Raziskovalci z univerze Edith Cowan (ECU) so ugotovili, da lahko že pet minut ekscentrične vadbe na dan prinese pomembne zdravstvene koristi za ljudi s sedečim načinom življenja.
Udeleženci so vsak dan izvajali petminutno vadbo, ki je vključevala po deset ponovitev naslednjih vaj: sedi-vstani s stola, nagib nazaj na stolu, sklece ob steni in spuščanje na pete. Poseben poudarek so namenili ekscentričnim kontrakcijam, kjer se mišice podaljšujejo pod obremenitvijo, na primer pri počasnem spuščanju v sedeči položaj.
Profesor Nosaka poudarja, da so rezultati pokazali občutne izboljšave v mišični moči, gibljivosti, vzdržljivosti ter duševnem zdravju. »Tovrstna vadba je zelo učinkovita pri izboljšanju telesne pripravljenosti, hkrati pa je dostopna večini ljudi, saj zahteva le lastno težo telesa in ne obiska fitnesa,« je pojasnil.
Sedeč način življenja je nevaren
Po podatkih raziskovalcev telesna nedejavnost letno prispeva k približno 5,3 milijona smrti v Avstraliji. Le 63 % ljudi izpolnjuje smernice za aerobno vadbo, medtem ko le 29 % dosega kriterije za krepitev mišic. Skupno le 19 % odraslih Avstralcev izpolnjuje obe priporočili.
Profesor Nosaka opozarja, da se telesna pripravljenost s starostjo postopoma slabša: »V povprečju posameznik po 50. letu starosti izgubi 1 do 2 % telesne pripravljenosti na leto, kar pomeni, da ima petdesetletnik kar 20 % manjšo telesno pripravljenost kot pri 30 letih. Zato je redna vadba ključna za preprečevanje kroničnih bolezni, poškodb, utrujenosti in za izboljšanje duševnega zdravja.«
Osnova za boljše življenje
Rezultati študije ECU kažejo, da je že pet minut vadbe na dan koristnih, še večje koristi pa je mogoče doseči s postopnim povečevanjem obsega vadbe.
»Priporočila za vadbo znašajo 150 minut na teden, vendar ta številka pogosto odvrne ljudi, zlasti začetnike. Začetek s petimi minutami na dan in postopno povečanje je bolj učinkovit pristop,« dodaja Nosaka. »Vsaka mišična kontrakcija šteje, vendar je za opazne rezultate potrebno vsaj deset ponovitev vsake vaje.«
Študija tako ponuja preprosto, a učinkovito rešitev za povečanje telesne dejavnosti v vsakdanjem življenju.
Univerza na Primorskem (UP) in Univerza v Trstu (UNITS) sta sklenili pomemben sporazum, ki študentom magistrskih študijskih programov Podatkovna znanost (UP) in Data Science and Artificial Intelligence (UNITS) omogoča priznavanje izbirnih predmetov med obema programoma.
Študenti Univerze na Primorskem povezani s Trstom
Študenti obeh institucij bodo tako že v študijskem letu 2025/2026 lahko obiskovali izbirne predmete na partnerski univerzi.
Študentom Univerze na Primorskem se s tem odpira možnost izbire med predmeti, kot so:
Advanced Deep Learning and Kernel Methods
Bayesian Statistics
Natural Language Processing
Reinforcement Learning
Computer Vision and Pattern Recognition
Na drugi strani bodo študenti Univerze v Trstu lahko izbirali med predmeti, kot so:
Mining Massive Data
Graph Algorithms
Computational Social Science
Big Data in Structural Bioinformatics
Opravljeni predmeti se priznavajo po sistemu ECTS
Ključen del dogovora je tudi avtomatsko priznavanje opravljenih predmetov po sistemu ECTS, kar bistveno poenostavlja mobilnost in priznanje študijskih obveznosti v tujini. To sodelovanje pomembno prispeva k nadgradnji kakovosti programov ter širitvi mednarodne študijske ponudbe znotraj mreže Transform4Europe (T4EU), katere članici sta tako UP kot UNITS.
V pripravi pa je tudi skupni dvojni magistrski študijski program s področja podatkovne znanosti, ki bo še dodatno poglobil akademsko sodelovanje ter študentom omogočil še bolj celostno mednarodno izobraževalno izkušnjo.
Slovenski portal Žurnal24 je razkril, da naj bi v Slovenijo vendarle prišel Uber. Kaj se dogaja po večletnem nasprotovanju prihoda »novega« načina prevozništva?
Kot poroča Žurnal24 naj bi v zadnjih dneh več slovenskih taksistov poročalo, da so jih kontaktirali predstavniki svetovno znanega podjetja Uber. Tako naj bi bilo očitno, da se pripravlja vstop na slovenski trg. Čeprav podjetje še ni podalo uradne napovedi, so taksisti za Žurnal24 potrdili, da jih Uber že nekaj časa aktivno nagovarja in vabi na sestanke.
Informacije o prihodu Uberja v Slovenijo
»Delujejo hinavsko. Vsakemu vozniku drugače povejo, kakšni bodo pogoji dela. Pravzaprav vsakemu govorijo točno to, kar želi slišati,« jim je povedal eden od taksistov, ki se je sestal s predstavniki podjetja.
Po besedah taksistov Uber intenzivno izvaja lobistične aktivnosti že približno dva meseca. Čeprav točnega datuma prihoda še ni, saj ga očitno ne poznajo niti sami, se je na sestankih omenjal okvirni začetek delovanja okoli 1. maja.
Iz Uberja so sporočili, da evalvirajo stanje v Sloveniji. Za Žurnal24 so potrdili, da resno razmišljajo o širitvi v Slovenijo: »Načrtujemo širitev prisotnosti Uberja v države srednje in vzhodne Evrope (CEE), pri čemer je Slovenija ena od možnih destinacij. Trenutno smo v fazi evalvacije in bomo kmalu sporočili, kje bodo naše storitve na voljo. Zagotavljamo, da bomo v primeru vstopa na slovenski trg delovali popolnoma v skladu z lokalno zakonodajo, kot to velja v vseh državah, kjer naša aplikacija že deluje.«
Ministrstvo potrdilo Uberjev prihod?
Tudi na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo so za portal potrdili, da jih je Uber povabil na sestanek.
Tam jih je seznanil, »da ima podjetje namen v bližnji prihodnosti vstopiti na slovenski trg, in sicer v okviru obstoječih zakonskih podlag v Sloveniji«.
