Z začetkom študijskega leta 2025/2026 bomo priče pomembni spremembi – občutnemu zvišanju subvencij za študentsko bivanje. Kaj sta o tem povedala minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Igor Papič ter predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Luka Mihalič?
Minister dr. Papič je ob napovedi dviga pojasnil, da gre za odziv na naraščajoče stroške v javnih študentskih domovih, ki so napovedali ali že izvedli dvig stanarin. »Vsekakor nismo želeli, da bi breme dviga stanarin padlo na ramena študentk in študentov. Študentske domove smo najprej pozvali, da nam pošljejo konkretne utemeljitve, zakaj morajo dvigniti stanarine, da smo preverili upravičenost povišanja stroškov. Nato smo se dogovorili za dvig subvencije za 40 odstotkov, se pravi namesto dosedanjih slabih 28 evrov na posteljo bo subvencija znašala skoraj 39 evrov.«
»Poskrbljeno, da študentke in študenti ne bodo občutili podražitve.«
Tudi predsednik ŠOS Luka Mihalič je poudaril, da je bila sprememba nujna, saj subvencije že dolgo niso sledile realnim stroškom bivanja: »V minulem obdobju smo bili v stikih tako s študentskimi domovi po državi kot pristojnim ministrstvom za visoko šolstvo.«
»Dosedanja višina subvencije ni več omogočala prostora za iskanje rezerv znotraj proračunov študentskih domov, ker pa se subvencija ne usklajuje redno kot drugi socialni transferi, ne more slediti vse višjim stroškom; ob tem pa nismo želeli, da višje stroške v celoti nosimo študenti in študentke,« je dodal.
Izrazil je zadovoljstvo nad doseženim. Veseli ga, da »tokratnega dviga stanarin ne bomo občutili študentke in študenti, kot se je to v preteklosti najpogosteje zgodilo. Veseli me, da smo že drugič v tem letu s pristojnim ministrom za visoko šolstvo našli rešitev za blaženje pereče problematike bivanja študentk in študentov.«
Subvencija raste v javnih in zasebnih domovih
Po novem bo subvencija za javne študentske domove znašala 38,92 evra na študentsko posteljo, kar pomeni 40-odstotno povišanje glede na prejšnjih 27,8 evra. Subvencija za bivanje pri zasebnikih in v zasebnih študentskih domovih bo še občutneje narasla – s 32 evrov na kar 100,64 evra.
To je še posebej pomembno, ker vsi trije javni študentski domovi v Sloveniji (v Ljubljani, Mariboru in Kopru) skupno nudijo okoli 10 tisoč postelj, kar še vedno ne zadošča potrebam vseh študentov. Veliko jih zato išče nastanitve pri zasebnikih, kjer pa je bila dosedanja subvencija prenizka, da bi bila konkurenčna dodatkom k štipendijam.
Minister Papič je ob tem poudaril, da bo nova višina subvencije izenačena z dodatkom za bivanje, ki ga prejemajo štipendisti: »Eden glavnih razlogov (za upad števila pogodb z zasebniki) je razkorak med dosedanjo višino subvencije za bivanje pri zasebnikih in višino dodatka k državni oz. Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča. Dodatek k štipendiji je trikrat višji kot subvencija za bivanje pri zasebnikih. Mnogi študentke in študenti vložijo tako vlogo za subvencionirano bivanje pri zasebnikih kot tudi vlogo za štipendijo. Če dobijo štipendijo in s tem dodatek za bivanje, sprejmejo slednje, vloga za subvencijo pa propade. Zato bo z novim študijskim letom subvencija izenačena z dodatkom k štipendiji.«
Razpis konec maja
Razpis za subvencionirano bivanje za študijsko leto 2025/2026, ki bo zajemal tako javne kot zasebne domove in bivanje pri zasebnikih, bo objavljen konec maja.
Če vas pri brezžičnih slušalkah najprej prepriča dizajn, potem bodo Huawei FreeBuds 6 zadetek v polno! Še posebej v novi, sijoče vijolični barvi, ki izgleda naravnost fantastično. To niso samo slušalke – to je modni dodatek, ki ga z veseljem pokažeš.
In ne gre le za videz. FreeBuds 6 so presenetljivo praktične. V nasprotju z denimo AirPods Pro 2, ki so pri nas točno 100 evrov dražje, se te slušalke neverjetno enostavno pospravijo v škatlico. Nič več tistega “lovljenja kota”, samo klik – in že so na mestu. Tudi škatlica sama je kompaktnejša in bolj priročna, kar pride še posebej prav na poti. S povezljivostjo prav tako ni nikakršnih težav – povežejo se praktično v trenutku, ko jih odprete.
Ko si jih vstavite v uho, vas pozdravi prijeten zvočni signal, ki pove: “Vse OK, pripravljene smo.” Udobje je izjemno – FreeBuds 6 so lahke, mehke in prav nič ne tiščijo. Na ušesih stojijo presenetljivo stabilno, kljub odprti obliki brez silikonskih čepkov. Primerne so celo za tek ali telovadbo, kar je pri tovrstnih slušalkah redkost. Če iščete nekaj, kar dejansko pozabiš, da nosiš, potem ste na pravem naslovu.
Ampak – kaj pa zvok?
Tukaj pa žal FreeBuds 6 nekoliko razočarajo. Glede na ceno (169 €) bi pričakovali več. Zvok je…povprečen. Ni slab, a nič posebnega. Bas je nekoliko plitev, detajli v visokih tonih pa niso posebej izraziti. Če vam je kakovost zvoka prioriteta, potem boste pri konkurenci (za le nekaj deset evrov več) dobili precej boljšo izkušnjo. AirPods Pro 2 so na tem področju svetlobna leta pred FreeBuds 6, tako po čistosti zvoka kot tudi po odpravljanju šumov (ANC).
ANC je pri FreeBuds 6 namreč omejen. Ker slušalke nimajo silikonskih čepkov, ne izolirajo zvoka fizično – kar pomeni, da tudi aktivno dušenje šumov nima veliko manevrskega prostora. Uporaben je v mirnejših okoljih, v hrupnejšem pa se hitro pokažejo meje.
