Člani Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi se vsak drugi teden družimo na večerni kavi v hostlu Celica, na PR’ kofet. Pogovarjamo se o izkušnjah, ki jih imamo na področju odnosov z javnostmi, saj je izmenjava informacij med (mladimi) PR-ovci ključna. Tema tokratne razprave je bila: “Kaj so odnosi z javnostmi? Kakšno težo imajo na različnih področjih: v agenciji, podjetju, državnih službah, med študenti? Kaj so prednosti in slabosti dela na določenem področju?” 

Agencije, ki se ukvarjajo s področjem odnosov z javnostmi, jih pojmujejo zelo široko, saj se dotika celotnega integriranega tržnega komuniciranja. Še vedno je največ naročil za sestavljanje liste kontaktov novinarjev in odnosov z mediji ter organizacijo dogodkov. Ugotavljamo, da so najbolj pogost problem pri agencijskem delu komercialno naravnani naročniki, saj jih prepogosto zanima, v kolikšni meri se jim bo strošek naročila povrnil in s tem velikokrat idejno omejujejo projekte. Največja prednost dela v agenciji pa je dinamičnost dela in dobra interna komunikacija. Vodilni se zavedajo, kako pomembni so timsko delo in interni dogodki. Ugotavljamo, da je pomemben vidik agencijskega dela na področju odnosov z javnostmi etika, saj največji problem predstavljajo PR članki in zahteve naročnikov po “prikrivanju” resnice.

V slovenskih podjetjih opazimo razliko v napredovanju oddelkov za odnose z javnostmi, glede na preteklo obdobje. Večja podjetja navadno že imajo PR oddelek. Število zaposlenih je odvisno od velikosti podjetja in teže, ki jo vodstvo pripisuje odnosom z javnostmi. Veliko je torej odvisno od vodstva podjetja, ki tudi sprejema letni komunikacijski načrt. Pri izvajanju tega načrta ima najvidnejšo vlogo vodja oddelka, ki ima celoten pregled nad komuniciranjem podjetja, razporeja delo in določa, kaj naredijo v podjetju sami in za katero orodje ali akcijo morda najamejo zunanjo agencijo. Menimo, da delo na oddelku za odnose z javnostmi ne zajema celotnega spektra, največji del še vedno predstavljajo odnosi z mediji in s potrošniki.

Javnim skladom se zdijo odnosi z javnostmi nepotrebni. Javni sklad nima PR oddelka, ni jasno, kdo je odgovoren za komuniciranje, torej se morajo novinarji za informacije pošteno potruditi. Ocenjujemo, da na tem področju še vedno ne razumejo funkcije in se ne zavedajo njene pomembnosti. Največji problem vidimo v dejstvu, da na PR gledajo kot na orodje promocije. Tako tudi izostajajo prepotrebni letni komunikacijski načrti in celovita strategija komuniciranja. Vse dejavnosti izvajajo sproti, ne pa načrtovano. Kljub pomanjkanju strategije pa delajo nekatere analize o smiselnosti projektov. Seveda je spet odvisno od velikosti javnega sklada in pomembnosti (tudi finančni podpori), ki jo skladu namenja vlada.

V našem pogovoru pa smo se dotaknili tudi študentov Fakultete za družbene vede, saj je ta fakulteta edina v Sloveniji, ki ima v predmetnike vključeno področje odnosov z javnostmi. Opažamo, da imajo študenti v splošnem zelo negativno mnenje o tem področju. Praktično znanje je zelo pomembno, vendar menimo, da ga fakulteta ne nudi dovolj. Kot potrjujejo svetovni trendi, se tudi v Sloveniji kaže potreba po šoli, kjer bi praktiki dobili licenco, torej izpit, ki zajema teorijo in prakso.