Dodali so, da so predstavniki podjetja pojasnili, da nameravajo delovati »na širšem območju Ljubljane, in sicer kot klicna platforma, ki povezuje uporabnike z izvajalci prevozov, podobno kot delujejo ostala avtotaksi podjetja«. Ob tem so na ministrstvu poudarili, da »ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ne more vplivati na vstop posameznih podjetij na slovenski trg, če ta delujejo v okviru obstoječe zakonodaje. Njihovo delovanje bo po vstopu na trg lahko preverjal pristojni inšpektorat«.
Pred leti je sicer vlada Janeza Janše pripravila zakon, ki bi Uberju omogočil vstop na slovenski trg, a je Inštitut 8. marec poleti 2022 vložil predlog zakona proti škodljivim ukrepom prejšnje oblasti, kar je posledično preprečilo Uberjev prihod.
To vprašanje ni le filozofska provokacija iz 18. stoletja, ampak tudi čisto legitimno psihofizikalno vprašanje. Da bi ga razumeli, moramo najprej vedeti: kaj sploh je zvok?
Fizika pravi, da je zvok nihanje zračnega pritiska – vibracije, ki potujejo skozi medij (npr. zrak), dokler ne trčijo v naše bobniče. Psihologija pa ima svoj odgovor: zvok je zaznava – torej izkušnja, ki nastane šele takrat, ko to valovanje ujamejo naša ušesa in interpretirajo možgani. Če ga ni nihče zaznal, potem za noben um zvok ni obstajal. Tako lahko na vprašanje o padlem drevesu odgovorimo z da in ne – odvisno, katero definicijo upoštevamo.
Valovanje, ki se ga dotaknemo z ušesi
Zvočniki nam lahko lepo demonstrirajo zvok kot spremembo pritiska. Ko poslušamo bas, pogosto opazimo, kako membrana zvočnika fizično niha – ker so frekvence nizke in počasne. Višji toni pa nihajo tako hitro, da tega več ne vidimo, čeprav naši možgani še vedno prepoznajo razliko.
Toni imajo dve osnovni značilnosti:
Frekvenca (koliko ciklov na sekundo, merjeno v Hz): določa višino tona – višja frekvenca pomeni višji ton.
Amplituda (moč spremembe zračnega tlaka): določa, kako glasno bomo ton slišali.
Pri čistih tonih – kot je zvok enega žvižga – lahko ta dva parametra zlahka izmerimo. A večina zvokov okoli nas je kompleksnih: vsebujejo številne frekvence hkrati.
Zvočna matematika naših možganov
Zanimivo je, da naš sluh ni linearno občutljiv. Določene frekvence – zlasti v območju človeškega govora (1000–5000 Hz) – zaznavamo precej bolj natančno kot druge. Tihi šepet in visoko cingljanje bomo lažje zaznali kot nizke tone. Ti morajo biti precej glasnejši, da jih sploh zaznamo.
Za to uporabljamo logaritemsko skalo, imenovano decibel (dB). Zvok, ki je 10x glasnejši, ni 10x bolj glasen po občutku, ampak 20 dB višji. Vse, kar preseže 80 dB, lahko pri dolgotrajni izpostavljenosti poškoduje naš sluh, pri 120 dB pa začnemo zvok dobesedno čutiti – to je že prag bolečine.
Zdaj pa do najbolj presenetljivega pojava v slušnem svetu: manjkajoča frekvenca.
Včasih telefoni niso bili sposobni prenašati frekvenc, nižjih od približno 300 Hz. To pomeni, da temeljne frekvence, kot jih pogosto najdemo v moških glasovih, enostavno niso prišle skozi linijo. In vendar smo sogovorca slišali povsem jasno. Kako je to mogoče?
Naš slušni sistem ni odvisen zgolj od tega, kar dejansko pride do ušes. Uporablja pametno bližnjico – če v zvoku zazna višje frekvence, ki se pojavijo v pravilnem razmaku (na primer 400 Hz, 600 Hz, 800 Hz …), samodejno ugotovi, da bi moral biti tam tudi ton 200 Hz – tudi če ga ni.
Spodnja slika prikazuje, kako imata dva zvočna vala enako skupno periodičnost (ponavljajoč se vzorec): prvi vsebuje celoten spekter – vključno s temeljnim tonom in nadtoni, drugi pa nima niti temeljnega tona niti drugega nadtona, a se vzorec kljub temu ponavlja na enak način.
To pomeni, da tudi če temeljnega tona ni fizično prisotnega, ga naši možgani še vedno zaznajo – ker se celotni val še vedno obnaša, kot da bi bil tam.
To matematično ugibanje možganov deluje tako dobro, da zaznamo manjkajoči ton. Ne zato, ker bi obstajal, ampak ker je njegova prisotnost logična posledica ostalih frekvenc. Temu pravimo misterij manjkajoče frekvence.
Zvok ni samo to, kar prihaja iz sveta – je to, kar svet postane, ko ga doživimo
Zvok je več kot le gibanje zraka – je sodelovanje med svetom in zaznavo. Padec drevesa v praznem gozdu morda sproži nihanje zračnega pritiska, a brez ušesa in uma, ki bi mu prisluhnila, ostane to zgolj tišina s potencialom. Še več: primer manjkajoče frekvence dokazuje, da ne slišimo zgolj tega, kar obstaja, ampak tudi tisto, kar naši možgani menijo, da bi moralo obstajati. V tem smislu je sluh nekaj precej bolj ustvarjalnega, kot si morda mislimo. Ne gre le za pasivno zaznavanje, temveč za aktivno gradnjo realnosti.
Ko torej naslednjič zaslišiš znani ton – bodisi človeški glas ali pesem iz radia – se zavedaj: del tega, kar slišiš, si morda ustvaril ti sam.
Čeprav danes pišemo o vezniku ali, ne moremo zanemariti njegovega nasprotja in-a. Slednji je vezalni, prvi je ločni, kažeta na to ali samostalnike in samostalniške veze združujemo ali ločujemo. Zato za njuno rabo veljajo skoraj enaka pravila, a vendar se nam pri ali včasih zatakne. Glede na to, da je na Jezikovni svetovalnici SAZU kar nekaj objav na to temo, naj bo sledeči članek obnova, posplošitev ali »schnellkurs« rabe ločnega veznika.
