Državna sekretarka Marjeta Cotman se je sestala s predstavniki Študentske organizacije Slovenije v zvezi s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki ga je pripravilo MDDSZ. MDDSZ in ŠOS sta se uskladila glede vsebine predlaganega zakona, pri čemer je MDDSZ upoštevalo predlog ŠOSa, naj se v zakonu določijo priznani stroški agencijam, ki posredujejo začasna in občasna dela dijakom in študentom, ŠOS pa se je strinjala, da se do sprejema Zakona o štipendiranju, pri pripravi katerega bo sodeloval tudi predstavnik ŠOS, proračunski štipendijski sklad uredi v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, kamor bodo agencije, ki posredujejo začasna in občasna dela dijakom in študentom, neposredno odvajale del sredstev iz koncesijskih dajatev. Usklajevanje je bilo že tretje po vrsti, zato je državna sekretarka izrazila zadovoljstvo, da je predlog zakona dokončno usklajen in povedala, da bo zakon obravnaval še Svet vlade RS za študentska vprašanja, poslan pa bo tudi v medresorsko usklajevanje.

Študentska organizacija Univerze v Mariboru je v sodelovanju s Klubom študentskih in dijaških družin Maribor tudi lani pripravila že tradicionalen projekt Božiček, obdarovanje otrok študentskih družin. Na obdarovanje se je prijavilo 82 otrok, kar priča o velikem številu staršev študentov na mariborski univerzi. Obiskovalci so skupaj prisluhnili zanimivi pravljici, ki ji je sledilo težko pričakovano obdarovanje Božička in manjša pogostitev. “Namen omenjenega projekta, ki velja za največjega na področju študentskih družin, je poleg obdarovanja tudi spoznavanje staršev študentov, druženje in izmenjava zanje koristnih informacij”, je poudaril sekretar za socialna in zdravstvena vprašanja ŠOUM, Andrej Prevolnik.

Ob koncu leta so v informacijskem centru Moderne galerije prvič predstavili Ulični kraljedar.
Ulični kraljedar je izšel pod okriljem društva Kraljev ulice, kjer nastaja tudi prvi slovenski ulični časopis Kralji ulice. Gre za žepni koledar 2006, v katerem so zbrane misli brezdomcev ter njihove fotografije. Namen projekta Ulični kraljedar je vključitev brezdomcev v aktivno družbeno življenje. Brezdomci s kraljedarjem dobijo priložnost izraziti svoje misli, nazore o svetu in družbi. Poleg tega jim je omogočeno zaslužiti na drugačen način kot z beračenjem. Projekt med drugim odpira vprašanja, kot na primer na kakšen način brezdomci obstajajo za ostale ljudi in na kakšen način ostali ljudje za brezdomce. Prodaja kraljedarjev poteka, kakor poteka prodaja časopisa Kralji ulice. Brezdomci so Ulični kraljedar za 300 SIT prodajali od 21. decembra 2005. Del zaslužka ostane njim, del pa je namenjen tisku naslednje številke časopisa Kralji ulice. Projekt je delo etnologinj in kulturnih antropologinj Alenke Lamovšek in Lune Jurančič Šribar, ki sta med brezdomci opravljali terensko raziskavo in zapisovale misli, ki so sedaj zbrane v kraljedarju. Alenka je tudi avtorica fotografij z brezdomci.

