagrama, Messengera in zunanjih virov v en sam profil. Tudi če ste na Facebooku redko aktivni, lahko podjetje o vas še vedno gradi zelo natančno psihološko sliko. Nastavitve zasebnosti to le delno omejujejo, popolnega izklopa sledenja pa v praksi ni.
TikTok: agresivno zbiranje podatkov in nejasen nadzor
TikTok se ne razlikuje le po vsebini, temveč tudi po obsegu tehničnih podatkov, ki jih zbira. Aplikacija beleži tip naprave, način tipkanja, čas zadrževanja pri posameznem videu in vzorce interakcij, kar omogoča izjemno natančno vedenjsko analizo.
Posebej problematično je, da uporabnik nima jasnega vpogleda v to, kje se podatki dejansko obdelujejo in kdo lahko do njih dostopa. Prav zaradi teh nejasnosti so TikTok na službenih napravah v številnih državnih ustanovah po svetu prepovedali ali omejili. Gre predvsem za pomanjkanje preglednosti, kar je samo po sebi varnostno tveganje.
Google Chrome: brskalnik, ki služi oglaševalskemu imperiju
Chrome pogosto velja za varen brskalnik, vendar varnost ni isto kot zasebnost. Google Chrome je zasnovan kot vstopna točka v Googlov oglaševalski ekosistem. Brskalnik zbira podatke o iskanjih, lokaciji, navadah brskanja in jih povezuje z vašim Google računom.
Tudi spremembe, kot je postopno ukinjanje piškotkov tretjih oseb, niso namenjene večji zasebnosti uporabnikov, temveč ohranitvi Googlovega nadzora nad oglaševalskimi podatki. Alternativni brskalniki sicer niso popolni, a Chrome ostaja jasen primer, kako lahko tehnično varen izdelek hkrati predstavlja resno tveganje za digitalno zasebnost.
Zdravnike že desetletja bega vprašanje, zakaj nekateri ljudje hudo zbolijo ali celo umrejo zaradi mikrobov, ki so za večino populacije povsem neškodljivi. Na primeru dečka z Malte iz 80. let prejšnjega stoletja, ki je umrl zaradi običajne bakterije iz zemlje in vode, so raziskovalci ugotovili ključno resnico: včasih problem ni v povzročitelju bolezni, temveč v imunskem sistemu gostitelja.
Napake v imunskem sistemu, zapisane v genih
Raziskave so pokazale, da imajo nekateri ljudje prirojene genetske mutacije, ki oslabijo ali porušijo delovanje imunskega sistema. Te tako imenovane prirojene napake imunosti so danes povezane že z več kot 500 geni. Pogosto ne povzročajo splošne ranljivosti, temveč povečajo tveganje za zelo specifične okužbe, na primer z mikobakterijami, virusi gripe, herpesom ali meningokokom.
Pomembno je poudariti, da te mutacije niso redkost. Milijoni ljudi jih nosijo, ne da bi to sploh vedeli, saj se bolezen ne izrazi vedno ali pa se pokaže šele pozneje v življenju.
Preveč ali premalo odziva
Imunski sistem je lahko nevaren tudi, če je preveč aktiven. Pri nekaterih ljudeh okužba sproži pretiran vnetni odziv, ki telesu povzroči več škode kot sam mikrob. Med pandemijo covida-19 so raziskovalci ugotovili, da ima del bolnikov s hudim potekom bolezni avtoprotitelesa, ki zavirajo ključne obrambne mehanizme.
Od diagnostike do ciljnega zdravljenja
Razumevanje genetskega ozadja imunskih odzivov že spreminja klinično prakso. Pri hudih, nenavadnih okužbah zdravniki vse pogosteje posežejo po genetskem testiranju. Rezultati lahko usmerijo zdravljenje: od nadomeščanja manjkajočih imunskih molekul do zaviranja pretiranega vnetja ali celo presaditve kostnega mozga.
Vedno več pozornosti se namenja tudi presejalnim testom pri novorojenčkih, a ti odpirajo etična vprašanja, saj prisotnost mutacije še ne pomeni nujno bolezni.