Priredno sestavljen osebek
Govorili bomo o rabi veznika ali v stavkih s sestavljenim osebkom. Primer tega so zveze kot oče ali mati, temperatura ali tektonski premiki, zelena polja ali bodeče grmičevje. V navedenih primerih se dela sestavljenega osebka razlikujeta v spolu in številu. Porodi se vprašanje, kateremu delu naj se torej povedek (glagol) in prilastek (pridevnik) prilagodita.
Ujemanje sestavljenega osebka z vezalnim veznikom
Pri sestavljenih osebkih z veznikom in je stvar dokaj jasna. Kot je zapisal Toporišič: »Kadar je osebek priredno zložen, se rabi osebna glagolska oblika načeloma v dvojini ali množini, pač glede na to, koliko jeder ima tak zloženi osebek in v katerem številu so. Edninsko edninsko edninsko ali pa edninsko needninsko jedro zahtevajo množinski povedek.«
Dobimo primere kot so:
Obiskala nas bosta njegova brat in sestra.
Temperaturni obrat in padavine so osnovni pogoji za nastanek žleda.
Tja gremo jaz, ti in Tine.
Ujemanje sestavljenega osebka z ločilnim veznikom
Ko pa v priredno zloženem osebku stoji ali, se nas mnogo zmede. Še enkrat si oglejmo stavek Tja gremo jaz, ti in Tine. Kaj pa če bi na mestu besede in stal ali? Dobimo:
Tja gremo jaz, ti ali Tine ali pa Tja grem jaz, ti ali Tine.
Izkaže se, da sta obe poti pravilni, dopuščeni. Še vedno pa se glede na količino rabe izkaže, da govorci in pisci raje uporabimo edninsko ujemanje. To pomeni, da se nam večini sliši bolj pravilna verzija Tja grem jaz, ti ali Tine.
Ujemanje povedka glede na bližino
Toporišič in Bajec pravita še, da »včasih povedke uravnava povedku bližnje jedro priredno zloženega osebka«. Jezikovna svetovalnica tu navede primer: Eden ali dva človeka sta sedela za pečjo, ki ni najbolj posrečen. Resda bi si lahko kdo umislil, da soeden ali dva človeka sedeli vendar vsakemu rojenemu govorcu se to sliši čudno. Zato zasukajmo stavek, da ponazorimo Toporišičev in Bajcev nauk: Za pečjo je sedel človek ali dva proti Za pečjo sta sedela človek ali dva. Vidimo, da povedku bližje jedro priredno zloženega osebka, povedek vleče v svojo smer.
Torej, slovnično pravilno ujemanje povedka s sestavljenim osebkom je tako edninsko kot množinsko. Hkrati pa nas večina rabi edninskega, ki se po možnosti ujema še z bližjim jedrom priredno sestavljenega osebka.
Kadar imamo za glagolom naštevanje sestavljeno iz samostalnikov in samostalniških zvez različnih števil in spolov, imamo prav tako na voljo dve možnosti. Lahko uporabimo pravilo, ki pravi, da se glagol ravna po prvem samostalniku, ki mu sledi oz. najbližjemu jedru sestavljenega osebka. V tem primeru je oblika stavka sledeča:
Na kmetiji živita dve kravi, psi, mačke in kunec. In prav tako pravilna: Na kmetiji živi kunec, dve kravi, psi in mačke.
Druga opcija je, da uporabimo generični moški spol:
Na kmetiji živijo dve kravi, psi, mačke in kunec. Ali še bolje: Na kmetiji živijo kunec, dve kravi, psi in mačke.
A naj se tvoja pisalna pot ne ustavi tukaj. Če se kdaj znajdeš v precepu pri postavljanju vejic, spreganju ali le želiš izboljšati svoje besedilo, ti priporočamo Amebis Besano. Slovenska spletna lektorica ti bo označila napake v besedilu in jih popravila. V posebnem zavihku ti bo pomagala s pregibanjem besed. Spletna verzija je brezplačna in pomaga tisočem po Sloveniji. Za resnejše pisce pa obstaja tudi plačljiva verzija, ki zmore vse in še več, namestimo pa jo na računalnik. Piši bolje, uporabi Amebis Besano.
V popularni kulturi so očetje pogosto predstavljeni kot čustveno stabilni, stoični junaki, ki svojo vlogo opravljajo brezhibno – ne glede na okoliščine. Od oglasov za pivo do humorističnih priročnikov za očetovstvo se utrjuje podoba močnega, zadovoljnega očeta. V resničnem življenju pa je lahko očetovstvo čustveno zahtevno in celo izčrpavajoče.
Nova raziskava Rutgers Health, objavljena v American Journal of Preventive Medicine, razkriva, da ima očetovska depresija lahko dolgoročne posledice za vedenje in socialni razvoj otrok – če ostane neprepoznana in nezdravljena. Da pa bi bila zagata še večja, se moški vsakodnevno soočajo z vprašanjem, ali biti zaščitnik in varuh ali pokazati nekaj več ranljivosti.
Nevidna realnost: ko očetje trpijo v tišini
Kljub temu da je očetovska depresija še vedno redko obravnavana, je precej pogostejša, kot si večina predstavlja. Med 8 % in 13 % očetov v ZDA izkusi neko obliko depresije v zgodnjem obdobju otrokovega življenja. Ta številka se lahko poveča na 50 %, če ima tudi mati poporodno depresijo. Vendar pa večina raziskav doslej ni sledila dolgotrajnim posledicam očetovskega duševnega zdravja – niti ni zajela obdobij po zgodnjem otroštvu.
Raziskava, ki jo je vodila Kristine Schmitz, docentka pediatrije na Medicinski fakulteti Rutgers Robert Wood Johnson, zapolnjuje to vrzel. »O depresiji moramo razmišljati pri obeh starših, ne le pri materah,« je poudarila Schmitz. Njena ekipa je zbrala in analizirala podatke iz nacionalne kohortne študije Future of Families and Child Wellbeing Study (FFCWS), ki že več kot dve desetletji spremlja življenja otrok, rojenih v 20 večjih ameriških mestih.
Raziskovalci so se osredotočili na dve ključni točki: ko so bili otroci stari 5 let, so njihovi očetje opravili presejalni test za depresivne simptome. Ko so otroci dopolnili 9 let, so njihovi učitelji poročali o njihovem vedenju in socialnih veščinah.