Za koga so te slušalke?
Za vse, ki iščete udobje, lep dizajn, preprosto uporabo in ne želite nositi “gumijastih čepkov” v ušesih. FreeBuds 6 so res najbolj ergonomske slušalke, kar jih trenutno najdete. A če ste bolj zahtevni poslušalci, ali pa želite močan ANC, so verjetno boljša izbira konkurenti kot AirPods Pro 2 ali celo bistveno cenejši Sonyjevi modeli.
Ocene po spletu
Po spletu je opaziti precej soglasja glede tega, kaj Huawei FreeBuds 6 počnejo odlično in kje zaostajajo. Na portalu Notebookcheck so poudarili, da je udobje nošenja resnično na vrhunskem nivoju – slušalk skoraj ne občutiš, pa tudi po več urah uporabe ne povzročajo nobenega nelagodja. Hvalijo tudi estetsko dovršenost, še posebej vijolično različico, ki izstopa med množico belih slušalk na trgu. Vendar pa istočasno opozarjajo, da je kakovost zvoka le povprečna in da je ANC, zaradi odprtega dizajna brez silikonskih čepkov, bolj simboličen kot učinkovit.
Tudi na PhoneArena izpostavljajo podobno – gre za izdelek, ki bo navdušil z dizajnom, udobjem in priročnostjo, vendar ne ponuja presežka na avdio področju. Uporabniki na forumih in YouTubu pogosto pravijo, da so to “slušalke, ki jih imaš rad zaradi vsega razen zvoka”. Vzdušje med komentarji je sicer pretežno pozitivno, a ob skupnem imenovalcu, da bi bila nekoliko nižja cena bolj primerna glede na zvočno zmogljivost. Večina recenzentov se tako strinja: čeprav FreeBuds 6 niso najboljši izbor za audiofile, ponujajo vrhunsko uporabniško izkušnjo za tiste, ki cenijo stil, udobje in preprostost uporabe.
Vsekakor zanimive slušalke
Huawei FreeBuds 6 so skoraj popolne, a niso za vsakogar. Če želite uživati v lahkotnosti, eleganci in udobju vsak dan, so odlična izbira. Če pa iščete slušalke za resno poslušanje glasbe, potem se za 169 evrov na trgu najde tudi kaj boljšega. Navsezadnje je to ogromno denarja za slušalke, ki ga še pred nekaj leti ni bil pripravljen plačati nihče.
Vejica je v slovenskem pravopisu najbolj izmuzljivo ločilo. To se vidi že iz dejstva, da je ostalim ločilom v Slovenskem pravopisu namenjena stran ali dve, vejicam pa kar 7. Osnovnošolsko pravilo »pred ki, ko, ker, da, če vejica skače« ne velja vedno in to tudi niso vsi vezniki, pred katerimi skače vejica.
Danes se posvetimo vezniku kot in temu, kdaj pred njim pišemo vejico.
Z veznikom kot večinoma izražamo primerjanje, istovetnost ali način. Njegovi rahlo arhaični sopomenki sta še kakor in ko.
Kot brez vejice
Rabi se v različnih kontekstih, prav tako pa se ravna tudi postavljanje vejice pred njim. V preprostejših stavkih je ta nepotrebna:
Tekel je hitro kot veter.
Službuje kot učitelj v Višnji Gori.
Obnaša se kot otrok.
Vse teče kot po maslu.
Kot z vejico
Kot lahko uvaja tudi odvisni stavek. Najbolj pogosto sta to primerjalni ali načinovni.
Govori glasno in jedrnato, kot bi bil na odru.
Tekel je tako hitro, kot da hoče prehiteti veter.
Obnaša se, kot da je star pet let.
Redkejši primeri
V nekaterih primerih pa se zdi, da bi morala vejica pred kot stati, pa vendar je ni. Slovenski pravopis v členu 330 pravi:
Pred primerjalnimi kakor, kot, ko in stopnjevalnim tako – kakor vejice ne pišemo, če veznik ne uvaja odvisnika z izraženo osebno glagolsko obliko: Ne kaže drugega kakor molčati. – Bolje je delati kot govoriti. – Več je govoril kot delal. – Bila je bolj pridna kakor nadarjena. – Za narod se briga kakor za lanski sneg. – Bil je tako evropski kakor svetovni prvak. Vendar: Moral bi bil več delati, kakor je.
Kot v večbesednem vezniku
Zaključimo še s sestavljenim veznikom tako kot. Kot smo pisali že v članku o sestavljenih veznikih, se postavljanje vejice velikokrat ravna po interpretaciji povedi. Primera:
Nikar se ne jezite, če ne gre vse natanko po načrtu oz. tako, kot ste si zamislili.
Tu je »tako kot« ločen z vejico, saj ima besedica »tako« vlogo prislova.
Ljudje zelo težko menjamo frizerja, četudi nas kdaj ne postriže, tako kot smo želeli.
V tem primeru lahko »tako kot« prevedemo v »na takšen način«. Po drugi strani pa lahko v slednjem primeru prav tako »tako« razumemo kot prislov in vejico postavimo za njim.
Če si želiš pisati še bolje, ali se kdaj znajdeš v negotovosti, kako je bolj pravilno pisati, lahko uporabiš spletno lektorico Amebis Besano. Pregledala bo tvoje besedilo, ti popravila napake in postavila vejice. Z njo pa si lahko pomagaš tudi spregati in sklanjati. Plačljiv program Amebis Besana pa bo kos daljšim besedilom in popravil še več napak. Piši bolje z Amebis Besano!
V zadnjih letih se v slovenskem literarnem prostoru tiho, a vztrajno dogaja preporod oziroma vzpon fantazijske literature. Kar je nekoč veljalo za žanr, namenjen predvsem mladim ali zgolj »šund« branju, se danes vse pogosteje prepoznava kot polnopravni del sodobne književnosti. Glas ji daje rastoča skupnost avtorjev, bralcev in dogodkov.