Znanstveniki si prizadevajo napovedati, kako bo posameznik reagiral na okužbo, vendar smo za zdaj še daleč od gotovosti. Genetika ponuja pomembne namige, ne pa dokončnih odgovorov. Izid okužbe je rezultat kompleksnega prepleta genov, imunskega sistema, okolja in samega mikroba.
Spoznati partnerjeve starše je ena stvar. Spoznati taščo pa povsem »next level«. Še posebej, če je njen sin edinec. Dobra novica je, da tudi najbolj rjoveč zmaj sčasoma spusti ščit. Slaba novica pa, da to zahteva nekaj časa in … živcev.
Ne silite v bližino. Naj čas naredi svoje.
Če sta šele na začetku zveze, ni potrebe po kavicah ena na ena. Dovolj je, da ste prijazni, prisotni in odprti, ko se srečate v družinskem krogu. Kakšno vprašanje, nasmeh in iskreno zanimanje naredijo več kot prehitra intimnost. Tašče imajo dober radar za prisilo in še boljšega za iskrenost.
Pohvalite njenega sina. Iskreno.
Če obstaja bližnjica do taščine naklonjenosti, vodi skozi pohvalo njenega otroka. Povejte, v čem je dober, kaj pri njem cenite in zakaj vam je ob njem lepo. To ni taktika, to je osnovna človeška logika.
Pokažite, da ste zanesljivi
Ni vam treba predstavljati življenjskih načrtov, dovolj je, da se vidi, da njen sin ob vas ni zapostavljen, lačen ali izgubljen. Ko tašča začuti, da je njen otrok v varnih rokah, se notranji alarm počaaaaasi izklopi.
Družinske drame prepustite njemu
Vsaka družina ima svoje zaplete, stare zamere in nerazrešene zgodbe. To ni vaš teren. Partner naj vodi svoje bitke, vi pa ostanite podpora in opazovalka. Včasih je prav umik najbolj modra poteza.
Ne bodite samo gostja
Ko je treba, zavihajte rokave. Majhna pomoč pri kosilu ali pospravljanju pove veliko. Ne gre za dokazovanje, ampak za sporočilo, da znate biti del skupnosti, ne le obiskovalka na kosilu (če pa se ponudite, da skuhate kavo po kosilu, bo tašča verjetno sploh nad-navdušena).
Pokažite toplino do njenega sina
Objemi, prijaznost in drobne pozornosti ne ostanejo neopaženi. Ampak, pozor, ne preveč! Tašča mora videti, da njen sin ni samo v razmerju, ampak v odnosu, kjer je ljubljen in spoštovan.
Spoznajte jo kot osebo, ne kot vlogo
Vaša tašča ni samo mama vašega partnerja. Ima svojo zgodbo, izkušnje in interese. Ko jo začnete sprejemati kot osebo in ne kot oviro, se dinamika pogosto spremeni. In včasih se iz zmaja res lahko razvije zaveznica.
Prikupiti se tašči ne pomeni izgubiti sebe. Pomeni le, da razumete, da vstopate v že obstoječ sistem, kjer malo humorja, potrpežljivosti in zdrave distance pogosto naredi največ.
Maskara je eden tistih lepotnih izdelkov, brez katerega si večina žensk svoj vsakdan precej težko predstavlja. V trenutku odpre pogled, poudari obraz in pogosto naredi več kot celoten make up. Dolga leta je bila črna maskara skoraj samoumevna izbira. Letos pa se vse pogosteje v ospredje prebija rjava.
Ne kot glasen trend, temveč kot fashion izbira, ki deluje mehkeje, bolj naravno in pogosto tudi bolj laskavo.
Pigment ni malenkost
Veliko razočaranj nad maskaro nima nobene povezave s kakovostjo izdelka. Pogosteje je težava v odtenku. Pigment mora delovati v sozvočju z barvo oči, tenom kože in celotnim obrazom. Črna maskara ustvarja močan kontrast in izrazit videz. Rjava pa deluje topleje in bolj subtilno, zato je za mnoge primernejša za vsak dan.
Zakaj še vedno prisegamo na črno maskaro?