Rezultati so bili zgovorni. Otroci očetov, ki so poročali o simptomih depresije (npr. potrtost, žalost, občutek brezupa), so bili pri devetih letih pogosteje nemirni, uporniški, jezni in manj samozavestni. Po mnenju raziskovalcev bi lahko depresija pri očetu zmanjšala njegovo čustveno razpoložljivost, poslabšala kakovost starševstva ali povečala napetosti v družinskem okolju.
»Vstop v vrtec je pomembna razvojna prelomnica, in težave, s katerimi se otroci takrat soočajo, lahko vodijo v slabše vključevanje in vedenje v osnovni šoli, ki se lahko nadaljuje ali poslabša v srednji in višji šoli,« so zapisali raziskovalci.
Zakaj so ti izsledki tako pomembni
Študija, ki je zajela 1.422 očetov, je upoštevala različne dejavnike – vključno z življenjsko situacijo, materinsko depresijo ter družbeno-ekonomski status – kar omogoča izredno zanesljivo povezavo med očetovo depresijo in otrokovo vedenjsko sliko. »Nobena druga populacijska študija v ZDA ni tako jasno povezala očetovske depresije z vedenjem otrok v šoli,« je dejala Schmitz.
To pomeni, da bi lahko zgodnje odkrivanje depresije pri očetih ter uvedba podpornih programov pomembno pripomogla k izboljšanju duševnega zdravja otrok. Z vključevanjem očetov v presejalne teste in terapevtske programe bi lahko preprečili dolgotrajne vedenjske težave, ki vplivajo na otrokovo prilagoditev in uspešnost.
Čeprav so ugotovitve raziskave skrb vzbujajoče, prinašajo tudi upanje. Depresija je obvladljiva, če jo prepoznamo pravočasno in zagotovimo ustrezno podporo. Schmitz poudarja, da bi morali pediatri aktivno vključevati očete v pogovore o duševnem zdravju ter razvijati intervencije, ki upoštevajo njihovo vlogo in potrebe. »Kot starši lahko pokažemo, da ko se borimo, poiščemo pomoč. To je lekcija, ki jo bodo otroci nosili s seboj vse življenje,« pravi Schmitz.
V kontekstu sprememb v družbeni percepciji moškosti in očetovske vloge to pomeni priložnost za preoblikovanje kulture – stran od pričakovanj neustavljivega očeta k bolj človeški, ranljivi in podporni vlogi.
A hkrati se je potrebno zavedati, da to da moške povsem razrešimo njihove identitete kot varuhov, zaščitnikov in stoikov, nosi enako velike posledice na njihovo mentalno zdravje. Ko jim odvzameš tradicionalnejšo identiteto, ne da bi jim dal nadomestno, lahko povzročimo velik duševni razdor.
Ko moškemu vzameš njegovo vlogo: tiha kriza sodobnega očeta
Za številne moške je občutek odgovornosti za zaščito in blaginjo družine temelj njihove identitete. Že od zgodnjih let jih družba vzgaja v prepričanju, da je njihova vrednost neločljivo povezana z vlogo skrbnika, zaščitnika in stabilnega stebra doma. Vloga, ki je bila še pred desetletji samoumevna, se danes vse pogosteje postavlja pod vprašaj. V imenu napredka se od moških pogosto pričakuje, da se odpovejo tej vlogi – in prav to lahko povzroči globok psihološki razdor.
Raziskave so pokazale, da odvzem tradicionalnih družbenih vlog moškim povečuje občutke nepomembnosti, izgubljenosti in nemoči. V študiji, objavljeni v Journal of Men's Studies (2020), je bilo ugotovljeno, da moški, ki izgubijo občutek pomena svoje vloge v družini, pokažejo več znakov anksioznosti, depresije in vedenjske disfunkcije. Ko se zmanjšuje prostor za njihovo naravno željo po zaščiti in skrbi za svoje bližnje, ostanejo brez jasne identitete – in brez prave podpore.
»Ko moškemu odvzameš njegovo zgodovinsko vlogo, mu ne ponudiš alternative – pustiš ga praznega,« ugotavlja sociolog Dr. Michael Thompson, ki že desetletja raziskuje duševno zdravje moških. »In ko moški ne ve, kdo je, postane notranje razpadanje neizogibno.«
Vloga skrbnika ni zgolj kulturni konstrukt – za mnoge moške predstavlja vir smisla, pripadnosti in osebne vrednosti. Ko očetom družba začne pošiljati sporočila, da je ta vloga »zastarela«, »napačna« ali celo »škodljiva«, nastopi notranji konflikt. Po eni strani čutijo dolžnost do svoje družine, po drugi strani pa jih zunanji svet spodbuja, naj to dolžnost redefinirajo – pogosto brez jasnih smernic.
Zadnja desetletja so prinesla močno kritiko t. i. toxic masculinity, vendar številni strokovnjaki opozarjajo, da ta izraz ni vedno produktiven. Namesto razločevanja med zdravimi in nezdravimi oblikami moškega vedenja pogosto prinese splošno demonizacijo moških lastnosti, kot so zaščitništvo, odločnost ali želja po odgovornosti. Po podatkih iz poročila The Men’s Health Forum (2022) se moški zaradi občutka, da »niso več potrebni«, vse pogosteje soočajo s kroničnim stresom in eksistencialno tesnobo.
»Moškemu ne moreš kar vzeti njegove vloge brez posledic. Če ga ne vidiš več kot zaščitnika, ne pozabi, da si mu pravkar odvzel identiteto,« je zapisal avtor in terapevt Warren Farrell, ki opozarja na sistemske posledice takega družbenega trenda.
Ponovna potrditev vloge očeta kot ključ do stabilnosti
V kontekstu sodobnega očetovstva to pomeni, da je nujno, da moškemu priznamo in potrdimo njegovo naravno vlogo skrbnika – ne kot zastarelo ostanek preteklosti, temveč kot nepogrešljiv steber čustvene, socialne in fizične stabilnosti družine. Moški, ki se čutijo dragocene v tej vlogi, kažejo večjo odpornost proti depresiji, večji čustveni stik z otroki in večjo partnersko stabilnost. Hkrati pa jim omogočimo varnost, da lahko izrazijo svoje težave tudi v domačem okolju. Očetje, ki vedo, da so dragoceni zaščitniki in voditelji svoje družine, ne potrebujejo vedno terapevta – pogosto potrebujejo le spoštovanje in priznanje.