Med tistimi, ki to premikanje mej aktivno sooblikujejo, je tudi Urška Bračko (@booknjiga), promotorka žanrske literature, vodja pogovorov na konvenciji NMN in nepogrešljiv del domače knjižne skupnosti. Tako je bila pred konvencijo moja sogovornica o vzponu fantazijske literature pri nas.
V zadnjih letih je slovenska fantazijska literatura v vzponu. Kakšne trende opažaš in kako misliš, da je prišlo do tega?
Na splošno za trende je značilno, da se ves čas menjavajo in nič drugače ni pri literaturi in žanrih. Se mi zdi, da nas je bilo bralcev in bralk fantazijske literature vedno kar precej, vendar smo bili bolj »tihi« bralci. Požirali smo vse prevode, kar ji je bilo in kasneje prešli na fantazijske knjige v angleščini, ker so bile te zelo dostopne in tudi prevodi do nas (beri Slovenije) niso prihajali dovolj hitro, kot smo lahko brali. V tujini je fantazijska literatura že od nekdaj zelo visoko na lestvicah branosti, dobiva tudi številne nagrade, organizirajo se razna srečanja, ljudje v vrstah čakajo od zgodnjih jutranjih ur na podpise najljubših avtoric, recenzira se jo itd.
Na splošno je torej tudi v širši založniški in literarni javnosti boljše sprejeta, pri nas se je to pričelo odpirati šele v zadnjih letih, morda tudi zaradi tega, ker se je na ta žanr precej posplošeno gledalo kot šund literaturo. Dober primer je tudi zbirka Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi, kjer prej ni bilo veliko žanrske literature, v zadnjih letih pa kar precej. Sama bi si želela še več ustvarjalcev, več teh, ki pridejo do izdaje knjige (s pomočjo odličnih urednic in urednikov) in dobre promocije.
Gre za podoben princip kot ‘bum' kriminalne literature pred leti?
Hja, ja in ne. Ne v tem smislu, ker ljudje na kriminalke in detektivke še vedno gledajo drugače, v smislu, to je tudi literatura za odrasle, na fantazijsko pa se še vedno gleda kot da je nekaj manj, da je to za otroke. Počasi, zelo počasi se fantazijska literatura sicer vzpenja, vendar sem malo pesimistična glede tega, da bo na istem položaju kot krimi. Želela bi seveda si. Kriminalke se recimo še vedno kar pišejo, čeprav se je ta trend že malo izpel.
Je tudi tu prisotnega kaj nezaupanja, saj gre za nove avtorje in žanr, ki se je prerinil na sonce, če tako rečem?
Ja, mogoče tudi, če spet pogledamo kriminalke imamo večinoma sama znana imena, ki so uspeli pri (več) knjigah v serijah. Sicer se slovenska literatura čedalje bolj odpira širšemu bralstvu, te tudi zaradi tega hitreje posežejo tudi po neznanih imenih. Bi pa morali novi avtorji in avtorice imeti več vložka pri promociji, znani se bodo tako ali tako prodajali.
Pred leti je v knjigarne prišla tudi knjiga avtorice pod psevdonimom Margaret Belani (Obzidanomesto 2010 in Otok vračev 2011), ki pa se kar nekako ni najbolje prodajala – mogoče zaradi psevdonima, mogoče še ni bil pravi trenutek. Če bi danes izšla in bi vse skupaj zapakirali v neko skrivnostnost bi bilo verjetno veliko boljše.
Opažam tudi to, da je zelo malo urednic in urednikov, ki bi se spustili v takšne projekte – urejanje izvirne fantazijske literature je lahko precejšen zalogaj, sploh če imaš z njo malo izkušenj. Po drugi strani pa bi tudi sveži avtorji morali biti do sebe bolj zahtevni, se urit v pisanju, sprejet popravke in kritike uredništev in aktivno delat na svoji knjigi – v glavnem iskat podporo tudi pri založbah in ne skočit takoj v samozaložništvo.
Če bi nekdo rekel, da bi rad prebral kaj slovenske fantazije (nove), kaj bi mu svetovala?
Morda res ne bo toliko zares nova, ker bom na svoj Goodreads pogledala tudi par let nazaj:
Julija Lukovnjak: Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, Svet je senca [Edgarja Kaosa], Živa tema Edgarja Kaosa
Maja Ravnikar Zabukovšek, Vezi 1 in Vezi 2
Kaja Bucik Vavpetič: Srebrne vezi
Jakob Konda: Skrivnost srži 1 in Skrivnost srži 2
Pa od mladinskih tudi obe letošnji gostji Ana Bajc ČesnikUgrabitev ljubljanskega zmaja in Jana Korečič Neon 1 in Neon 2, iz prejšnjih let pa Jan R. BilodjeričAnimus serija.
Ponovno boš vodila pogovor na NMN. Je lepo videti, da daje taka konvencija prostor knjigam?
Ja, res sem vesela, da so mi pred štirimi leti prvič dali prostor za naš dogodek Novejša slovenska fantazijska literatura. Vsako leto, ko prijavljam dogodek se sprašujem, kaj pa če me ne bodo sprejeli, vendar potem pomislim, da je moj dogodek edinstven in v taki obliki bil eden prvih, s katerim se trudim ponuditi priložnost novim, mlajšim, neuveljavljenim avtorjem in avtoricam, da svoje knjige predstavijo skozi zanimiv pogovor o njih in njihovih knjigah. Za nekatere med njimi je to sploh prvi nastop v javnosti.