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je v sodelovanju z Modrim študentskim servisom Ljubljana novembra 2005 objavila razpis za dodelitev denarne pomoči študentom v stiski. Višina sredstev, ki so bila razpisana z namenom reševanja socialnih stisk študentov, je znašala 6.000.000 tolarjev. Na razpis je do 30. novembra 2005, ko je potekel rok za oddajo prijav, prispelo 180 vlog. Strokovna komisija, ki jo je imenovala ŠOU, je imela težko nalogo, saj so vse prejete vloge odražale hudo socialno stisko prosilcev. Pri vrednotenju vlog je tako kot glavna kriterija dodeljevanja denarne pomoči upoštevala trenutno stisko študenta ter splošni položaj študenta. V skladu z oceno strokovne komisije in sklepom Predsedstva ŠOU bo denarna pomoč dodeljena 105 prosilcem, ki jo bodo lahko porabili za reševanje stanovanjskega problema, nakup osnovnih življenjskih potrebščin, preživljanje otroka ali družine, vpisnine na visokošolskem zavodu, invalidnost, nepredvidene naravne in družinske nesreče, ki so povzročile socialno ogroženost, ter zaradi drugih razlogov, ki so povzročili hudo socialno stisko. ŠOU želi tudi na ta način prispevati k izboljšanju socialnega položaja študentov. Vsem študentom, ki so v socialni stiski, pa je v pomoč pri reševanju problemov vsak dan na voljo Študentska Svetovalnica  ŠOU.

Oglasi, oglasi, oglasi. Listamo po časopisu in tam so oglasi. Vklopimo radio in televizijo, in glej jih – oglasi. Hodimo ob cesti in spet smo obdani z oglasi. Nekateri so celo osvetljeni, da jih slučajno ne bi spregledali, ko pade noč. Dejstvo je, da živimo v času oglasov, ki pa so postali že zelo agresivni. Jim kdo sploh še verjame? Jih kdo še pogleda? Še vedno je dovolj tistih, ki verjamejo, da so oglasi iskreni. In zakaj ne bi? Slikice na ekranih so dovolj lepe in kar želimo si, da bi to imeli tudi mi doma. Pa kaj, če je ne bomo nikoli uporabili. Pomembno je, da jo imamo.

Nekateri so zgolj lepi. Drugi le obveščajo o lastnostih izdelka ali storitve. Velika večina pa govori o presežnikih in povzdiguje izdelek ali storitev nad oblake (najbolj belo perilo, sijoča belina zob, vitka postava brez diete,…).

Pred kratkim sem v več slovenskih revijah in prilogah opazila zelooo dolgo oglasno sporočilo. Z naslovom “Margarita Drozg: Izgubila sem 30 kg brez diete”. Živimo v družbi, ki ima raje vitkost in tisti, ki radi jemo in uživamo v okusih, se že veselimo imeti vitko postavo brez diete. Zato večina ljudi zlahka “nasede” takim in podobnim oglasnim sporočilom. Ker je laže. In potem … razočaranje! Že zdrava pamet nam pravi, da to ni mogoče. Kako lahko shujšam brez diete, ne da se odrečem vsem dobrotam: čokoladi, sladkarijam, okusnemu krompirčku? A če tako piše v časopisu, bo že res. In veliko je takih, ki verjamejo.
V Sloveniji na področju oglaševanja obstaja samoregulacija. To pomeni, da mora vsak naročnik upoštevati in presoditi o moralnosti in etičnosti oglasnega sporočila. Kljub temu pa obstaja tudi Oglaševalsko razsodišče, ki deluje znotraj Slovenske oglaševalske zbornice. Bistvo razsodišča je, da razsoja le o prijavljenih primerih. Se pravi, da lahko in bi moral vsak posameznik ali organizacija prijaviti Oglaševalskemu razsodišču oglasna sporočila, ki se mu zdijo sporna in kršijo Slovenski oglaševalski kodeks. V kolikor razsodišče ugotovi, da oglasno sporočilo krši ta pravila, naročniku oziroma izdelovalcu oglasa priporoča, da ga umaknejo iz medijev. In večina naročnikov k sreči še upošteva njihovo odločitev.

Nekaterim pa se to ne zdi potrebno. Kot v našem primeru. Margarita nas še vedno prepričuje o svojem uspešnem postopku izgube kilogramov, čeprav je Oglaševalsko razsodišče ugotovilo, da krši dva člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa – poštenost in resničnost. In verjamem, da se še vedno najde kdo, ki verjame (oz. si želi verjeti) v tekst, ki je napisan na kar štirih straneh. Zakaj pa ne bi? Saj je napisano kot resen članek. In kar težko je iti mimo, ne da bi tudi sam poskusil z njeno metodo. Vendar, jaz znam brati oglase. Pa ti?

