Glasbenika Omarja Naberja je to, da je v življenju poslušal samega sebe, pripeljalo do tega, da danes počne to, kar ga zares veseli.
Po dolgih počitnicah v Londonu se je za kratek čas vrnil v Slovenijo, kjer je promoviral nov single in videospot “Le srce ne spi” (posnel ga je tudi v angleščini), sedaj pa se znova vrača v London, saj se, kot pravi, tam počuti odlično. Vedno nasmejani Omar je sproščeno spregovoril o svojih študentskih letih, se izkazal za zelo zrelega sogovornika in z nami delil svoje zanimivo razmišljanje.
Obiskoval si srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, in sicer smer zobotehnik. Si se sam odločil za to smer in zakaj?
Za to smer sem se sicer odločil sam, vendar je bila očetova pobuda tisti jeziček na tehtnici, da sem se odločil tako. Drugače bi šel verjetno na oblikovno.
V tem času si se priključil pevskemu zboru in nekako tako se je začela tvoja glasbena pot. In kot sem prebrala, te sprva solo petje ni zanimalo tako konkretno.
Res je, na glasbena pota me je zanesel pevski zbor ljubljanskih srednješolcev Veter, s katerim sem sčasoma odkril tudi svoj individualni potencial, tako da sem še danes hvaležen temu pevskemu zboru, da je v meni zbudil ta občutek.
Povej še kaj o svojem bendu, ki si ga ustanovil v tem času. Kako je zvenel bend?
Bend je v tem času zvenel dokaj podrto, ker se takrat nismo ukvarjali s tem, da bi bilo dobro zaigrano,
naše načelo je bilo: čim glasneje, tem bolje :). Seveda v teh letih nihče od nas ni imel profesionalnega pristopa. Sčasoma pa smo rasli in se naučili pomembnih stvari v glasbi in tako še danes z menoj po koncertih igra prvotna zasedba, ki sem jo ustanovil takrat.
Ste bili stereotipni rockerski fantje, ki ste preživeli večino časa za instrumenti in ob kakšnem pivu ter sanjali o uspehu? Se spomniš kakšnih posebnih doživetij z bendom?
Sam nisem nikoli samo sanjal o uspehu, čepel ob pivu in čakal, da kaj pade samo od sebe, temveč sem za to tudi poskušal nekaj storiti. Večino svojega časa sem presedel za kitaro in pisal nove pesmi, nove tekste. To se mi je zdelo že takrat veliko bolj pomembno od imidža, sanjarjenja, popivanja ali česarkoli, ki nima neposrednega stika z ustvarjanjem.
Po srednji šoli si opravljal pripravništvo v zobotehničnem laboratoriju v ljubljanskem nebotičniku. Kaj si tam pravzaprav počel?
Učil sem se prenesti naučeno znanje tudi v prakso, kar mi je deloma tudi uspevalo, vendar je bilo to delo zame mogoče preveč mirno; sam potrebujem raznolikost pri delu in razgiban urnik, nisem pristaš rutine in ritualov, nočem, da mi kdaj pri mojem delu postane dolgčas.
Sledila je ključna odločitev: pustil si študij in se posvetil glasbi v upanju, da boš lahko od nje živel. Si si takrat predstavljal, da te bo pot pripeljala tako daleč kot si danes?
Nikoli nisem razmišljal o tem, kako daleč me bo glasba pripeljala, v to smer me je vlekla magija, ki je ne občuti vsak. To bi počel ne glede na uspeh ali neuspeh. Kam me bo to pripeljalo, ni bilo prioritetno in mislim, da je prav, da se človek ne ukvarja na prvem mestu s tem, kam ga bo stvar, ki ga veseli, pripeljala.
Tisti, ki ne razmišljajo špekulativno, po navadi pridejo daleč.
Kaj pa so na to rekli starši? Si imel pri svoji karieri njihovo podporo?
Starši me nikoli niso omejevali, ne morem pa reči, da so me kaj prida podpirali. Dali so mi svobodno voljo, da sem se lahko sam odločil, kaj bom v življenju počel. Tudi to je nekaj vredno, marsikoga pri odločitvah doma zatirajo in ga ne podpirajo, sam tega nisem nikoli doživel. Mama je glasbenica in je bila zelo hitro navdušena nad mojim petjem in skladbami in me je seveda tudi podpirala, ampak se v moje delo in ideje ni zaradi tega nikoli vtikala.
Sledila je Bitka talentov, ki te je povzdignila med zvezde. Naenkrat si bil v središču pozornosti. Se ti je stil življenja drastično spremenil?
Vsekakor tako nenadna sprememba človeka tako ali drugače spremeni. Sam sem bil zelo zmeden in nisem vedel, kako naj se obnašam, kako naj reagiram, naenkrat sem se spopadel s stvarmi, ki sem jih doživel prvič, nihče pa me ni na nič opozoril ali karkoli naučil. Vsi okoli mene so naenkrat postali neznansko pametni in polni modrosti, tako da na koncu nisem več natančno vedel, čigave nasvete naj poslušam.
V nekem trenutku sem se odločil, da se ne bom več prepuščal vplivu drugih; od takrat naprej najprej poslušam samega sebe, šele potem druge.
Ti je kot mlademu fantu pozornost medijev in ženskega občistva godila? Kakšne izkušnje imaš z oboževalkami?
Z oboževalkami imam same lepe izkušnje, vse so bile do mene od nekdaj zelo spoštljive in prijazne, zvesto so hodile na koncerte in se vedno znova pojavljale na prireditvah, kjer sem bil tudi jaz. Njihovo zvesto podporo močno čutim še danes in za to zelo sem jim hvaležen. Pozornost medijev pa mi ni nikoli preveč godila.
Ali bi, če pogledaš nazaj, karkoli spremenil, se morda odločil drugače in študij nadaljeval?
Kot prav vsi sem v preteklosti naredil kar nekaj napak, ki se jih žal ne da popraviti, sem se pa iz njih marsičesa naučil, vsaka šola nekaj stane. Eden mojih idolov je nekoč rekel: “Success is a serial of mistakes.” Tako da mi za nobeno napako ni nikoli žal, vsakič se kaj novega naučim. Študija pa ne bi nadaljeval, sem zelo vesel, da se lahko ukvarjam z glasbo.
Bi mladim, glede na to, da predstavljajo velik delež tvoje publike, za konec še kaj sporočil?
Live a dream! 😀
Maja Orešnik