Prvo leto sem točno vedela, da hočem na dogodku imeti Julijo Lukovnjak, potem pa sem iskala še dva sogovorca, da bi bilo bolj dinamično in raznoliko, pri Bilodjeriču so se tudi pojavljala magična bitja, pri Kondi pa je šlo za mitološko izročilo Slovencev, tako da sem lahko sopostavila tri zelo različne knjige in avtorje. Prejšnje leto, ko smo imeli bolj fantazijske romance, sem poiskala sogovornice, ki takšne romane pišejo ali se v njih vsaj kažejo zametki. Letos bomo bolj osredotočene na mladinske fantazijske knjige, vendar to še nikakor ne pomeni, da niso tudi za odrasle. Prijetno se je kdaj pa kdaj zabavati ob trmoglavosti najstnikov, se jeziti kako kaj naredijo, na splošno pa uživati v čarobnih prigodah, ki nam jih take knjige prinašajo. Tako da poskušam dogodke tudi vsebinsko sopostaviti, zaenkrat je še šlo tako, da gostov nisem ponavljala. V naslednjem letu se bo to morda moralo spremeniti, z veseljem bi spet gostila Julijo! 😊
Vedno mi je tudi všeč iz kako različnih strokovnih področij avtorji prihajajo, lanska udeleženka Maja Ravnikar Zabukovšek je študirala medicino, ampak obožuje knjige in fantazijsko književnost, se pa oboje prepleta tudi v njenih knjigah.
Nam lahko kaj poveš o letošnjih sogovornicah?
Tudi letos bosta avtorici iz različnih poklicev, Ana Bajc Česnik je znanstvenica, trenutno dela kot vodja laboratorija v biotehnološkem zagonskem podjetju Bio-ReCell in zase pravi, da je ljubiteljica urbane fantazije. Leta 2023 je v samozaložbi izšel njen prvenec Ugrabitev ljubljanskega zmaja, v katerega je spletno vpletla novodobno in staro Ljubljano, zmaje, mostiščarje, pa tudi Prešerna in Vodnika. Naj bo to dovolj, več ne bom izdala, je pa knjiga izjemno spretno napisana, duhovita in polna preobratov!
Jana Korečič je profesorica italijanščine in sociologije, svoj roman Neon pa je prevedla tudi v italijanščino, pri nas je v dveh delih izšel leta 2023. Napisala je že pet otroških knjig (Hišastrahov, Ledeni božič, Gospodična Špinačka, Doktor Začetek in DragoNuša), ki so zaživele tudi na gledališkem odru, Jana se je preizkusila kot režiserka in igralka. Zgodba Neona sicer ni postavljena v neko domače okolje, prostor je bolj univerzalen, vendar zanimivo, tudi tukaj potujemo v preteklost/prihodnost. Z raznoraznimi preprekami in iznajdljivimi pripravami se trije prijatelji spopadejo z reševanjem sveta.
Lansko leto sem se odločila, da k sodelovanju prvič povabim tudi nekoga iz knjigograma, lani je to bila Tanja Kunej (@blebetanja), letos pa bo z nami Katarina Avbelj (@kat_in_knjige). Razlog je preprost, obožujem povezovanja, hkrati pa moje sobralke preberejo ogromno fantazijske literature tako v slovenščini kot angleščini, Katarina pa že več let obiskuje konvencijo in moj dogodek.
Knjigi Ane Bajc Česnik in Jane Korečič (Foto: Urška Bračko/booknjiga)
Ne gre brez knjigograma. Se je stanje od najinega zadnjega pogovora kaj spremenilo? So knjižni vplivneži bolj sprejeti, je več fokusa na njih?
Na nekaterih področjih se je, na drugih še (vedno) čakamo, da se malce bolj odpre. Veliko več je sodelovanj z založbami in dogodkov, ki jih pripravijo posebej za nas – to moram res pohvaliti. Dobro so zapisane tudi tiste založbe, ki razmislijo in svoje knjige preko nas promovirajo tako, da vidijo kakšne žanre radi beremo in kaj bi nam bolj ustrezalo. To seveda pomeni, da so sami raziskali področje, dali neko pobudo, ne kar vsem poslali istih zadev. V zadnjem času sem zasledila, da se pojavljajo tudi visoka pričakovanje glede dela, ki ga naredimo z določenimi knjigami, treba se je zavedati, da knjižni vplivnež ni poklic, to je še vedno prostočasna dejavnost in imamo vsi službe, ki imajo prednost. Še vedno se pa vse da dogovoriti in si priti nasproti.
Večkrat sem sicer že poudarila, da bi radi videli, da se nas bolje vključit v razne sejme, v največji sejem v Sloveniji, razmisli o kakšnih nagradah – in vidnosti na ta način, vendar smo morda še vedno vseeno premajhni. Vseh pobud pa vendarle ne moremo dati mi sami. Morda bo vse to drugače, ko se bova naslednjič pogovarjala, danes recimo knjigogram (na instagramu še deluje), vse se pa tako hitro spreminja (booktok), da bo nekega dne lahko vse drugače. Morda bomo naokoli hodili z očali na obrazu, ki nam bo prikazoval neonske napise in podatke nad osebami ali pa bomo šli nazaj, pa si bomo ponovno pošiljali pisma po sovah 😉.
Vlada je potrdila predlog novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki prinaša pomembne spremembe za rejnike in družine z več otroki ter ukinja eno izmed obstoječih ugodnosti.
Starševski dopust za rejnike starejših otrok
Z novelo se uvaja pravica do 15 koledarskih dni starševskega dopusta za rejnike, ki jim je v rejništvo nameščen otrok, star med 8 in 15 let. Do zdaj ti rejniki niso bili upravičeni do starševskega dopusta, saj je bila ta pravica namenjena predvsem rejnikom mlajših otrok. Vendar predlagatelji poudarjajo, da je tudi za starejše otroke ključno, da z novim rejnikom vzpostavijo stik, se ga navadijo in razvijejo odnos, zato se uvaja posebna oblika dopusta v ta namen.
Novela predvideva tudi črtanje določbe, po kateri se je otroški dodatek povečal za 20 odstotkov v primeru, da otrok, mlajši od štirih let, ni bil vključen v vrtec. Ta določba je bila uvedena v času, ko je bilo zelo težko dobiti prosto mesto v vrtcu, a ker je danes v vrtcih dovolj prostora, razlog za tovrstno dodatno finančno spodbudo odpade.