Mateja Rozman

Z novim letom je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini, ki se dotika tudi študentskega dela in šolnin. Od 1.1. 2006 velja, da:

” delodajalcem ni potrebno poročati davčni upravi in delovnemu inšpektoratu o pričetku dela študenta ali dijaka na podlagi napotnic za opravljanje začasnih in občasnih del;

”  se dohodnina v višini 25% od davčne osnove obračuna za vsako izplačilo ne glede na višino vsem tistim, ki ne izpolnjujejo pogojev za posebno davčno olajšavo (imenovano tudi študentska olajšava) v višini 1,2 milijona SIT; to so:
˘ pavzerji (študenti brez statusa);
˘ osebe, ki so se vpisale na študij po dopolnjenem 26. letu in
˘ starejši od 26 let, pri katerih je od začetka študija minilo več kot 6 let na dodiplomski stopnji ali več kot 4 leta na podiplomski stopnji študija;

Davčna osnova je v tem primeru razlika med dohodkom, ki ga prejmete od študentskega servisa, in normiranimi stroški. To so stroški, ki vam nastanejo zaradi iskanja oziroma opravljanja dela (prevoz na delo, malica ipd.). Država tako domneva, da je višina teh stroškov 10% vašega zaslužka, zato se vam za ta znesek zmanjša davčna osnova. Kako bi izgledalo, če bi sodili v eno izmed treh navedenih kategorij in zaslužili 80.000 SIT?
Prvo se vam od zaslužka odštejejo normirani stroški. Tako izračunamo davčno osnovo. V našem primeru bi normirani stroški znašali 8.000 SIT (10% od 80.000 SIT), davčna osnova pa 72.000 SIT (80.000 SIT – 8.000 SIT). Pomembno: teh 8.000 SIT se ne odbije od zaslužka, ampak se nakažejo na osebni račun! Vendar je za končni znesek nakazila potrebno od izračunane davčne osnove (72.000 SIT) odšteti akontacijo dohodnine v višini 25%, kar je v našem primeru 18.000 SIT (25% od 72.000 SIT). To pomeni, da plačam akontacijo dohodnine v višini 18.000 SIT. Koliko pa bom na koncu leta plačal dohodnine, je odvisno od skupnega zaslužka. Spomnimo, da se dohodnina obračunava na podlagi podatkov, ki jih mora vsak davčni zavezanec poslati Davčni upravi Republike Slovenije (DURS) na posebnem obrazcu najkasneje do 31. marca.

Koliko dobim nakazano? Razliko med davčno osnovo (72.000 SIT) in akontacijo dohodnine (18.000 SIT) = 54.000 SIT + normirane stroške 8.000 SIT = 62.000 SIT.

Če pa ne sodite v zgoraj navedene izjeme, se akontacija dohodnine plača samo v primeru zaslužka nad 100.000 SIT po istem postopku:

“se za plačane šolnine in zneske za nakup učbenikov in strokovne literature v zvezi z izobraževanjem po javno priznanih izobraževalnih programih lahko uveljavi davčna olajšava v višini največ 2% letne davčne osnove zavezanca; če vas kot vzdrževanega otroka prijavijo vaši starši, lahko tudi oni uveljavljajo to olajšavo, vendar uveljavlja se lahko samo enkrat: ali študent ali starši. 

PAVZERJI – dodatni POZOR!
Če npr. v tem šolskem letu nimate statusa in ga boste oktobra spet pridobili, to pomeni, da boste v letu 2006 devet mesecev brez statusa (od januarja do vključno septembra) in tri mesece s statusom (od oktobra do vključno septembra). Na podlagi tega boste lahko uveljavljali študentsko olajšavo samo za te tri mesece: 3/12 od 1,2 mio SIT = 300.000 SIT, vendar le, če ne boste zaslužili več kot 3/12 od 1,6 mio SIT = 400.000 SIT!