Pripravite se na eksplozijo fantazije! Največji slovenski »geekovski« dogodek NA MEJI NEVIDNEGA se letos vrača na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Po dveh zaporednih letih razprodanih vstopnic in izjemnega zanimanja bo konvencija prvič potekala kar dva dni – 24. in 25. maja 2025 in pričakuje več kot 5000 obiskovalcev!
Odpiramo portal v svet domišljije saj v letošnjem letu pripravljamo pester program, v katerem se bo predstavilo več kot 50 gostov ter zajema odlične govorce, predavanja in delavnice. Predstavilo pa se bo približno 110 umetnikov, razstavljavcev, trgovin ter kulinarične ponudbe. Osrednje dogajanje bo povezalo tradicionalno cosplay tekmovanje, »geekovski« kviz in prav poseben gost letošnje konvencije – Brian Muir!
Težko pričakovani gost Brian Muir – kipar, ki je legendarnemu Darth Vaderju nadel podobo
Brian Muir je britanski kipar, ki se lahko pohvali z uspešno skoraj 50 letno kariero v filmski industriji. V tem času je kot filmski kipar sodeloval pri ustvarjanju več kot 70 filmskih uspešnic in prispeval k nekaterim najbolj ikoničnim likom v zgodovini. Njegovo delo najdemo v franšizah Vojna zvezd (Star Wars), Osmi potnik (Alien), Indiana Jones, Harry Potter, Maščevalci (Avengers) in številnih drugih.
Med njegovimi najbolj prepoznavnimi dosežki zagotovo izstopa zasnova čelade in oklepa enega najbolj slavnih filmskih zlobnežev vseh časov – Darth Vaderja. Muir je leta 1976 oblikoval tudi oklep nevihtnega jurišnika (Stormtrooper), s čimer je zaznamoval vizualno podobo franšize Vojna zvezd.
Obiskovalci konvencije bodo imeli priložnost prisluhniti Muiru v živo, saj bo na velikem odru z njim potekal pogovor o njegovi poti v svetu filma ter projektih, ki so zaznamovali dolgoletno kariero.
Kaskaderji, geeki in standup na velikem odru
V kolikor ste se kdaj spraševali, kako nastanejo akcijski prizori v filmskih uspešnicah in serijah, vam bomo ta odgovor in demonstracijo ponudili na pladnju. Programu se bodo s predavanjem o snemanju akcijskih scen letos na velikem odru pridružili svetovno uveljavljeni kaskader Filip Kržišnik, igralec Andrei Lenart, ki se lahko pohvali z nedavno predstavo v izjemno priljubljeni seriji »Secret Level« (Amazon Studios) ter režiser Aljaž Tepina.
Geekovska kultura pa se bo na velikem odru srečala tudi s komedijo. Slovenski komiki in improvizatorji Rok Bohinc, Sašo Stare, Matjaž Peklaj, Nejc Šmit in Dino Kapetanovič se bodo v predstavi Stendap kviz: Geeksi pomerili v poznavanju obskurnih dejstev iz sveta znanstvene fantastike, fantazije in nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka.
Fantazijski svet tudi za najmlajše
Otroci bodo lahko za en dan postali čisto pravi zmaji, vilinci ali superjunaki! Na dogodku pripravljamo poseben otroški kotiček z interaktivnimi dejavnostmi prilagojenim otrokom, ki bodo geekovsko kulturo približale najmlajšim. Na voljo bodo poslikave obrazov, družabne igre, pobarvanke ter prav posebna igra na prostem Gladiator, v kateri se bodo mali nadobudneži lahko preizkusili v igri strategije in gibanja, ki jih bo zagotovo navdihnila z adrenalinom.
Kakšen je občutek, ko srečaš svojega najljubšega junaka?
Konvencija je ena izmed redkih priložnosti, ko lahko na enem mestu srečate najrazličnejše superheroje, fantazijske junake in ikonične like — in se z njimi tudi fotografirate. Čar trenutka, ko pred vami zaživi vaš najljubši lik, je neprecenljiv.
Eden izmed vrhuncev dogodka vsako leto je priljubljeno cosplay tekmovanje, ki pritegne največ obiskovalcev. Udeleženci cosplay tekmovanja (preoblačenja v prepoznavne like iz filmov, knjig, stripov in iger), na odru blestijo s svojimi izjemno dovršenimi kostumi in nastopi. Na tekmovanju se predstavijo tako slovenski kot tudi tuji cosplayerji.
Kaj je Na meji nevidnega?
Na meji nevidnega (NMN) je največja slovenska konvencija fantazije in znanstvene fantastike. Po vzoru comic-con dogodkov v tujini je nastala že leta 2013 in se razvila v izjemen dogodek za vse ljubitelje stripov, filma in televizije, cosplaya, namiznih in video iger, literature, ilustracij, figuric, zbirateljskih kart in podobnega. Dogodek, bo v letošnjem letu ponudil kar dva dni pobega iz vsakdanjika v svet fantazije, znanstvene fantastike in pop kulture.
Program konvencije in spremljevalnega dogajanja je vsebinsko bogat in raznolik ter vključuje okrogle mize, tematska predavanja, pogovore ter bogat seznam gostov — od knjižnih entuziastov, slovenskih avtorjev in avtoric ter tujih gostov. Na dogodku se predstavlja več kot 100 ustvarjalcev, razstavljavcev in trgovskih ponudnikov.
Konvencija se odvija v prostorih Gospodarskega razstavišča v Ljubljani ter zajema kar pet dvoran in zunanjo ploščad, namenjena pa je tako posameznikom in skupinam, kot tudi družinam in otrokom, ki si želijo vstopiti v svet fantazije.
Za organizacijo in uspešnostjo konvencije že enajsto leto obstoja dogodka stoji ekipa, ki jo sestavljajo zgolj prostovoljci – ljubitelji »geekovske« kulture in fantazije.
Pričakujte še več vsebin, več prostora in več nepozabnih doživetij za vse ljubitelje znanstvene fantastike, fantazije, stripov, filmov, iger in vsega, kar sodi v svet »geek« kulture.