Dodatek za veliko družino tudi za rejnike
Z novimi določbami bodo do dodatka za veliko družino upravičeni tudi rejniki, ki doslej do te pravice niso bili upravičeni, razen v primeru, če so imeli v rejništvu vsaj tri otroke iz iste družine. V praksi pa pogosto rejniki poleg lastnih otrok skrbijo še za enega ali dva otroka v rejništvu, s čimer presežejo prag treh otrok v gospodinjstvu, zato bodo po novem tudi ti primeri upravičeni do dodatka.
Poenostavitve pri uveljavljanju pravic
Novost je tudi možnost, da center za socialno delo samodejno – po uradni dolžnosti – odloči o pravici do dodatka za veliko družino tudi za družine, ki prejemajo državno štipendijo. To pomeni, da v primerih, ko otroci po dopolnjenem 18. letu niso več upravičeni do otroškega dodatka, a prejemajo državno štipendijo, staršem ne bo več treba vlagati posebne vloge. Center bo na podlagi obstoječih podatkov odločil o dodelitvi dodatka brez dodatnih postopkov.
Pred natanko 110 leti so se topovi prve svetovne vojne obrnili tudi na slovensko ozemlje. 23. maja 1915 je Italija v kar nekoliko dramatičnem preobratu Avstro-ogrski napovedala vojno. Dober mesec pred tem, aprila 1915, so antantne sile s tajnim Londonskim sporazumom obljubile velik del teritorija Avstro-Ogrske monarhije Italiji. Kot vemo, je Italiji med drugim pripadla tudi tretjina slovenskega etničnega prostora.
Italijanski poveljnik Luigi Cadorna, odločen zagovornik neposrednega frontalnega napada, je sprva načrtoval bliskovit prodor avstro-ogrske obrambe ter zavzetje Trsta in Ljubljane, s čimer bi ogrozil Dunaj. Območje med najsevernejšim delom Jadranskega morja in izvirom reke Soče je tako postalo prizorišče dvanajstih zaporednih krvavih bitk.
Zakaj ravno soška fronta?
V roke vzemi zemljevid in si dobro poglej, kje poteka meja med Italijo ter Avstrijo in Slovenijo. Odgovor bo takoj na dlani. Meja je začrtana po vrhovih Alp. Te vrhove je s pomočjo utrdb obvladovala avstro-ogrska vojska. 90 kilometrov dolga fronta med Rombonom in Tržičem (Monfalcone) je tako postala edina praktična in izvedljiva točka za izvedbo italijanskega napada.
Italijanski napredek so ustavile tudi gorske utrdbe. Foto: Nemo1963 iz iStock
Italijanski poveljnik Cadorna je ocenil, da se bo njegova vojska do zadanih ciljev najlažje prebila skozi obalno ravnino, vzhodno od spodnjega toka reke Soče. Kljub temu, da mu zgodovinarji večkrat očitajo nedoraslost funkciji, moram povedati, da Cadorna ni bil povsem zblojen človek. Zelo dobro se je zavedal, da bodo operacije ob soči težke in krvave. So pa težke vremenske razmere, dobro avstrijsko poveljstvo na tej fronti (za razliko od drugih) in specifičnost terena, ustvarili situacijo, ko je bil preboj avstro-ogrske obrambe praktično nemogoč.
Sprehod do Trsta… ali pač?
Na tem mestu pa niti pisec članka, ki ob predstavljanju zgodovinskih dogodkov skuša biti nevtralen, ne more biti tiho. Morda se je ravno s to izjavo Cadorne prijel sloves nesposobnega poveljnika, ki živi v čisto drugem svetu. Govorim seveda o njegovi slavni izjavi (ki je morda delo propagande, ampak nismo tu, da špekuliramo), ko je izustil, da bo vojna z Avstrijo pravi sprehod do Trsta. Kako zelo se je motil.
Od leta 1915 do 1917 je Italija sprožila kar enajst ofenziv z namenom, da prebije avstro-ogrsko obrambo. Vojaki so napredovali počasi in s hudimi izgubami. Teren je bil izredno zahteven – visoke gore, ozke doline, slabo vreme. Šele med šesto ofenzivo avgusta 1916 je Italija zavzela Gorico. To je bila njihova največja zmaga na fronti, še ta pa je bila bolj moralna kot taktično pomembna. Sledila je namreč dolga in krvava zima.
Vojake je na fronti obiskal tudi naš zadnji cesar, blaženi Karl I. Foto: on Wikipedia
Vojna na Soči je postala vojna izčrpavanja. Artilerija, rovi, bolezni in lakota so postali vsakdan. Tudi ta fronta ni bila imuna na znani fenomen prve svetovne vojne: napredka ni bilo nobenega; nasprotujoče si strani so zgolj čakale, kdo bo prvi storil večjo napako ali enostavno obupal. Do danes še vedno ni povsem natančno znano, koliko ljudi je umrlo, a številke so gotovo enormne.
Čudež pri Kobaridu in nenaden preobrat
Verjetno si že kje slišal, da se je med soško fronto zvrstilo dvanajst ofenziv. Zgoraj sem omenil, da so jih Italijani izvedli enajst. Z edino uspešno in tudi zadnjo ofenzivo pa je postregel avstro-ogrski poveljnik Svetozar Borojević von Bojna s pomočjo nemške vojske.
Napad avstro-ogrskih in nemških enot na italijanske položaje se je začel 24. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj z močnim topniškim in plinskim napadom, temu je okoli osme ure zjutraj sledil napad pehote. Do konca dneva je bila italijanska fronta med Bovcem in Tolminom prebita. Boji so trajali do 27. oktobra, ko je Cadorna dal ukaz za umik čez reko Tilment. Ta umik pa se je sprevrgel v panični beg italijanske vojske in številnih civilistov.