Črna maskara ostaja klasika z razlogom. Trepalnicam doda intenzivnost, volumen in tisto želeno dramatičnost. Odlično deluje pri izrazitejšem make upu in pri ženskah z naravno temnejšimi trepalnicami ter obrvmi. Ker smo nanjo navajene že leta, pogosto sploh ne razmišljamo, ali nam vedno tudi najbolj pristaja.
Rjava maskara se popolnoma ujema z estetiko naravnega videza, ki trenutno prevladuje v svetu lepote. Poudari trepalnice, ne da bi delovala težko ali ostro.
Posebej lepo pride do izraza pri svetlih očeh, modrih in zelenih, saj jih topli rjavi toni poudarijo na nevsiljiv način. Pogled ostane odprt, obraz pa mehkejši in bolj spočit.
Zato je rjava maskara vedno pogostejša izbira za vsakodnevni make up, fakulteto, službo in vse priložnosti, kjer želite videti urejeno, a ne pretirano naličeno.
Kako izbrati pravo maskaro zase?
Pri izbiri se osredotočite na tri stvari.
Barva oči: Rjava maskara lepo poudari modre in zelene oči, črna pa najbolj izrazi rjave.
Ten kože: Rjava maskara doda toplino svetlemu in olivnemu tenu. Črna bolj poudari srednje temen in temen ten.
Želeni učinek: Za naraven, svež videz izberite rjavo. Za bolj izrazit pogled pa črno.
Če zaključimo: ne gre za to, katera maskara je boljša, temveč katera deluje bolje za vas. Rjava maskara ni nadomestek črne, ampak njena tiha alternativa. Beauty trik, ki ne kriči, a naredi razliko. In pogosto je prav to tisto, kar pri sodobnem make upu največ šteje.
Razumevanje zdravja naj se ne začne šele pri diagnozi, temveč pri pogovoru veliko prej. Zdravstveni delavci imajo pri tem izjemno pomembno vlogo, saj s svojo razlago, dostopnostjo in načinom komunikacije vplivajo na to, kako posamezniki dojemamo tveganja, preventivo in lastno odgovornost do zdravja. Ena od tem, pri kateri je jasna in spoštljiva razlaga še posebej pomembna, so okužbe s humanimi papilomavirusi, bolj znanimi pod kratico HPV.
Zakaj je HPV tema, ki zadeva skoraj vsakogar?
HPV so zelo pogosti virusi, s katerimi se vsaj enkrat v življenju sreča približno 80 odstotkov spolno aktivnih ljudi. Večina okužb poteka neopazno in spontano izzvenijo, pri določenem delu populacije pa virus v telesu vztraja in lahko povzroči celične spremembe, ki sčasoma vodijo v razvoj raka. Najpogosteje se HPV povezuje z rakom materničnega vratu, vendar so s HPV povezani tudi rak penisa, nožnice, zadnjika, zunanjega ženskega spolovila ter rak ustnega dela žrela pri ženskah in moških.
Prvi stik z informacijami
Prvi stik z informacijami o HPV imajo otroci in starši praviloma v šestem razredu, ob sistematskem pregledu, v sklopu katerega se izvaja tudi preventivno cepljenje proti HPV okužbam. Takrat se odpre prostor za vprašanja, dvome in pogovor o preventivi. Takrat zdravniki ne nastopajo le kot strokovnjaki, temveč kot sogovorniki, ki informacije znajo podati razumljivo, mirno in brez zastraševanja.
»Zdravnikova razlaga in jasna komunikacija o HPV okužbah sta ključnega pomena pri ozaveščanju prebivalstva,« poudarja dr. Ivica Podrzavnik, dr. med., iz Zdravstvenega doma Radlje ob Dravi. »Pri tem tesno sodelujemo šolski zdravniki, ginekologi, medicinske sestre, edukatorji zdravstvene vzgoje, centri za krepitev zdravja in vsi zdravstveni delavci, ki sodelujemo v programih preventive.«
V Radljah ob Dravi že vrsto let aktivno sodelujejo na roditeljskih sestankih šestošolcev, sejmih zdravja v osnovnih in srednjih šolah ter na lokalnih dogodkih. Povsod, kjer je priložnost za pogovor, predstavljajo programe cepljenja in širše priporočila preventive, namenjena staršem, mladostnikom in celotni skupnosti.