POMEMBNE INFORMACIJE
Datum in trajanje dogodka:
⦁ sobota, 24. maj 2025: od 09:00 do 19:00
⦁ nedelja, 25. maj 2025: od 09:00 do 18:00
Lokacija dogodka: Gospodarsko razstavišče Ljubljana, Dunajska cesta 18, 1000 Ljubljana
Huawei je napovedal nadgradnjo pionirske inovacije na področju zdravja in telesne pripravljenosti, sistema TruSense z distribuiranim modulom za natančnejše merjenje telesnih znakov. Napredek predstavlja pomemben korak v znanstveno utemeljenih, natančnih in celovitih rešitvah za upravljanje zdravja ter postavlja nova industrijska merila.
Izboljšani sistem Huawei TruSense kombinira zaznavanje na konici prsta z večmodalnim združevanjem signalov tipala na zapestju, kar izboljšuje hitrost in natančnost merjenja telesnih znakov. Napredek je bil dosežen kot odgovor na večje povpraševanje po načinih za proaktivno upravljanje zdravja v realnem času.
Huawei s prebojnimi dosežki vodi industrijo nosljivih naprav
Huawei je na področje zdravja in telesne pripravljenosti vstopil pred 12 leti in vse do danes ohranil vodilno vlogo. Poročila podjetja IDC ga globalno uvrščajo na prvo mesto v medletni rasti dobav nosljivih naprav. Prav tako je uvrščen na prvo mesto po dobavah naprav v vrednosti brez davka pod 700 ameriških dolarjev in na prvo mesto na kitajskem trgu.
Rast ozaveščenosti o zdravju ustvarja povpraševanje po priročnih, celovitih in natančnih možnostih spremljanja. Huaweiev odgovor je lani predstavljeni sistem TruSense, ki združuje vse najnovejše dosežke na področju spremljanja telesnih znakov. Opredeljuje ga šest ključnih značilnosti: natančnost, vsestranskost, hitrost, prilagodljivost, odprtost in ponovljivost. Sistem TruSense meri več kot 60 kazalnikov zdravja in telesne pripravljenosti, ki pokrivajo šest glavnih telesnih zdravstvenih sistemov, vključno s cirkulacijskim, dihalnim, živčnim, endokrinim, reproduktivnim in mišičnim, ter kot tak ponuja neprimerljivo celovito izkušnjo upravljanja zdravja.
Povsem nov porazdeljeni modul za izboljšano zaznavanje
Najnovejša posodobitev sistema TruSense vključuje porazdeljen modul »Super-Sensing«, ki združuje merjenje na zapestju z merjenjem na konici prsta ter zagotavlja bistveno boljše vpoglede v stanje organizma. Modul zaznava optične, električne, akustične in mehanske signale ter jih združuje, s čimer bistveno izboljša natančnost, hitrost in celovitost spremljanja zdravja.
Novi distribuirani modul za super zaznavanje nadgrajuje sistem TruSense, ki so ga strokovne organizacije, kot je SGS, odlično ocenile zaradi natančnosti pri spremljanju ključnih zdravstvenih kazalnikov, kot so nasičenost kisika v krvi, srčni utrip, ocena tveganja visokega krvnega tlaka in podobno. Letos je Huawei presegel prostorske omejitve spodnjega dela pametne ure in izkoristil prednosti spremljanja različnih vidikov človeškega organizma z zmogljivejšimi, raznolikimi in porazdeljenimi tipali. Nadgradnja izboljšuje zmogljivosti zaznavanja z usklajevanjem zbiranja podatkov z zapestja in drugih delov telesa, predvsem konic prstov. Zaradi goste žilne strukture in tanjše povrhnjice kože na prstu so motnje zaradi tena in poraščenosti bistveno manjše. To zagotavlja edinstveno prednost v nekaterih primerih rabe, zlasti pri spremljanju srca in ožilja. Z združevanjem fizioloških podatkovnih točk sistem zajame bogatejše signale, kar omogoča hitrejše, natančnejše in celovitejše vpoglede v zdravje.
Pomembno so izboljšali tudi hitrost merjenja nasičenosti kisika v krvi, ki ga sistem TruSense zdaj spremlja v realnem času. Po zaslugi tega funkcija celovitega pregleda zdravja »Health Glance« v samo 60 sekundah oceni več kot 10 vitalnih znakov. Marsikoga pa bo razveselil tudi podatek o spremenljivosti srčnega utripa (HRV).
Huawei Watch 5: več podrobnosti že meseca maja
Huawei ostaja predan premikanju tehnoloških meja na področju digitalnega zdravja. S stalnimi raziskavami na področju naprednih tehnologij za spremljanje zdravja bo pametna ura Huawei Watch 5 vključevala izboljšan sistem TruSense. Znano je, da bo ura, usmerjena v prihodnost, predstavljena 15. maja v Berlinu. S tem bo Huawei nadgradil bogato paleto nosljivih naprav, med katerimi so ob izrednih slušalkah za rekreativce Huawei FreeArc še vedno atraktivne pametne ure serije Huawei Watch GT 5, ki so bile prve opremljene s sistemom TruSense!
Če ste že kdaj dlje časa gledali Mono Liso in se spraševali, ali se smeje ali ne, niste sami. Ta legendarni portret Leonarda da Vincija ni samo umetniška ikona, ampak tudi odličen primer, kako nas naši možgani pri zaznavanju obrazov znajo lepo prinesti okoli.
Mona Lisa je eden redkih portretov, ki izkorišča, kako naši možgani predelujejo obraze, posebej nasmeh. Večina nas najprej pogleda človeka v oči. Ko gledamo sliko v oči, se nam zazdi, da se smeji, ko pogledamo v njena usta, pa nasmeh čudežno izgine.
Zakaj? Ker robovi ust padejo v naš periferni vid, kjer imamo slabšo ločljivost, a večjo občutljivost za kontraste.
Obraz je več kot vsota delov
Obrazov ne gledamo kot sestavne dele – oči, nos, usta – ampak jih zaznavamo celostno. Strokovno temu rečemo holistično procesiranje.
To pomeni, da obraze gledamo in procesiramo kot celoto in težko ločeno procesiramo nos, oko itd. (to manj velja za predmete).
1. Učinek obrnjenega obraza – ko se možgani začnejo spotikati
Ljudje obraze prepoznavamo s presenetljivo občutljivostjo – a le, če so v pravilni orientaciji. Ko je obraz obrnjen na glavo, postane njegova identifikacija bistveno težja kot pri drugih objektih. Na spodnji sliki so obrnjene oči in usta, a ker jih ne znamo izolirati, ne zaznamo distorzije.