Bitka pri Kobaridu je povzročila kolaps italijanske vojske. Foto: on Wikipedia
Morda en kratek intermezzo na tem mestu. Verjetno upravičeno mislimo, da zgodovinarji pogosto preveč napihujejo zmago avstro-ogrske vojske v tej bitki. In do neke mere je to res, ampak spet samo, če gledamo zgodovino zgolj retrospektivno in špekulativno. Jaz pa vsem bralcem na srce polagam, da se v zgodovinske dogodke skušate vživeti ne samo analitično in za nazaj, temveč tudi tako, da se potopite v zgodovinski tukaj in zdaj.
Ta zmaga je bila v tistem trenutku, ne glede na izčrpanost obeh strani, izjemna. Italijanska vojska se je skoraj zlomila. Če smo natančni, se tudi je. Zaradi poraza je morala Italija začasno izstopiti iz vojne, da bi se obranila napadalcev, pa je morala za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi.
Ena izmed najbolj krvavih front prve svetovne vojne
28. oktobra 1917 ob pol enajsti uri so se preko Soče umaknile še zadnje italijanske enote. Dvanajsta, zadnja soška bitka, je tako končana in po 885 dneh krvavih spopadov ob Soči ponovno zavladal mir. Morda bomo kdaj drugič obdelali še razloge za končen poraz Avstro-Ogrske, ker gre za temo, ki je zelo obsežna in razlog poraza in propada monarhije ni samo vojaški. Zato si na tem mestu kot opozorilo za prihodnost poglejmo še število žrtev, ki jo je prineslo vojno razdejanje.
K.u.K. Infanterie Regiment Nr. 17 oziroma Kranjski Janezi. Foto: on Wikipedia
Kljub ogromnemu naporu obeh strani, so bili vojaški rezultati skoraj vedno brez resnične taktične vrednosti. Skupno število žrtev soške fronte je ogromno. V celotni prvi svetovni vojni je življenje izgubilo okrog 600.000 italijanskih vojakov. Morda bo krutost bitk ob Soči jasna takoj, ko pogledamo naslednji podatek. Polovica vseh italijanskih žrtev, torej več kot 300.000 vojakov, je padlo prav na soški fronti. Avstro-ogrske izgube, čeprav nikakor ne tako številne, so bile kljub temu zelo visoke, okoli 200.000. Od teh jih je bilo več kot 30.000 Slovencev.
Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencev ne gine!
V prihodnjih letih se obetajo pomembne spremembe pri dvigovanju gotovine, ki bodo vplivale tako na domače kot tuje uporabnike bančnih storitev. Hrvaška vlada je že predstavila zakonodajni predlog, ki predvideva vzpostavitev nacionalnega omrežja bankomatov, kar bi lahko postalo zgled tudi za druge države, vključno s Slovenijo.
Kaj prinaša nova zakonodaja na Hrvaškem?
Do 1. januarja 2027 naj bi Hrvaška vzpostavila nacionalno omrežje bankomatov, ki bi uporabnikom omogočalo brezplačne dvige gotovine na vseh bankomatih, ne glede na to, kateri banki pripadajo. Če tega sistema ne uspejo vzpostaviti do roka, bodo morale banke zagotoviti vsaj dva brezplačna dviga mesečno na bankomatih drugih bank.
Poleg tega predlog zakona vključuje tudi brezplačne osnovne bančne storitve za posameznike z rednimi prilivi (plače, pokojnine). Te storitve vključujejo vodenje računa, uporabo mobilnega in spletnega bančništva, dvige in pologe, izdajanje debetnih kartic ter brezgotovinska plačila. Cilj zakona je omogočiti državljanom, zlasti upokojencem in ranljivim skupinam, dostop do osnovnih finančnih storitev brez plačila nadomestil, če prejemajo plačo ali pokojnino oz. imajo druge redne prilive na ta račun pravi premier Andrej Plenković.
Rekordni dobički bank
Hrvaške banke predlogu nasprotujejo. Trdijo, da so njihove provizije že zdaj nizke in da ponujajo številne brezplačne storitve. Kljub temu so v letu 2024 ustvarile rekordni dobiček v višini 1,5 milijarde evrov, od tega kar 270 milijonov evrov le iz naslova provizij in nadomestil.
Za slovenske uporabnike, ki pogosto obiskujejo Hrvaško, bi to pomenilo precejšnje znižanje stroškov pri dvigovanju gotovine. Trenutno se namreč za dvig zaračuna dvojna provizija – tako lastniku bankomata kot domači banki, kar lahko znatno podraži uporabo.
Kaj pa v Sloveniji?
V Sloveniji uporabniki prav tako niso zaščiteni pred visokimi provizijami. Posebej problematični so bankomati podjetja Euronet, ki so še do nedavnega omogočali brezplačne dvige za domače kartice, zdaj pa tudi za te zaračunavajo provizije. V nekaterih primerih so uporabniki za dvig 30 evrov plačali skoraj pet evrov provizije.
Dodatno težavo predstavljajo dvigi z valutno konverzijo. Pri tej opciji banka lastnica bankomata samodejno opravi pretvorbo valute, pogosto po manj ugodnem tečaju. Uporabnikom se zato svetuje, da vedno izberejo dvig v lokalni valuti, saj se takrat uporabi tečaj kartične mreže, ki je praviloma ugodnejši.
Če bo hrvaški model uspešno zaživel, bi to lahko spodbudilo tudi Slovenijo, da preuči podobne rešitve za zmanjšanje stroškov bančnih storitev. Vzpostavitev nacionalnega omrežja ali poenotenje provizij bi prispevalo k večji preglednosti, finančni vključenosti in zadovoljstvu uporabnikov.
Ker so gotovinske transakcije še vedno pomemben del vsakdanjega finančnega življenja mnogih posameznikov, je bistveno, da so stroški teh storitev pregledni, pošteni in dostopni vsem.