Skodelice kave so prazne, naš pogovor se je zavlekel pozno v večer, pa vendar zberemo še nekaj energije in strnemo naše ugotovitve o delu na področju odnosov z javnostmi.
Agencije so zelo komercialno usmerjene, obseg dela odnosov z javnostmi je v veliki meri odvisen od naročnika in njegove osveščenosti s strateško načrtovanim komuniciranjem. Pri podjetjih igra ključno vlogo pri oblikovanju oddelka za odnose z javnostmi vodstvo, zato ga je potrebno izobraževati o vlogi in pomenu odnosov z javnostmi. Navadno se večja podjetja zavedajo pomembnosti in imajo oddelek, manjša pa si ga ne morejo privoščiti. Podobno velja za javne sklade. Med študenti vlada negativna nastrojenost in splošna nevednost, formalni načini izobraževanja ponujajo le nekaj teoretičnega znanja. Menimo pa, da je praktično znanje zelo pomembno, prav tako tudi splošna razgledanost, poznavanje ekonomije in specifičnih strokovnih področij. Pomembna je tudi osebnost, govorna kultura, karizma in energija človeka. Ključna naloga praktikov je osveščanje javnosti, predvsem pa medsebojna izmenjava informacij, saj se pravi odnosi z javnostmi dogajajo ravno na kofetih.

Pišem zmedena, presenečena, zgrožena. V stanovanju smo štirje študentje. Nič posebnega, razumevanje ocenjujem kot dobro, peripetije pač, glede higiene, (ne)spuščenega pokrova na wc školjki, kdo bo pomil posodo, pa tudi veliko dobrega, druženje, gledanje filmov, skupno hranjenje, itd. Pogovarjamo se, pač kolikor kdaj, včasih je kdaj kdo “zadregljiv” ali osoren, včasih se smejimo in veselimo. Zdi se mi, da je vsega v ravnovesju.
Cimer je začel nositi daljše rokave; presenečena sem ugotovila, da z namenom prikrivanja ran na zapestjih. Zdelo se mi je, da so že precej zaceljene. Po poizvedovanjih pri drugih sostanovalcih sem izvedela, da sta vedela, da si je rezal žile, ampak naj ne bi želel govoriti o tem. Preizkusila sem tudi na svoji koži, vendar ga tudi sama nisem mogla pripraviti do tega, da bi spregovoril o razlogih za tako početje. Izrekla sem mu podporo in izrazila pripravljenost za pogovor, ki je doslej ni izkoristil. Strokovne obravnave ni bil deležen. Ostali se zdaj obnašamo v duhu izogibanja načenjanja takih pogovorov. Ne morem si razložiti, zakaj bi si mlad in sposoben človek želel vzeti življenje. Ugotavljam, da so vsi odgovori, ki si jih lahko dam sama, le plod moje domišljije in se mi ne zdijo realni.
Šokirana sem iz več razlogov; na eni strani nad sabo, ker v svoji bližini nisem opazila osebe v stiski in na drugi, ker se počutim popolnoma boso – ne vem kako pravilno postopati v takem primeru.

Nives

Postavljaš več vprašanj oziroma iztočnic. Prva stvar je samomor sam in razlogi zanj. Strokovno stališče je tako, da gre za kompleksen in nelogičen pojav, ki ni povsem jasen niti tistim, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Najpogostejši razlogi so predvsem družinska in medosebna nesoglasja, bolezni, neuspehi, itd. Vsak primer je potrebno obravnavati posamezno, zato je vprašanje, ali bi lahko v teh razlogih prepoznala tudi svojega sostanovalca. Kljub pogostosti samomora v Sloveniji in ne glede na izbrano sredstvo, s katerim oseba usmeri uničevalno silo proti sebi, je njegova neposredna in bližnja prisotnost šokantna in nas navdaja z nemočjo in stisko. Paradoksalno je, da v družbi izobilja, neomejenih možnosti in na videz vseprisotne pomoči za vsako težavo ter ob splošni naravnanosti medosebnega sočutja posameznik ne zmore izraziti svojih stisk, negotovosti, težav. Za tistega, ki v takih pogojih ne zmore najti načina za sporočanje svojih vsebin, je manj pričakovano, da bo se nenadoma odprl in spregovoril. Prej je za pričakovati nasprotno. Oseba se bo trudila prikriti vse, kar bi utegnilo pri bližnjih vzbuditi senco dvoma o njegovih težavah. V kolikor bi bile te prepoznane, bi jih zanikal oziroma se predstavil kot nekdo, ki situacijo obvladuje. Tvoje opažanje njegove stiske, morebitne pretekle in sedanje, najbrž predstavlja pri njem nelagodje.