Enako velja za redne študente, ki se boste sredi študijskega leta redno zaposlili (podpisali pogodbo o zaposlitvi): če boste imeli status npr. prve tri mesece letošnjega leta, boste lahko uveljavljali olajšavo le v višini 3/12 od 1,2 mio SIT = 300.000 SIT (in ne celotne), vendar le, če boste zaslužili manj kot 3/12 od 1,6 mio = 400.000 SIT. Za preostale mesece pa boste obravnavani kot zaposleni davčni zavezanec; plačilo dohodnine bo tako odvisno od višine vaše plače.

Kaj se zgodi, če ima redni študent obdavčljive prihodke nad 1,6 mio SIT?
To pomeni, da ne more uveljaviti posebne študentske olajšave v višini 1,2 mio SIT. Uveljavi lahko samo splošno olajšavo v višini 564.400 SIT in olajšavo za posebne namene (šolnina, učbeniki,…) v višini 2% davčne osnove, vendar le, če ga starši ne prijavijo kot vzdrževanega člana.

Valentina

Problematika kakovosti univerz je v javnosti postala zanimiva z naraščajočim številom visokošolskih zavodov. S tem se je v prvi vrsti povečala konkurenca za profesorje, študente, projekte in sredstva. Če se bo tržni sistem uveljavil tudi v univerzitetnem prostoru, bodo preživele le tiste univerze oziroma fakultete, ki bodo dovolj kakovostne, da bodo privabile zadostno število študentov. Ob tem se odpira vprašanje, kaj sploh pomeni kakovost, ter bojazen, da bodo študentje odhajali tja, kjer bo mogoče priti do diplome na najbolj enostaven način.

Za pojasnilo, kaj kakovost univerze sploh pomeni in kako za to skrbijo pod lastno streho, smo zaprosili vse tri slovenske univerze. Odgovor smo prejeli le s strani mariborske univerze. Z odgovori nam je postregel Miha Pauko, strokovni sodelavec za kakovost študija. Ta je kakovost univerze opredelil takole: “Glede na današnjo globalizacijo se študenti vse pogosteje odločajo odpraviti na študij tja, kjer je študijski program kakovostnejši, kjer so boljši predavatelji, njihove metode poučevanja, opremljenost predavalnic in laboratorijev ter tudi pogoji za bivanje.” Dodaja, da je danes prežeto dejstvo, da se bo študent iz Maribora zagotovo vpisal na pedagoško fakulteto v Mariboru, če ta obstaja tudi v okviru ljubljanske in primorske univerze. Vendar univerze morajo te svoje odlike prvo dokazati ter jih nato posredovati zunanji javnosti, predvsem pa študentom.

Samoevalvacija je nujno potrebna
Rektor mariborske univerze je večkrat poudaril, da v njihovi hiši dobro skrbijo za lastno kakovost, saj so že dvakrat izvedli evalvacijo univerze s strani mednarodne evalvacijske komisije. Kakor razlaga Pauko, je prva evalvacija potekala leta 1998. V času od 24. do 26. novembra leta 2004 pa je potekala dodatna (“follow up”) evalvacija, ki jo je opravila tričlanska ekspertna skupina. Mednarodna komisija, ki je obiskala Unievrzo v Mariboru, se je na univerzi zadržala tri dni, obiskali so tudi dve fakulteti, kjer so opravili ločene sestanke s profesorji ter študenti.

Premalo organiziranih stikov z diplomanti
Sogovornik navaja vrsto aktivnosti, ki bi pripomogle k izboljšanju kakovosti univerze ter njenih članic: povečanje števila izbirnih predmetov, zmanjševanje skupin študentov na predavanjih in vajah, posodobitev študijske literature, aktualizacija predavanj s primeri iz prakse, posodobitev metod prenosa znanja, uvajanje tutorskega sistema, več vključevanja študentov v raziskovalno delo, izboljšanje opremljenosti predavalnic, laboratorijev itd. “Temu pa se pridružuje še ena ugotovitev in sicer pomanjkanje kakovostnih podatkov in organiziranih kontaktov z diplomanti. Pred leti smo ob predlaganih kriterijih za samoevalvacijo izobraževalnega procesa članicam naše univerze posredovali dva vprašalnika: enega za fakultete, drugega za delodajalce. Vendar smo dobili tako malo povratnih informacij, zato jih ne morem komentirati,” pojasnjuje  Pauko.
 