Misija nemogoče je brez dvoma ena najbolj ikoničnih franšiz, a tudi najlepše stvari se morajo enkrat končati. V vrhunskem športu in filmu je vprašanje le, če posameznik ve, kdaj zaključiti in šele potem se je treba vprašati, kako. Na srečo se je dotična končala tik preden bi gledalci postali naveličani nad vratolomnimi prizori in vmesno zgodbo. Kaj prav in narobe stori Misija: nemogoče – Zadnje maščevanje?
Zadnja misija nemogoče, grenko-sladko slovo od legend
Kar je franšizi uspelo po tretjem delu, še posebej po prihodu Christopherja McQuarrieja, je v najslabšem primeru vredno občudovanja. Ena najboljših, če ne kar jasno najboljša akcijska franšiza v zgodovini, je postala sinonim za akcijo in kaskaderske prizore. Tom Cruise je (p)ostal filmski zvezdnik in akcijska legenda, ki v kina privabi že zaradi šprintanja širom velikega platna. In prav zares lahko oboževalci z veseljem občudujejo, da se je zgodilo nemogoče, osmi film je zadnji. Pa je res? To bomo še videli, a z zaključnimi prizori se zdi teza potrjena, veliko vlogo pa bo igral tudi zaslužek naslova, ki naj bi po nekaterih poročanjih stal neverjetnih 400 milijonov dolarjev. Spomnimo, predhodnik je ob skoraj tristomilijonskem proračunu v blagajne pospravil »zgolj« 571 milijonov, pri čemur so mu v zelje skočili Barbie, Oppenheimer in Zvok svobode.
Zgodba sledi tisti predhodnika, kar je logično, saj se je dolgo ugibalo, če sta bila filma posneta sočasno. Ethan Hunt je z ekipo še vedno na sledi Gabrielu, ki je delal za umetno inteligenco Entiteta. Ta hitro obrne zadevo ter od ekipe zahteva, da iz potopljene podmornice Sevastopol pridobi osnovni modul, s čimer si bo zagotovil nadzor nad UI. V tem času se Entiteta poslužuje jedrskih izstrelkov celega sveta z jasno začrtanim ciljem, koncem človeštva. Ali bo Ethanu in ekipi uspelo preden se izteče čas? Jim bo uspela misija, ki velja za nemogočo?
Misija nemogoče še vedno ostaja akcijski gigant, ki si v svojem domnevnem slovesu dovoli nekaj čustev več. Tom Cruise je tako po več letih spet pokazal igralski talent, ki ga je krasil pred leti, in ne temelji zgolj na vratolomnih preizkusih v vseh elementih planeta. In če že govorimo o elementih, je film ujel tisti zadnji vlak svojega elementa, ko so situacije še prepričljive, njihovo izpolnjevanje pa verjetno. Cruise, Hayley Atwell, Simon Pegg in Ving Rhames so z dodatkom Pom Klementieff ponovno prepričljivi, pravo nasprotje pa je mlačni negativec Gabriel, ki ga upodobi Esai Morales. Kar se je izkazalo za težavo predhodnika, velja tudi zdaj, četudi je grožnja umetne inteligence (žal) še bolj aktualna kot pred leti.
Film, ki zgodbo poveže s predhodniki, še posebej pa s prvim delom, skuša zadeti v srce gledalca, a uspeh ni ravno blesteč. Seveda, za nami je skoraj trideset let filmov, kar je po svoje nostalgično in pripomore k sprejemanju tega, da se obdobje zaključuje, po svoje pa se vseeno ne zdi kot pravi konec. Morda se tu od akcijske franšize pričakuje preveč, saj v tem segmentu prednjači pred naslovi, kot sta Hitri in drzni ali Plačanci. V mnogih rečeh jih misija pusti svetlobna leta za sabo.
Oboževalci kaskaderskih prizorov bodo navdušeni v najmanj dveh primerih. Prednjačita skoraj polurna prizora pod vodo in v zraku, ki sta velik del oglaševalske kampanje, in daleč najboljši del filma. Ta ima težavo v prvi uri, kjer si napačno vzame preveč časa za razlago in postavljanje pravil. To je bila naloga predhodnika, zaradi česar ta izbira ni povsem logična in prvo tretjino filma naredi skorajda negledljivo in roko na srce, dolgočasno. Z zadnjim je najbolj potrjeno dejstvo, da si ustvarjalci najprej izmislijo akcijske prizore, nato pa dodajo koščke zgodbe. In ta je prav to, razkosana in nezanimiva. Na srečo ima ob sebi izjemne prizore.
Na ravni preteklih filmov Misija: nemogoče je osmi del nekje v zlati sredini. Dovolj dober, akcijski in zabaven, a obenem predolg in z nekoliko zgrešeno čustveno noto. Če je res zadnji film, potem lahko gledalci le s ponosom pomahamo v slovo. Če pa ni zadnji, potem nas čaka še en nakup kino vstopnice, ki prinaša zabavo in visoko kvalitetno akcijo.
Kristina Kuzmič, ameriška avtorica s hrvaškimi koreninami, je postala svetovni fenomen zahvaljujoč svoji edinstveni kombinaciji humorja, iskrenosti in življenjske modrosti.
Po velikem uspehu knjige »Drži se!«, ki je bralcem ponudila surovo, a toplo pripoved o preživetju, se zdaj vrača z novo mojstrovino – knjigo »To bom uredila«, ki odpira nova poglavja njenega življenja in nas spodbuja k razumevanju duševnega zdravja, materinstva in notranje moči.
Življenjska zgodba, ki jo je izoblikovalo preživetje
Kristina se je kot najstnica z družino iz vojne raztrgane Hrvaške preselila v Združene države Amerike. Tam ni imela ničesar – brez denarja, brez znanja jezika in brez občutka pripadnosti. A prav iz teh okoliščin je začela črpati moč, ki jo danes deli z milijoni ljudi. Njena kariera se je razcvetela, ko je začela snemati iskrene, zabavne in pogosto ganljive videe o starševstvu in življenjskih izzivih.