Zdi se, da si pripisuješ odgovornost za dogodek, kot da bi z ustreznim znanjem in pravočasnim odzivom lahko to preprečila. Tvoj pristop je precej ambiciozen, hkrati pa si nalagaš nepotrebno breme odgovornosti za dejanje, na katerega nisi mogla vplivati. Morda bi ga preprečila v tistem trenutku, najbrž bi se pa zgodilo tako ali drugače. Ravnala si v skladu z občutkom in zagotovo nisi škodovala prijatelju, posebej, če si poudarjala njegove dobre lastnosti in potenciale. Pogovor, bodisi o težavah, bodisi o samem samomoru in namerah, je dobrodošel, ne glede na okoliščine, v katerih se zgodi. Bi pa bilo na mestu razmišljati o dolgoročnejšem reševanju težave v smeri delovanja k iskanju obravnave. Verjetnost, da se poskus ponovi, je velika, lahko bodo naslednjič posledice pogubnejše. Tudi zate zna to biti hvaležnejša naloga.

Ob načrtu vladnih reform, ki zadevajo študente, se marsikdo sprašuje, kakšen jutri čaka slovenske študente. Svoj pogled na nekaj najbolj aktualnih vprašanj nam je razkril minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, politik z diplomo iz fizike in doktoratom iz kvantne kemije, dr. Jure Zupan.

Za Vami je obsežna akcija obveščanja bodočih študentov o zaposljivosti diplomantov posameznih študijskih usmeritev. Kakšno bo stanje na trgu dela čez pet let, ni znano. Je bila v zvezi s tem morda opravljena kakšna analiza?
Seveda, pravilno ste ugotovili, tega ne more nihče vedeti, lahko pa naredimo projekcije in se zgledujemo po državah, ki jim želimo slediti. Narejena je bila analiza, kakšna je porazdelitev diplomantov po državah Evropske Skupnosti, in pri predpostavki, da naša država zaostaja za nekaterimi najbolj razvitimi vsaj 5 do 10 let, domnevamo, da želimo imeti tako podobno porazdelitev diplomantov. To je bilo naše glavno izhodišče. Drugo izhodišče je bilo to, da smo gledali, kakšna je bila struktura študentov pred desetimi leti in kako se je ta struktura gibala doslej. Ugotovili smo, da se pri nas še vedno povečuje število družboslovnih poklicev in da nas ta trend ne pelje tja, kamor želimo, torej proti razvitim skandinavskim državam. Glede na to smo se odločili, da na tehničnih in naravoslovnih fakultetah povečamo število mest, na družboslovnih fakultetah pa ga nekoliko zmanjšamo.

V zadnjih mesecih smo priča nastajanju številnih novih fakultet. Iz načrta vladnih reform izhaja, da naj bi v Sloveniji imeli 7-10 univerz, vsaj polovica pa naj bi bila zasebnega značaja. Kaj pa ostale – od kod boste vzeli sredstva zanje?
Najprej, to ni čisto res. Mislim, da je nastala ena sama in še ta je zasebna, v Novi Gorici. V načrtu vladnih reform je seveda napisano, da predvidevamo nastanek sedmih do desetih univerz, vendar sem že večkrat pojasnil, da besedo univerza razumemo v širšem smislu, torej kot neko inštitucijo na področju terciarnega izobraževanja, ki je, teoretično gledano, lahko visoka strokovna šola, višja šola, univerzitetni program, karkoli. Gre bolj za zametke univerz. Zelo bi bili veseli, če bi iz teh v prihodnje nastale univerze. Na vsakem področju je za dosego tega cilja potrebna povezava z okoljem, torej z mestnimi, lokalnimi oblastmi, ki morajo zagotoviti potrebno infrastrukturo in z regionalnim gospodarstvom, ki mora zagotoviti določeno finančno podporo in absorpcijo kadrov.

Se torej od države nadejate dodatnih sredstev, glede na to, da je projektov – novih programov in fakultet – kar precej v pripravi, vsaj sodeč po poročanju medijev?
Država bo podprla vse tiste projekte, za katere lokalne skupnosti menijo, da so potrebni. In to do te mere, da bi jih imeli tudi, če jih država ne bi sofinancirala. Ko bomo videli, da neko področje želi imeti visoko šolstvo in ga namerava tudi financirati ter se povezati z vsemi dejavniki na lokalni ravni, ki lahko pripomorejo k razvoju le-tega, bo tudi država pomagala s sofinanciranjem. Za to so predvidena sredstva iz evropskih strukturnih skladov. Tudi sedaj država v določenem, celo v večinskem delu, novih fakultet ne financira v celoti, ampak jih sofinancira.