Gradnja zaupanja in podpora skupnosti
Z leti dela se postopoma gradi tudi zaupanje. Odprta komunikacija s starši in pacienti pogosto pripelje do globljih pogovorov o zdravju, še posebej takrat, ko se v ožjem ali širšem okolju kdo sooči z diagnozo raka. Takšne izkušnje marsikoga spodbudijo k razmisleku o preventivi.
»Cepljenje proti HPV izvajamo v šestem razredu osnovne šole ob sistematskem pregledu. Ob pregledu so pogosto prisotni tudi starši in ni redko, da me mama vpraša, ali je cepljenje koristno tudi zanjo,« pripoveduje dr. Podrzavnik. »Takrat se pogovor ne dotika le raka materničnega vratu, temveč tudi drugih, s HPV povezanih rakih. Včasih se zgodi, da se na koncu za cepljenje odloči cela družina, poleg osnovnošolca še starejši sorojenci, starši in celo sorodniki. HPV namreč ne izbira.«
Cepljenje kot del širše preventive
V Sloveniji je na voljo devet-valentno cepivo proti HPV, ki varuje pred devetimi genotipi HPV in sicer pred sedmimi najpogostejšimi nevarnejšimi genotipi HPV in pa tudi pred dvema manj nevarnima genotipoma HPV, ki povzročata okrog 90 % genitalnih bradavic. Najbolj učinkovito je, če posameznik cepivo prejme pred stikom z virusom, praviloma pred začetkom spolne aktivnosti, lahko pa tudi kasneje v življenju, preden pride do stika z možnostjo ponovne okužbe.
Cepljenje je v Sloveniji brezplačno za oba spola do dopolnjenega 26. leta. Otroci, mlajši od 15 let, prejmejo dva odmerka, tisti stari 15 let in več pa prejemjo tri omerke.
Zakaj cepljenje ni pomembno le za ženske
Pomembno je poudariti, da cepljenje proti HPV ni namenjeno le dekletom in ženskam. Prevalenca HPV okužb je pri moških visoka skozi vsa življenjska obdobja, medtem ko se pri ženskah pogosteje pojavljajo v mladosti.
Moški po naravni okužbi ne razvijejo zadostne imunosti, zato so bolj dovzetni za ponavljajoče se okužbe z različnimi genotipi HPV. »Skrb za kolektivno imunost je pri moških še posebej pomembna, saj nimajo nobenih presejalnih programov za zgodnje odkrivanje teh rakov in so okužbi s HPV izpostavljeni vse življenje,« opozarja dr. Podrzavnik.
Zdravnikova informacija je najboljša preventiva
Cepljenje proti HPV je le eno od dvanajstih priporočil v boju proti raku. Ključna ostajata tudi zgodnje odkrivanje in preventiva, ki temeljita na predajanju informacij na jasen in razumljiv način. Aktiven zdravnikov pristop zagotavlja tudi boljše razumevanje cepljenja ter prispeva k zmanjševanju dvomov in napačnih predstav v javnosti.
Veliki funkcionalni atlas imunskih celic, izdelan na podlagi podatkov več kot 400 Kitajcev, razkriva pomembne razlike v delovanju imunskega sistema med različnimi populacijami. Raziskava, objavljena v reviji Science, odpira pomembna vprašanja o tem, kako univerzalni so pravzaprav dosedanji biomedicinski modeli, ki večinoma temeljijo le na podatkih evropskega prebivalstva.
Atlas, ki presega gene
Tako imenovani Chinese Immune Multi-Omics Atlas (CIMA) ni klasična genetska baza podatkov. Gre za obsežen večplastni atlas, ki združuje podatke o genih, RNA, beljakovinah, epigenetskih spremembah in presnovnih označevalcih imunskih celic v krvi. Raziskovalci so analizirali več kot deset milijonov celic iz vzorcev 428 zdravih odraslih oseb, starih od 20 do 77 let.
Takšen »multi-omski« pristop omogoča vpogled ne le v to, katere celice obstajajo, temveč tudi, kako delujejo, kako se odzivajo na okolje in kako je njihovo delovanje genetsko regulirano. Avtorji poudarjajo, da atlas zapolnjuje pomembno vrzel v globalnih biomedicinskih podatkih, ki so še vedno izrazito evropocentrični.