Zmanjšati število študentov na profesorja
Samoevalvacije mariborske univerze so tudi pokazale, da bi morali poskrbeti za ustrezne izvolitve pedagoških delavcev v nazive, zmanjšati preobremenjenost pedagoškega osebja z izobraževalnim delom, zmanjšati število študentov na profesorja, v izobraževalno delo vključiti v še večji meri strokovnjake iz prakse ter izvoliti več asistentov in jih postopoma vključiti v izobraževalni proces. “Ob uresničevanju tega pa naletimo na nekaj problemov, kot so neodobravanje delovnih mest pedagoških delavcev, neizvajanje financiranja dela rednega pedagoškega procesa in materialnih stroškov iz proračunskih virov,” je kritičen Pauko.

Študentske ankete za naj profesorja leta
Sicer se lahko delo profesorjev spremlja tudi s študentskimi anketami, vendar tudi tukaj trčimo na nekaj problemov. Znane so prakse iz tujine, ko na posameznih fakultetah razglasijo (na podlagi študentskega mnenja) učitelja ali asistenta leta; ali pa ko večkrat podpovprečno ocenjeni visokošolski učitelj izgubi službo. Pri nas tega zaenkrat še ni; Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sicer razmišlja v smeri, da bi najboljše profesorje nagradili z mentorstvom mladega raziskovalca. Sogovornik tudi poudarja, da se ob rednem izvajanju študentskih anket pojavljata dva problema: kronično pomanjkanje sredstev za obdelovanje vprašalnikov ter javna neobjava rezultatov študentskih anket, ki ga vse preveč zavirajo visokošolski zavodi sami.

Visoka prehodnost ni merilo učinkovitosti
Miha Pauko se je strinjal, da visoka prehodnost študentov med posameznimi letniki ni nujno pokazatelj visoke učinkovitosti, saj je ta lahko dosežena tudi na račun nižje kakovosti. Glede na izjave, ki jih v javnost pošiljajo akademiki, Pauko ni edini, ki tako razmišlja. Morda je strah pred velikim številom fakultet utemeljen, vendar po mojem mnenju je neupravičen. Lahko se zgodi, da se bodo na kratek rok študentje raje odločali za lažje študijske programe, vendar ko bodo delodajalci ugotovili, kako šibko znanje imajo, jih ne bodo želeli več zaposlovati. Raje bodo imeli tiste z več znanja. Potrebno pa je priznati, da se bo do tega spoznanja morala obrniti še kakšna generacija študentov. Pa še nekaj je potrebno: sankcije. Kaj bo doletelo slovenskega profesorja, ki ga bodo študentje slabo ocenili? Razen kakšnega posveta pri dekanu nič. Torej, h kakovostnejšemu delu ga bo lahko kvečjemu prisil trg, kolikor grdo se sliši. Ko bo videl, da študentje odhajajo po ista znanja k drugemu profesorju na drugo fakulteto in da to pomeni toliko manj sredstev za fakulteto in zanj, se bo lotil sprememb.