V lanskem letu se naše univerze ponovno niso uvrstile na šanghajsko lestvico najboljših 500 univerz. Sicer smo lahko prebrali, da naj bi bila merila ocenjevanja pisana na kožo velikim institucijam, pa vendar – kako komentirate ta slovenski “neuspeh”? Kakšni konkretno bodo Vaši ukrepi?
Kriteriji niso bili pisani samo na kožo velikih, saj je med fakultetami, ki so se na lestvico uvrstile, kar precej majhnih –  na primer, Karolinski inštitut, ki je zelo zelo majhen. Poleg tega so bili kriteriji uravnoteženi glede na število profesorjev in študentov. Dejstvo je, da sta med kriterije šteli odličnost in raziskave. Dobra univerza je namreč pedagoška in raziskovalna univerza. V Sloveniji so univerze relativno zaprte in ne sodelujejo najbolje z mednarodnimi inštitucijami. Specifičen je tudi način kadrovanja profesorjev in visokošolskih učiteljev. Profesorji in študentje so premalo mobilni, saj zadnja raziskava Evro študent kaže, da se je udeleževalo mobilnosti le okoli šest odstotkov študentov, kar je zelo malo. Tudi raven samoevalvacije je po našem mnenju nekoliko prenizka, kar pomeni, da smo v Sloveniji prehitro zadovoljni s svojimi dosežki.

Dr. Peter Jambrek, predsednik Sveta za visoko šolstvo, predlaga, da bi Svet poleg treh senatov – za akreditacijo, za evalvacijo in za habilitacijo – imel kot celota še od ministrstva neodvisno strokovno službo. Kdaj bo to uresničeno, kako se na ministrstvu na to pripravljate?
O tem smo se pogovarjali, pripravljeni so že predlogi sprememb zakona v tej smeri. Na vsak način bo to telo oblikovano, kakorkoli pač se že bo imenovalo. Dejstvo je, da mora biti telo, ki odloča o akreditaciji, evalvaciji in habilitaciji, neodvisno od tistih, o katerih odločajo. Služba, ki nudi tehnično podporo temu telesu, pa je lahko kjerkoli. Predvidoma bo delovala v okviru ministrstva.

V pripravi pa je tudi enovit zakon za visokošolsko in raziskovalno področje. Čemu ste se odločili za ta korak in katere so tiste novosti, ki neposredno zadevajo študente?
Ker je v Evropi in tudi nasploh težnja po poenostavitvi, poenotenju tako raziskovalnega kot tudi visokošolskega izobraževalnega prostora, tako imenovanega ERA (European Research Area) in HEA (Higher Educational Area). Kot sem že prej omenil, dobre univerze, dobri visokošolski zavodi so tudi raziskovalni. V bistvu gre za eno sfero, ki jo moramo združiti tudi v vseh dokumentih, v Strategiji razvoja Slovenije, v Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu. Univerze in raziskovalni inštituti ter gospodarstvo se morajo povezati.

Zanimive pa so tudi novosti na področju študentske nastanitve. Potrebe so velike, do leta 2009 obljubljate 3760 novih postelj v študentskih domovih. Kje se jih bodo lahko veselili in kako boste ves projekt izvedli?
Projekt prenove študentskih bivalnih zmogljivosti smo v Mariboru zaključili že lani, letos ga zaključujemo v Ljubljani. Tako gradimo študentski dom FDV, pa Litostroj in Poljane, poleg tega imamo načrte s študentskimi bivalnimi zmogljivostmi na Primorskem. Poleg vseh teh, ki so načrtovani, pa se z Ministrstvom za šolstvo in šport dogovarjamo tudi o preureditvi določenega števila dijaških domov v študentske domove, ker se število dijakov zaradi nizke rodnosti zmanjšuje.