Zakaj je izvor pomemben
Primerjava atlasa CIMA z dvema obstoječima zbirkama, evropskim projektom OneK1K in japonskim atlasom ImmuNexUT, je pokazala zanimiv vzorec. Osnovne vrste imunskih celic in ključne imunske poti so pri vseh populacijah zelo podobne. Razlike pa se pojavijo pri podrobnostih, predvsem pri tem, kako so geni regulirani in v kakšnem stanju so posamezne celice.
Pri analizi genetskih variacij, ki vplivajo na aktivnost genov, se je več kot 93 odstotkov vzrocev v kitajskem atlasu prekrivalo z japonskimi podatki, medtem ko je bilo prekrivanje z evropskimi podatki le okoli 44-odstotno. To pomeni, da lahko številni mehanizmi, pomembni za delovanje imunskega sistema v azijskih populacijah, v evropskih študijah ostanejo neopaženi.
Konkreten primer skrite razlike
Eden izmed najbolj zanimivih primerov je genska različica rs11886530, ki je pogosta v vzhodnoazijskih populacijah, v Evropi pa redka. V atlasu CIMA so raziskovalci pokazali, da ta različica v T-celicah uravnava delovanje genov, povezanih z biološko uro, zlasti NPAS2 in NR1D1. Takšnega mehanizma v imunskih celicah doslej še niso opazili.
Te ugotovitve imajo lahko dolgoročne posledice za razvoj zdravil, razumevanje imunskih bolezni in celo za časovno prilagojeno zdravljenje, kjer ima biološki ritem posameznika veliko vlogo.
Starost in spol kot pomembna dejavnika
Ker je bila raziskovalna skupina starostno in spolno raznolika, so lahko znanstveniki analizirali tudi razlike, povezane s staranjem in spolom. S starostjo se je povečeval delež belih krvnih celic, ki spodbujajo vnetje, hkrati pa so se spreminjali vzorci izražanja genov v dendritičnih celicah, ključnih prenašalkah informacij v imunskem sistemu.
Pri moških so zaznali višje ravni nekaterih presnovkov, med njimi 2,3-difosfoglicerinske kisline, ki pomagajo rdečim krvničkam pri sproščanju kisika v tkiva. Moški so imeli tudi večji delež tako imenovanih ubijalskih T-celic, ki so specializirane za boj proti okužbam.
Po mnenju strokovnjakov to pomaga razložiti, zakaj imajo ženske pogosto močnejši imunski odziv in zakaj se njihov imunski sistem po obremenitvah hitreje obnovi. Večji delež spominskih T-celic pri moških lahko pomeni manjšo raznolikost imunskega repertoarja in večjo odvisnost od že obstoječih obrambnih mehanizmov.
Korak k prilagojeni medicini
Raziskovalci poudarjajo, da atlas CIMA jasno kaže, kako pomembno je vključevanje različnih populacij v genomske in celične raziskave. Brez tega sodobna medicina tvega, da razvija terapije, ki so optimalne le za del svetovnega prebivalstva.
Raziskovalci upajo, da bo kitajski atlas spodbudil nastanek podobnih zbirk tudi za druge, danes še slabo zastopane populacije po svetu.
Prvi stik z informacijami o HPV imajo otroci in starši praviloma v šestem razredu, ob sistematskem pregledu, v sklopu katerega se izvaja tudi preventivno cepljenje proti HPV okužbam. Takrat se odpre prostor za vprašanja, dvome in pogovor o preventivi. Takrat zdravniki ne nastopajo le kot strokovnjaki, temveč kot sogovorniki, ki informacije znajo podati razumljivo, mirno in brez zastraševanja.
Moški po naravni okužbi ne razvijejo zadostne imunosti, zato so bolj dovzetni za ponavljajoče se okužbe z različnimi genotipi HPV. »Skrb za kolektivno imunost je pri moških še posebej pomembna, saj nimajo nobenih presejalnih programov za zgodnje odkrivanje teh rakov in so okužbi s HPV izpostavljeni vse življenje,« opozarja dr. Podrzavnik.