Vizualni sistem torej deluje z idejo obraza kot celote – in če celota skoraj deluje, naš um napačno domneva, da je vse v redu.
Posamezne dele obraza prepoznavamo bolj natančno, kadar so ti deli predstavljeni v kontekstu celotnega obraza. Če na primer prepoznavamo nos ali oči samostojno, bomo manj uspešni kot takrat, ko so umeščeni v celoten obraz. Obraz torej ni le seštevek oči, nosu in ust – naš perceptualni sistem jih obdeluje kot celoto. In zanimivo: največ težav imamo prav pri očeh – najbolj informativnem, a tudi najbolj kompleksnem delu človeškega obraza.
3. Ko se obrazi mešajo — kompozitni učinek
Kompozitni učinek se nanaša na težave, ki jih imamo pri prepoznavanju posameznih delov obraza, kadar se ti pojavijo ob delih drugega obraza. Naš vizualni sistem ima namreč težnjo, da te dele avtomatično združi v novo, navidezno celoto. Tako postane identifikacija posameznih značilnosti počasnejša in manj natančna.
Ko sta zgornja in spodnja polovica različnih obrazov poravnani, zaznamo nov obraz, kar otežuje prepoznavanje. Če pa sta ti polovici rahlo zamaknjeni, sistem ne zazna nove celote in posamezne značilnosti lažje ločimo.
Pomembno je poudariti, da ta učinek ni le posledica večje informativnosti oči in nosu, čeprav tudi to drži. Gre predvsem za našo težnjo, da posamezne informacije razumemo skozi celoto, tudi ko nas ta zavede.
Prozopagnozija: ko obrazi postanejo uganka
Večina nas se je že znašla v nerodni situaciji, ko nekoga srečamo, prepoznamo njegov obraz, a nam uide ime. Neprijetno, a čisto običajno. Prozopagnozija pa je nekaj povsem drugega. Tukaj ni problem v imenih – težava je v tem, da osebe sploh ne prepoznaš, čeprav jo imaš morda rad, se z njo pogosto družiš ali z njo celo živiš. Obraz zate nima več identitete – postane nevtralna fasada brez pomena. Za ljudi s prozopagnozijo so vsi obrazi videti podobni. Zamenjajo lahko sodelavca za neznanca ali spregledajo sorodnika na ulici.
Znanstvenik Busigny s sodelavci(2010) opisuje primer bolnika z imenom GG, ki je zaradi poškodbe možganov razvil pridobljeno prozopagnozijo. GG ni imel nobenih težav prepoznati ptic, čolnov ali avtomobilov – a obrazi so zanj ostajali enaka, brezosebna maska. To nam pove nekaj pomembnega: naši možgani obravnavajo obraze kot posebno kategorijo. Obstaja celo poseben del možganov za to nalogo – fuziformni girus.
Foto: Gray, vectorized by Mysid, colourd by was_a_bee. on Wikimedia Commons
Prozopagnozija je lahko pridobljena – na primer po poškodbi možganov – ali pa razvojna, kar pomeni, da se pojavi brez jasnega vzroka. Po nekaterih ocenah naj bi prizadela kar enega od 50 ljudi.
Zakaj do tega pride, še ni popolnoma jasno, a raziskovalci imajo nekaj hipotez:
Lahko gre za poškodbo predelov možganov, specializiranih za procesiranje obrazov.
Lahko je prizadeta sposobnost vizualne ekspertnosti – sposobnost prepoznavanja subtilnih razlik znotraj zelo podobnih kategorij.
Ali pa je razlog preprost: obrazi so za prepoznavanje zelo zahtevni, saj si med seboj izjemno podobni in zahteve za razlikovanje so izredno visoke.
Prozopagnozija ni le zanimiv nevrološki pojav – je okno v to, kako globoko in subtilno naši možgani obravnavajo človeške obraze. V družbi, kjer je prvi vtis pogosto tudi zadnji, je to lahko izziv. A hkrati tudi opomnik, da za vsakim obrazom stoji veliko več kot le kombinacija oči, nosu in ust.
Kaj nas Mona Lisa v resnici uči?
Zgodba Mona Lise ni samo zgodba o nasmehu. Je zgodba o tem, kako zapleten in izjemen je naš sistem zaznavanja obrazov. Je nekakšno zrcalo, v katerem vidimo delovanje lastnih možganov, vseh njihovih bližnjic, slepih peg in kompleksnosti. Njeno podobo razbiramo skozi prizmo lastne perceptualne arhitekture, in prav zato je njen izraz tako izmuzljiv. Ni se spremenila ona – mi se spreminjamo, mi beremo, mi projiciramo.
Cepljenje proti HPV (humani papiloma virus) že dolgo ni več novost, a kljub temu ostaja v javnosti veliko nepoznavanja, napačnih predstav in dvomov. Virus, ki se prenaša povsem neopaženo, je izjemno razširjen, posledice dolgotrajne okužbe pa so lahko resne – tudi rakave. V Zdravstvenem domu za študente Ljubljana si že več let prizadevajo, da bi mlade pravočasno obveščali in spodbudili k odločitvi za cepljenje. O njihovih prizadevanjih, odzivu študentov ter pomenu cepljenja smo se pogovarjali z Barbaro Pregl, dr. med., spec. druž. med.
Barbara Pregl, dr. med., spec. druž. med.
»Študenti so ranljiva populacija, ki vstopa v samostojno življenje in vzpostavlja nove navade. Gre za občutljivo prelomnico, ko se začnejo sami odločati o svojem zdravju, a pogosto še potrebujejo spodbudo za izbiro zdravega načina življenja in vključevanje v preventivne dejavnosti,« pojasni dr. Barbara Pregl. Preventiva, poudari, je ključ do dobrega počutja, uspešnega študija, poklicne rasti in osebnega razvoja. Cepljenje pa je ena od najučinkovitejših preventivnih dejavnosti, saj posameznika zaščiti pred okužbo in zmanjšuje širjenje bolezni v družbi.
Zakaj je cepljenje proti HPV tako pomembno?
Okužba z virusom HPV je najpogostejša spolno prenosljiva okužba – več kot polovica vseh ljudi se z njo okuži vsaj enkrat v življenju. Večina teh okužb mine brez posledic, saj jih imunski sistem sam odpravi. Vendar pa pri približno 10 odstotkih okužba vztraja in lahko vodi v razvoj genitalnih bradavic, predrakavih sprememb ali celo rakavih obolenj (rak materničnega vratu, penisa, nožnice, zunanjega ženskega spolovila, zadnjika in ustnega dela žrela pri ženskah in pri moških).