Govora je bilo tudi o tem, da naj bi študentje raje delali v okviru univerz kot pa izven njih. Kdaj bo to zaživelo v praksi, če bo, in kakšno je tudi sicer Vaše stališče do študentskega dela in do reform v zvezi z njim?
Zadnja anketa evro študenta leta 2005 je pokazala, da 60% študentov dela in da ena četrtina od teh študentov zasluži več kot 200.000 SIT na mesec, kar se nam zdi zelo veliko, ker pomeni, da so ob študiju zelo obremenjeni. Utrujeni ljudje pa težje in dalje študirajo – to ni v interesu države. Zato menimo, da je treba študentsko delo spremeniti, in sicer tako, da bi študentje delali tam, kjer bi bilo za njih najbolj primerno, to je na univerzah: kot demonstratorji, pomočniki pri eksperimentih in raziskavah, kot telefonisti, v administrativnem delu, računalniških centrih, kopirnicah, restavracijah. Menimo, da se bo ta akcija začela že naslednje šolsko leto. S tem nameravamo doseči dvoje: študentje bodo bolj povezani s tisto inštitucijo, na kateri študirajo, bolj se bodo spoznali s profesorji in študenti ter z delom, za katerega se izobražujejo. Naslednja dobra lastnost je, da bo država imela manj redno zaposlenih ljudi v administraciji, dejstvo pa je tudi, da bo fakulteta lahko sama ugotovila, kateri so najboljši. Skratka, menimo, da je to v vseh ozirih boljša rešitev.

Se študentje obračajo tudi na Vas direktno ali pa morda na Vašo PR službo? Si vzamete čas, da jim odgovorite, kako poteka ta komunikacija?
Seveda, kolikor le moremo. Stojimo na stališču, da je za vsako vprašanje potreben odgovor. Morda se včasih dogodi, da kakšno spregledamo, vendar, če se le da, odgovorimo na vsa vprašanja. Veseli me, če se študentje obrnejo na nas in smo načeloma veseli vsakega vprašanja, spodbude, predloga za izboljšavo našega dela.

Študentje se bodo/bomo za svoje pravice nedvomno borili še naprej. Za kaj si boste pa Vi prizadevali v prihodnjih mesecih?
V tem trenutku je najbolj aktualna priprava izhodišč za Nacionalni program visokega šolstva, sedaj jih pregleduje skupina, ki bo poskrbela, da bo formalno oblikovan in predstavljen na primeren način. Nato ga bomo konec marca dali v razpravo študentom, univerzam in tako naprej. Naslednja stvar, s katero se ukvarjamo, je Zasnova visokošolskih informativnih središč. Zavedati se moramo, da se z letom 2007 (pa do 2013) začenja nova finančna perspektiva v Evropski Skupnosti. Narediti moramo celotno politiko, kako bi evropsko pomoč, ki je ni malo, v določenem deležu pripeljali na področje visokega šolstva in znanosti, da bi kar se da veliko postorili za izboljšanje standarda raziskovalcev, študentov, profesorjev in raziskav v industriji. Glavni nosilci tega so: visokošolska inovativna središča, tehnološki centri, centri odličnosti, inkubacijski centri.

Želite za konec še kaj sporočiti študentom?
Predvsem to, da sedaj, ko se približujejo študijsko najbolj intenzivni meseci, študirajo. Želim jim čim več uspeha pri izpitih, tistim, ki delajo diplome, da bi čim prej diplomirali in dobili zaposlitev – to se mi zdi zelo pomembno. Skratka, študentom želim za pustni torek še malo zabave, potem pa čim več resnega dela.

Dve uri trajajoča razprava o bolonjskih študijskih programih, ki se je odvila na Ekonomski fakulteti v Ljubljani 22. februarja zvečer, je dodobra razgrela nabito polno Plavo dvorano. Pogosto negodovanje nad povedanim, pa tudi smeh in ploskanje ter seveda številna vprašanja iz pretežno študentskega občinstva so paleto govornikov vse do zadnje minute soočali s težavami in izzivi novega sistema študija…

Gostje Okrogle mize so bili dr. Maks Tajnikar, dekan EF; dr. Janez Možina, državni sekretar na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; dr .Peter Jambrek, predsednik Sveta za visoko šolstvo; Bojan Kurež iz Študentske organizacije Slovenije; dr. Monika Kalin Golob, prodekanja za dodiplomski študij na Fakulteti za družbene vede; dr. Samo Kropivnik, prodekan za organizacijsko in informacijsko področje FDV ter dr. Stanka Setnikar-Cankar, prodekanja za mednarodno sodelovanje Fakultete za upravo.