Ljubljanska rektorica se ne boji zunanjega ocenjevanja univerze
Na ljubljanski univerzi je 9. januarja potekal vsesplošni posvet o kakovosti na univerzi. Njena rektorica, prof. dr. Andreja Kocijančič je v uvodnem govoru poudarila, da brez javne agencije ni mogoče primerjati kakovost visokošolskih zavodov. To pa bi bilo posebej krivično do vseh, ki se vpisujejo na študij v naši državi. Dodala je, da med razloge za oklevanje pri ustanovitvi agencije sodi tudi strah nekaterih pred objektivno prevetritvijo lastne kakovosti. Zato ostaja njena ocena, da se napori za ustanovitev agencije ne uresničujejo dovolj hitro. Svoj nagovor je rektorica zaključila v prepričanju, da Univerza v Ljubljani ve, da je dovolj dobra in da lahko prenese vse nadzore. Spomnimo, da obstaja zakonska zaveza do Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo za oblikovanje agencije do 31.12.2005. Do tega ni prišlo, vendar je ministrstvo 9.12.2005 predlagalo, da se Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva (NKKVŠ) v letošnjem letu preoblikuje v neodvisen organ, ki bi se ga dopolnilo z novimi člani. Tako bi se letos lahko izvedle prve evalvacije; možna bi bila tudi vključitev v ENQA (European Association for Quality Assurance in Higher Education). Nekaj dni kasneje je minister Jure Zupan predlagal imenovanje komisije v sestavi treh predstavnikov NKKVŠ, predsednika Sveta RS za visoko šolstvo, predsednika SAZU in študenta. Po besedah Kocijančičeve bi lahko pričeli z izdelavo meril za evalvacijo višje in visokošolskih institucij ter njihovih programov, če bo uspelo vsebinsko preoblikovanje NKKVŠ v Svet za evalvacijo visokega šolstva. Spodbudili bi lahko tudi izobraževanje kadrov za zunanje evalvacije, kar bi bil korak v smeri neodvisne Javne agencije visokega šolstva in Sveta za evalvacijo, ki je po zakonu o visokem šolstvu njen sestavni del.

Kakor razlaga doc. dr. Maja Makovec Brenčič, predstojnica Pedagoškega centra na ljubljanski Ekonomski fakulteti, je kakovost fakultete njena strateška usmeritev in celovit proces. Zato so za njeno zagotavljanje odgovorni vsi zaposleni skupaj s študenti. Kakovost fakultete spremljajo z različnih vidikov, v središču pa je kakovost pedagoških procesov. Tako študentje ocenjujejo pedagoge in njihovo delo za vsak predmet, semester, spremljajo tudi prehodnost študentov, sedaj pa začenjajo zasledovati tudi zaposljivost njihovih diplomantov. Študentje sodelujejo pri oblikovanju novih programskih vsebin, enkrat v semestru pa se prodekan za študijske zadeve posvetuje s predstavniki letnikov o razporeditvi obremenitve študentov. “Meritve ustreznih kriterijev kakovosti opravljajo ustrezne službe, npr. za merjenje kakovosti pedagoških procesov je zadolžen Pedagoški center, ki izvede s pomočjo študentov vsa anketiranja med samimi študenti; za merjenje zaposljivosti skrbi CERŠ; o prehodnosti poročajo zaposleni v referatu ipd. Za ovrednotenje celovite kakovosti pa skrbijo akreditacijske službe, ki opravljajo širši pregled kazalnikov doseganja kakovosti vseh, vključno s pedagoškim procesom,” poudarja Brenčičeva.

Kakšna je vloga študentov?
Sogovornica trdi, da imajo študentje pri spremljanju kakovosti izjemno pomembno vlogo kot ocenjevalci procesov ter kot pobudniki ali presojevalci sprememb. “Na primer na zadnjem senatu smo skupaj s predstavniki študentov oblikovali predlog izpitnih rokov, ki je bil vsem udeleženim v razpravi najbolj smiseln in izvedljiv. To je tudi del zagotavljanja kakovosti,” je prepričana predstojnica Pedagoškega centra.

In kako se ugotovitve preverijo v praksi?
Vsak učiteljev oziroma sodelavec dobi zbornik poročila o kakovosti izvedbenega predmeta enkrat v semestru, pri čemer se primerjajo njegovi dosežki tudi s povprečnim stanjem v letniku. Zbrana poročila o vseh izvedbah dobi v pregled tudi predstojnik katedre in o tem poroča ustreznemu prodekanu. “Če se pri tem pojavijo težave, se organizirajo posveti pedagogov s prodekanom ali ustrezno enoto Pedagoškega centra, npr. individualne konzultacije s pedagogi, razvoj ustreznih delavnic za nove metode pedagoškega dela, pripravo gradiv, učbenikov, novih tehnologij dela itd.,” zaključuje sogovornica.

Valentina