Zadnja destinacija na najinem potepanju po Srednji Ameriki je bila Nikaragva. Obisk te največje države Srednje Amerike nama je nedvomno pustil pečat v spominu. Že na meji so naju obrali za nekaj dolarjev. Ko sva vprašala, kaj sva sploh  plačala, so nama odgovorili, da tako tukaj pač je.  Nič kaj se nisva  upirala, plačala sva zahtevano vsoto in se podala v prvi večji kraj nedaleč stran od meje s Hondurasom – Esteli. Sledilo je ponovno privajanje na novo kulturo.

Po mestecu so se vozili tovornjaki z mariačiji, ki so igrali ter vabili ljudi v bližnjo vasico La Trinidad, kjer se je odvijal 14-dnevni festival. Prav tja sva se namenila tudi sama. Ko sva stopila z avtobusa, je k nama pristopil možakar, ki je presenetljivo dobro govoril angleško.  Ker je zelo deloval prijetno, smo se začeli pogovarjati. Razložil nama je, da  vsako leto odhaja v Ameriko, kjer tri mesece dela in se nato vrne s prisluženim denarjem domov. Ponudil se je, da nama razkaže dogajanje na festivalu. Na potovanjih sem precej nezaupljiv in previden, ni mi v navadi, da prehitro zaupam neznancu, in prav je tako. Pa vendarle je nekaj na možakarju pritegnilo najino pozornost. Bil je zelo prijeten in dobro smo se razumeli, zato sva se odločila, da se mu bova pustila voditi. Najprej naju je peljal do velike stare hale, v kateri so potekali petelinji dvoboji. Z veliko vnemo nama je razložil smisel teh bojev. Igra izhaja iz časov starih Rimljanov. Vladarji so govorili svojim vojakom, da če se bodo borili tako kot petelini, ne bodo nikoli premagani. Sam boj poteka takole: najprej stehtajo peteline in dva, ki sta si po teži enaka, gresta v boj. Vsak petelin ima na eni nogi privezan kavelj, ki je njegovo glavno orožje. Dvoboj traja tako dolgo, dokler se eden od petelinov s kljunom ne dotakne tal. Vse skupaj je bilo videti dokaj krvoločno, perje je frčalo po zraku, kri je špricala kar po ljudeh. Čeprav je Nikaragva zelo revna država, sva videla tudi veliko bogatih ljudi, ki so v dimu svojih cigar stavili veliko denarja, tudi do 5000 evrov na dvoboj. Ko sem najinega novega prijatelja vprašal, od kot jim toliko denarja, je dejal, da so to gospodje s Kube, ki so pred časom imigrirali v Nikaragvo, kjer imajo danes lastne tovarne cigar. Dvoboj traja le nekaj minut, vmes lastnik petelina pomaga svojemu petelinu tako, da si vtakne njegovo krvavo glavo v svoja usta in mu izpihuje kri iz dihalnih poti ter ga s tem nekoliko oživlja in ohranja pri močeh. Ogabno in neverjetno hkrati. Nekaj malega sva stavila tudi midva, v glavnem pa sva opazovala dogajanje okoli naju. Po nekaj urah naju je peljal v veliko iz lesa zbito areno, kjer se je odvijal rodeo. Kakšni prizori! Prvega tekmovalca je bik vrgel na tla po nekaj sekundah, da si je revež zlomil nogo, drugi pa se je uspel obdržati  več kot  minuto. Na rodeu mariačiji igrajo in prepevajo, vzdušje je neverjetno veselo, vsi plešejo, skačejo po tribunah in se krohotajo ter zabavajo. Naenkrat je zmanjkalo elektrike in rodeo se je s tem končal, a glasba in zabava se  je nadeljevala. Nič jih ni motilo, da ni bilo več razsvetljave, svetila je le luna in to je bilo dovolj; prav nič ni moglo pokvariti vzdušja fieste. S pomočjo novega prijatelja Omarja sva spoznala veliko njihovih navad in običajev. Ker je bilo že pozno, naju je povabil, da prespiva pri njem doma. Dejal je, da ima ženo in dva mala otroka in da je stanovanje majhno, vendar se vedno najde prostor za dva. Ker sva imela naslednji dan v načrtu večji premik, sva ponudbo zavrnila ter se mu zahvalila za njegovo prijaznost in gostoljubnost. Izmenjali smo si email in še danes smo občasno v stiku. Prepričala sva se, da kljub revščini dobrota in prijaznost v tej državi ostajata človeški vrlini.