Se bodo študentje, ki študirajo po starem sistemu, lahko vpisali na programe po bolonji?
“Vroči kostanji”, ki so si jih podajali v besednih dvobojih, so se nanašali na prehode iz starih v nove, bolonjske programe, nazive in Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih, umaknjen iz procedure ter na podiplomske programe in financiranje le-teh. Dr. Tajnikar je izrazil pričakovanje, da bo omenjeni zakon sprejet in se že takoj zavzel za to, da bi morala biti bolonjska magistratura magistratura znanosti (ne pa stroke). Dr. Jambrek je poudaril, da je osnutek možnih meril za prehode izdelan, a dokler ni zakona in z njim primerjave med starimi in novimi naslovi, Svet ne more sprejeti obvezujočih meril. Ko je do besede kot tretji prišel dr. Možina, je najprej označil naslove Okrogle mize kot neprimerne. “Tak oster naslov ni potreben,” je dejal. Potem je pojasnil, da v ministrstvu razumejo dikcijo Zakona o visokem šolstvu tako, da imajo študentje pravico študirati po programih, po katerih so se vpisali v 1. letnik in da bo ta pravica trajala do leta 2015. Ne piše, da lahko študentje preskakujejo sredi študija, je prepričan, kar je podkrepil s tem, da so takšne tudi izkušnje pri dosedanjih spremembah študijskih programov.

Študentski predstavnik Bojan Kurež je jasno izrazil zahtevo, da naj ima vsak študent možnost, da individualno izbira, ali bo prešel v novi program, brez kakršnihkoli (ne)formalnih pritiskov; pravico ima tudi do celovitosti izobrazbe, na voljo pa mu morajo biti tudi ustrezne informacije, kaj prehod pomeni – glede izobrazbe, naslova, zapisanih učnih dosežkov.

Kako je bilo lani na EF?
Iz občinstva se je oglasil študent 2. letnika EF, zadnje generacije, ki še študira po starih programih in povedal zbranim, da bodo nekateri njegovi kolegi namensko ponavljali, ker bodo na ta način lahko študij nadaljevali po novem programu, in da se mu zdi krivično, da ni možnosti izbire. Na Fakulteti za management naj bi študentom omogočili prehod iz 2. letnika starega programa v 3. letnik bolonjskega, je še dodal. Dr. Setnikar-Cankar s Fakultete za upravo je nato predstavila stališče senata na svoji fakulteti: če bodo merila odobrena in bo za večina študentov, bo možnost prehoda odobrena, seveda z zagotovitvijo, da ne kršijo zakonodaje.

Eden od pobudnikov peticije za enakovreden prehod v okviru podiplomskega študija lani poleti na EF je obžaloval, da nimajo nobenih pametnih informacij, in povedal, da niso smeli ponavljati, da bi prišli na nov program in bi tako z manjšim številom izpitov prišli do istega naslova. Dr. Tajnikar je dejal, da imajo na EF vse dokumente, da se študentje individualno odločijo, in povabil študente, naj gredo v nove programe. Menijo namreč, da so boljši in da znajo v treh letih naučiti več kot prej v štirih letih.

Povprečna doba študija sedaj je 6,9 let
Dr. Možina je to, da bi študentje lahko enako količino snovi, za katero so prej potrebovali v povprečju 6,9 let (podatek za Slovenijo), osvojili v treh letih, ob tem pa imeli čas še za kaj drugega kot za študij, označil za znanstveno fantastiko. Za kaj takega bi morali biti že pravi supermani, je še dodal.

Dr. Jambrek se je s Tajnikarjem strinjal, da zakon ne dopušča, da bi vse kategorije študentov v paketu prepisali iz starih v nove programe. Možnost, da se prehodi izvedejo na osnovi individualnih prošenj študentov, pa seveda obstaja. “Vsaj od junija 2005 je osnovna struktura nazivov dogovorjena.” Optimalno prehodnost med programi je po njegovem mnenju nujno zagotoviti: “Jaz bi bil radikalno na stališču prehodnosti.” Dr. Setnikar-Cankar se je ob tem nekoliko začudila, glede na to, da 3+2 ni poenostavitev, ampak gre za intenzivne programe – v čem naj bi bila tista razlika med starimi in novimi, na podlagi katere bi se odločili.

EF želi od Sveta potrditev prehodnih pogojev, je poudaril dr. Tajnikar, dr. Jambrek pa je obljubil, da bo predlog uvrščen na sejo Sveta neki petek v marcu, če ga dobijo, na kar je Tajnikar odvrnil, da je že pri njih! Medtem so Kurežu očitali, da je bila ŠOS proti prehodom, zato je razložil, da ni bilo tako. So pa opozarjali na probleme in vlagali velike napore v nastajanje Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih. Povedal je, da so nasprotovali enačenju diplomantov starih programov s tistimi, ki zaključijo 2. stopnjo bolonjskega programa. Predlog zakona je bil večkrat spremenjen, potrjen na Vladi, umaknjen iz procedure v Državnem zboru. S slednjim se na ŠOS ne strinjajo, je še dodal, saj študentje tako ne vedo, kaj bodo, ko končajo študij. Kurež je ob tej priliki pozval ministra in MVŠZT, da čim prej vrnejo zakon v parlamentarno proceduro.