»Okužba običajno poteka brez simptomov in znakov, zato večina ljudi sploh ne ve, da so okuženi, a kljub temu lahko okužbo prenesejo naprej,« opozarja dr. Pregl. HPV se prenaša ne le z vaginalnim, analnim in oralnim spolnim odnosom, temveč tudi s tesnimi stiki – denimo z dotikanjem, drgnjenjem, praskanjem.
Zdravila za HPV ni, zato je preventiva toliko bolj pomembna. Uporaba kondoma sicer nekoliko zmanjša tveganje, vendar ne nudi popolne zaščite, saj se virus nahaja tudi na predelih, ki jih kondom ne prekrije. »Najbolj učinkovita zaščita pred določenimi genotipi HPV in njihovimi posledicami je cepljenje,« poudarja dr. Pregl.
Cepljenje je najbolj smiselno v mladostniškem obdobju, preden posameznik začne s spolno aktivnostjo, saj je takrat imunski odziv na cepivo najmočnejši. »Vedeti moramo, da cepivo ne zdravi že obstoječe okužbe, temveč ščiti pred novo okužbo. Zato je zgodnje cepljenje ključnega pomena,« dodaja.
Za vse mlade do dopolnjenega 26. leta starosti je cepljenje brezplačno. Po tej starosti se cepljenje sicer še vedno priporoča, a ni več krito iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da lahko posameznik za tri odmerke cepiva odšteje več kot 200 evrov.
Razmah cepljenja med študenti
V Zdravstvenem domu za študente Ljubljana so s cepljenjem proti HPV začeli leta 2018. Prvo leto so cepili 176 študentov, nato pa se je zanimanje iz leta v leto večalo. Leta 2019 so uvedli posebne cepilne dneve, ki so hitro postali uspešnica. Na prvem cepilnem dnevu so cepili okrog 100 študentov, danes pa jih cepijo tudi po več kot 200 v enem dnevu.
»Zaradi vse večjega zanimanja smo začeli povečevati število cepilnih dni na leto. Zadnji, že 22. po vrsti, smo organizirali v sodelovanju z NIJZ ob mednarodnem dnevu ozaveščanja o HPV – 4. marca 2025. Zelo smo ponosni, da se je odzvalo skoraj 200 študentov,« pove dr. Pregl.
Posebno prelomnico pa je prineslo poletje 2024, ko je cepljenje postalo brezplačno tudi za fante do 26. leta. Do takrat se jih je cepilo le približno 10 % vseh cepljenih, danes pa predstavljajo skoraj polovico vseh udeležencev.
Komunikacija, ki doseže mlade
Na vprašanje, kaj je prineslo največji preobrat v številu cepljenih, dr. Pregl brez oklevanja odgovori: »Neposredna komunikacija s študenti.« Ko so začeli pošiljati vabila prek fakultetnih referatov in sistema VIS, se je odzivnost občutno povečala. Danes so vsi razpoložljivi termini zapolnjeni že dva tedna vnaprej.
Poleg tega aktivno sodelujejo z Univerzo v Ljubljani, študentskimi organizacijami, ŠOU v Ljubljani, Društvom študentov medicine Slovenije in platformo Gudvajb. »Pomembno je, da informacije pridejo do študentov preko kanalov, ki jim zaupajo. Vključujemo se v projekte, kot sta ‘Šeraj ljubezen, ne bolezen' in ‘Projekt Virus', ter sodelujemo pri promociji zdravega življenjskega sloga,« dodaja sogovornica. Svoje dobre izkušnje z veseljem delijo tudi z drugimi zdravstvenimi ustanovami po Sloveniji.
Prilagojeno naročanje in prijetno vzdušje
»Za naročanje na cepljenje smo omogočili uporabo aplikacije doZdravnika. Študentje prejmejo povezavo v vabilu in se lahko sami hitro in enostavno naročijo na termin,« razloži dr. Pregl. Tak način ne le poenostavi postopek, temveč omogoča večjo dostopnost in sproščeno izkušnjo.
In res – vzdušje na cepilnih dnevih je pozitivno in sproščeno. Študenti prihajajo nasmejani, včasih v skupinah, brez strahu ali zadrege. »Veseli nas, da se mladi čutijo podprte in sprejete. Zavedajo se, da gre za pomembno odločitev, in so hvaležni, da lahko to storijo brezplačno,« pove zdravnica.
Kaj pa tisti, ki še oklevajo?
Kljub pozitivnim trendom nekateri študenti še vedno oklevajo. Pogosto imajo pomisleke zaradi napačnih predstav o cepljenju ali HPV okužbah. »Veliko mladih misli, da so HPV okužbe nepomembne, da ogrožajo le ženske, ali da je cepljenje nesmiselno, če so že spolno aktivni. Pojavljajo se tudi neutemeljeni strahovi – na primer pred neplodnostjo,« opozarja dr. Pregl.
A dejstva so jasna: cepljenje je varno, učinkovito in dolgoročno zaščitno sredstvo pred virusom, ki je pogosto neviden – a lahko zelo nevaren.
»Gre za cepivo, ki ščiti pred okužbami, ki so povezane z razvojem raka. Po svetu je bilo razdeljenih več kot 500 milijonov odmerkov. Učinkovitost cepiva je visoka – kar 90 % za genotipe, ki povzročajo raka materničnega vratu in genitalne bradavice. Neželeni učinki so večinoma blagi in prehodni,« dodaja.
Na vprašanje, kaj bi mladim sporočila v enem stavku, brez pomisleka odgovori: »Če ste stari manj kot 26 let, čim prej izkoristite možnost brezplačnega cepljenja. Če ste starejši, se posvetujte z zdravnikom in se še vedno lahko odločite za zaščito – zase in za druge.«
V času, ko je zdravje pogosto stvar odločitev in ne naključij, je cepljenje proti HPV ena tistih odločitev, ki mladim ponuja konkretno varnost – tiho, a močno. Dr. Barbara Pregl in njena ekipa iz Zdravstvenega doma za študente Ljubljana dokazujejo, da je z znanjem, sodelovanjem in toplino mogoče doseči veliko.
Cepljenje je izbira – odločimo se zanjo, dokler lahko.