Iz Esteli sva se odpravila v Managvo, glavno mesto Nikaragve z milijonom prebivalcev, ki živijo pretežno v pritličnih hišicah. Zaradi občasnih hurikanov in potresov ne gradijo visokih hiš. V glavnem mestu se nisva zadrževala veliko časa, v glavnem sva tam le prestopala avtobuse za najine nadaljnje poti. Je veliko, neatraktivno, umazano in dokaj nevarno.
Najino pot sva nadaljevala v Masayo, kjer sva si ogledala delujoč vulkan Masaya. Krater premera 200 metrov, v njem še manjši krater, iz katerega se burno vali dim. Celotno ozemlje je danes narodni park, ki je nekaj posebnega.
Granada je naslednje mesto, ki sva ga obiskala. Prijetno, staro kolonialno mestece z majhnim trgom na sredini, okoli katerega stojijo kočije in čakajo, da te popeljejo po mestu. Leži ob jezeru Lago de Nicaragua, ki je deseto največje na svetu. V bližini se nahaja 365 majhnih otočkov. Da jih je toliko, kot je dni v letu, je morda naključje, je pa vsekakor zanimiva številka. Otoki so velikanske poraščene skale, stojijo na mestih, kamor jih je pred stoletji postavil bližnji vulkan Mombacho. Danes jih je veliko v zasebni lasti, na mnogih stojijo vile, kjer domujejo najpremožnejši ljudje Nikaragve, to so politiki, podjetniki, nekaj otočkov je v lasti najbogatejšega človeka Nikaragve, lastnika obratov celotne proizvodnje ruma, ki je v tej državi in tudi drugje po svetu zelo priljubljen (Ron; Flor de Ca?a).
Jezero Nikaragva je veliko za polovico Slovenije. Neprestano se ti zdi, da zreš v morje. Je edino jezero na svetu, v katerem živijo sladkovodni morski psi, ki so se  po reki preselili v jezero.
Iz Granade sva se odpravila na največji otok na jezeru, Ometepe. Otok je nastal iz dveh vulkanov, ki sta se združila, zato je zelo zanimive oblike. Višji vulkan je aktiven, drugi je manjši, njegov krater je danes čudovito jezero zelene barve. Po ogledu mesteca Leon, ki je kulturno središče Nikaragve, je sledil je najdaljši in najzahtevnejši premik, premik na karibsko stran. Pot je bila neverjetna. Tu bi marsikdo odnehal in se vprašal po smislu potovanja. Ceste so bile bolj podobne sveže zoranim njivam, avtobusi s trdimi lesenimi klopmi, naslonjala so imela pravi kot, vse skupaj ni nudilo prav velikih užitkov in udobja, povrhu vsega je vožnja potekala ponoči. Vso to naporno pot sva naredila zaradi Koruznih otokov, ki se razprostirata nedaleč stran od celine. Tja sva z velikimi mukami prispela s tovorno ladjo.