Kako bodo primerljivi stari in novi programi se še ne ve
Dr. Možina je na to odgovoril, da primerjava med novimi in starimi programi ni kaprica ministrstva, ampak nekaj normalnega. 215.000 in več dosedanjih diplomantov je tudi treba v zakonu upoštevati! Naslovi ostanejo takšni, kot so, torej diplomirani univerzitetni oziroma visokošolski ta in ta ter magister te in te stroke, pisano za imenom in priimkom. Dejal je še, da parlament zahteva, da se zakon dopolni na točki primerljivosti.

Dr. Tajnikar, ki je samozavestno izjavil, da misli, da vse ve o nazivih v Evropi, je zbrane seznanil z dejstvom, da se stari naziv nikjer ni izenačil z 2. stopenjskim po bolonji. Poudaril pa je, da je nepotrebno izgubiti magistra znanosti – v Evropi ga imajo. Zakaj bi si Slovenci prikrajšali pravico, da bi dali našim magistrom naziv master of science, se je spraševal. Ni potrebe po ekvivalenci, je njegovo stališče, v evropskem prostoru bi imeli pravi naziv, če bi magistra stroke spremenili v magistra znanosti. Dr. Možina je repliciral, da se s povedanim ne strinja in da tako ali tako nihče ne bo imel naziva “magister stroke”, ampak bo ta stroka natančno poimenovana, na primer magister ekonomije. Govorniki so omenili tudi to, da razpisi ES za delovna mesta v Bruslju zahtevajo “izobrazbo, ki omogoča vpis na doktorski študij”.

Šolnina na EF za podiplomski študij znaša 600 tisočakov na leto in dr. Tajnikar opaža zelo dobre uspehe študentov. Spomnil pa je na deklaracijo med nekdanjim ministrom Gabrom in ŠOS o tem, da bo sofinanciran 4. letnik bolonjskega programa. Ob tem je Kurež navedel 73. člen Zakona o visokem šolstvu, po katerem naj bi bilo visoko šolstvo tudi po bolonji javna dobrina. Šolnino na katerikoli stopnji je označil za nedopustno in socialno nepravično, izpostavil pa je tudi dejstvo, da na EF šolnina za zadnje leto 2. stopnje ni sofinancirana niti tretjini socialno najšibkejših študentov.

Dr. Setnikar-Cankar je opozorila, da je eksplicitna izključitev študentov podiplomskega študija po bolonjskih programih iz razpisa ministrstva za sofinanciranje diskriminatorna. Odgovor dr. Možine je bil, da je ministrstvo predlagalo financiranje 5 let za vsakega študenta, pa je ŠOS temu nasprotovala, češ da dikcija ni dovolj jasna. Potem se je Vlada odločila za reformne ukrepe, predvideno sofinanciranje s strani študentov pa bi izenačilo pogoje za vse študente. Po novem izrednih študentov sploh ne bi bilo, vprašanje štipendijske politike pa je v reševanju, je še dodal.

Brezplačni magisteriji le za diplomante bolonjskih programov?
Dr. Tajnikar je razložil, da EF ni dobila sofinanciranega niti rednega niti izrednega novega podiplomskega programa, čeprav se je na razpis prijavila, 2. letnik starega magistrskega programa pa ja. Odgovor dr. Možine je bil, da bodo novi podiplomski programi sofinancirani za študente, ki bodo zaključili nove, bolonjske programe. Četrt pred deveto je v dvorani vršalo, negodovanje nad besedami dr. Možine je bilo očitno.

Za konec je dr. Tajnikar izrazil svojo zaskrbljenost nad tem, da bi lahko prišlo do omejevanja pri vpisu na podiplomski študij, in se zavzel za to, naj bo dana možnost izbire – naj poleg dela, ki bo sofinanciran, ostane še možnost študija proti plačilu šolnine. “V Evropi ne boste dobili delovnega mesta brez magistrature!”

Martina Srblin