Ker je bilo pozno ponoči, tistih nekaj luči na otoku pa žene star agregat, nisi mogel videti prav veliko. Veliki Koruzni otok ni preveč zanimiv. Na njem je tovarna za predelavo rib in jastogov, majhno letališče, nekaj avtomobilov ter zamazano pristanišče. Te stvari žal kvarijo podobo otoka. Na mali Koruzni otok pa lahko prideš le z velikega otoka, neposredne povezave ni. Takoj zjutraj sva se napotila do pomola, ki je odskočna deska za mali Koruzni otok. Edini prevoz na ta otok je  tako imenovan “speedboat”. Takoj sva ugotovila, zakaj takšno ime. S čolnom dolžine 10 metrov in s 400 konjskimi močmi smo šli več po zraku kot po vodi. Pri vkrcavanju na čoln so nam razdelili rešilne jopiče. Ko sem jim dejal, da ga ne potrebujem, mi je dejal: “O ja, pa še kako!” Kasneje sem izvedel, da se je že veliko teh čolnov prevrnilo in potopilo. Sledilo je 35 minut najbolj zastrašujoče adrenalinske vožnje. Ko sva prispela na mali Koruzni otok, sva osupnila od lepote. V trenutku sva pozabila na vse muke in tegobe, ki sva jih prestala, da sva prispela tja. To je mali karibski otoček, poraščen s palmami, obdan s turkiznim morjem, peščenimi plažami, kjer senco nudijo kokosove palme. Brez vsakršnih hotelov, pristno naraven, premore nekaj lesenih hiš – kabanje, v katerih sva prenočevala, so tik ob morju. Na otočku ni ne vode ne kopalnic. Umivaš se s slano vodo, za kuhanje pa uporabljajo deževnico, za katero imajo velike zbiralnike. Otok je za tiste, ki ljubijo pristno naravo in spokojen mir. Kdor ima raje, da mu na plaži postrežejo s koktejlom, naj ne hodi tja, ker te ponudbe tam ne bo našel, na srečo še ne. Nič ni lepšega, kot da se zjutraj zbudiš, utrgaš kokos, ga poješ in zraven občuduješ vzhajajoče sonce.
Zaradi svoje majhnosti in odmaknjenosti ostaja mali Koruzni otok na obrobju ekonomskega toka. Skozi vsa obdobja mu je uspelo še vedno ohraniti pristnost naravnih lepot. Na žalost pa ne bo več dolgo tako. Iz neuradnih virov sem tam izvedel, da se bo otok v celoti prodal nekemu podjetju, ki namerava celotno ozemlje pozidati ter tja postaviti hotele in otoček spremeniti v turistično središče. Zato pohitite tisti, ki bi še radi videli enega izmed zadnjih rajev na Zemlji.

INFO
Uradno ime: Republika Nikaragva
državna ureditev: predsedniška republika
površina: 129.494 km?
št. prebivalstva: 5.570.000
glavno mesto: Managua
uradni jezik: španski
denarna enota: kordoba
Prenočišča: Najceneje se lahko prenoči za 2 dolarja, vendar za 4 ali 5 dolarjev spiš v prav čistem in prijetnem okolju.
Hrana:Tipična hrana vsebuje gallo pinto (fižol in riž), solato (ponavadi zelje), ocvrte banane in meso (govedina, svinjina, piščanec). Na ulici se da dodobra nasititi že za 1 dolar, v restavraciji pa odšteješ za pripravljen meni 3 dolarje in več.
Prevozi: Zahodni, pacifiški del države je poseljen, javnih prevozov je na pretek, povezave so organizirane. Karibski del je težko prehoden,povezave so redke. Na voljo so t.i. chicken busi, ki jih poznajo po vsej Srednji Ameriki, in expresoti, ki odpeljejo, ko so polni, na cilj gredo direktno, brez pobiranja ljudi ali kakšnih pridelkov med vožnjo, kar naredi potovanje precej bolj udobno, hitrejše in znosno v tej vročini. Cene so med vsemi večjimi mesti  kakšnih 0,5 do 3 dolarje, za chicken buse pa nekoliko manj.
Varnost: Nikaragva je prijetna in varna državica z nekaj izjemami. Nevarno je glavno mesto Managva, tam ni priporočljivo pohajkovati okoli ponoči. Veljajo pravila, ki držijo za vse revne države, Nikaragva ni nobena izjema: povsod je treba paziti na svoje vrednejše stvari in dokumente.
Viza: ni potrebna
Vredno ogleda: Isla de Ometepe, Leon, Granada, Masaya, plaže na Pacifiku, mali Koruzni otok

Darin Geržina