Leta 2011 se je v njenem življenju zgodila velika prelomnica, ki ji je prinesla široko prepoznavnost. Takrat jo je slavna ameriška televizijska voditeljica Oprah Winfrey med 20 tisoč prijavljenimi kandidati prepoznala kot najobetavnejšo kandidatko za televizijko voditeljico in ji dodelila svojo lastno oddajo. Od takrat dalje Kuzmič ne le piše in nastopa, temveč tudi navdihuje.
V knjigi To bom uredila Kristina iskreno piše o najtežjih trenutkih svojega življenja – predvsem o tem, kako je kot mama doživljala obdobje, ko se je njen najstniški sin spopadal z depresijo, tesnobo in odvisnostjo. A to ni zgolj zgodba o boju – je tudi zgodba o vztrajnosti, ljubezni in tem, kako se naučiti sprejemati pomoč, ko jo potrebuješ.
Namesto da bi prikazovala podobo popolne mame, Kristina razgrinja vse plasti starševstva – vključno z občutki krivde, dvoma, izčrpanosti in nemoči. V tem pa se skriva največja moč knjige: resničnost. Takšna, kot jo živimo vsi, a si je pogosto ne upamo priznati.
To bom uredila ni le knjiga za starše. Je knjiga za vsakogar, ki je kdaj dvomil vase. Za vse, ki se trudijo, a se včasih počutijo neuspešne. Za tiste, ki nosijo odgovornost za druge, a ob tem pozabljajo nase. Je sporočilo, da so napake del poti. In da ljubezen, čeprav nepopolna, zmore ogromno.
Bralci prepoznajo sami sebe
Posebnost njenega pisanja je v tem, da nagovarja bralca neposredno – ne s podukom, temveč s pristnostjo. Bralci in bralke poročajo, da se v njenih besedah prepoznajo, se ob njih nasmejejo in pogosto tudi zjokajo. Knjiga je tako terapevtski pripomoček kot tudi prijateljski pogovor.
Kristina ne daje instant rešitev, temveč ponuja nekaj bolj dragocenega: občutek, da nismo sami. Da tudi drugi starši, partnerji, ljudje, ki ljubijo – dvomijo. In da je to v redu.
Biti človek
Kristina Kuzmič s svojo novo knjigo potrjuje, da ranljivost ni šibkost, temveč največja človeška moč. V času, ko si pogosto nadenemo maske moči in uspeha, ona sname svojo – in nas s tem povabi, da naredimo enako.
Ker »urediti vse« včasih pomeni – preprosto biti človek.
Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je v ponedeljek, 19. 5. 2025, v okviru meseca duševnega zdravja potekala panelna razprava z naslovom »Duševno zdravje v Sloveniji: med sistemom in posameznikom«. Dogodek sta ga organizirali Študentska svetovalnica in Študentski svet FDV, sodelovali pa so evropska poslanka Irena Joveva, psihoterapevt Damjan Hosta, pisatelj in bodoči terapevt Damijan Janžekovič ter direktor Študentske svetovalnice Klemen Peran.
Sogovorniki so razpravljali o aktualnih izzivih na področju duševnega zdravja v Sloveniji, kot so nedostopnost storitev, kadrovska podhranjenost, preobremenjenost sistemov pomoči in še vedno močno prisotna stigma. Strinjali so se, da obstoječi programi ne zadoščajo potrebam, predvsem med mladimi, ki so ena najbolj ranljivih skupin.
Evroposlanka Joveva o širjenju pristojnosti EU
Evropska poslanka Irena Joveva je v razpravi poudarila, da je duševno zdravje oziroma zdravje na splošno še vedno izključno v pristojnosti držav članic, kar omejuje možnost bolj usklajenega ukrepanja na ravni Evropske unije. Po njenem mnenju bi bila smiselna uvedba deljene odgovornosti med EU in državami članicami, saj bi skupni evropski okvir lahko pripomogel k oblikovanju standardov dostopnosti, večji vlogi preventive in zmanjševanju stigme. Opozorila je tudi na odsotnost skupne evropske strategije za duševno zdravje in premalo vlaganja v podporne politike.
Psihoterapevt Damjan Hosta, ki že vrsto let deluje v okviru Študentske svetovalnice, je opozoril na dolgo čakanje na strokovno pomoč ter na dejstvo, da psihoterapija še vedno ni sistemsko vključena v javno zdravstveno mrežo. Iz prakse opaža tudi izrazit porast duševnih stisk, ki se prepletajo z različnimi oblikami zasvojenosti – še posebej digitalno.
Kritičen je bil do abstinenčno usmerjenih in prohibicijskih pristopov, ki pogosto ne delujejo. Po njegovih besedah se sicer zdi všečno – in tudi politično najlažje – nekatere izdelke ali vedenja preprosto prepovedati, a to samo po sebi ne ustavi njihove konzumacije.
Nasprotno, takšni prepovedovalni pristopi po njegovem mnenju pogosto povečujejo tveganja, saj odvzamejo možnost nadzora in podpore, zlasti pri najbolj ranljivih posameznikih. Namesto tega je, kot je poudaril, nujno razvijati strategije za zmanjševanje tveganj, ki temeljijo na preverjenih podatkih in so prilagojene realnim življenjskim okoliščinam ljudi.
Na podobno potrebo po bolj realističnih, prilagojenih rešitvah je opozoril tudi Klemen Peran. Po njegovem mnenju klasična preventiva pogosto ne zadostuje, zlasti v primerih, kjer popolna abstinenca ni takoj dosegljiva. Zavzel se je za ciljno usmerjene, znanstveno utemeljene ukrepe, ki posameznikom omogočajo bolj varno in podprto okolje brez izključevanja iz sistema ali skupnosti.
Svojo osebno zgodbo je z udeleženci delil tudi Damijan Janžekovič, ki je spregovoril o izkušnjah z nasiljem v družini, občutku izgubljenosti v sistemu in dolgotrajnem iskanju ustrezne terapevtske podpore. Opozoril je na pomanjkanje strukturirane pomoči v mladostništvu ter na pomembnost individualiziranih terapevtskih pristopov, ki posamezniku dejansko ustrezajo.
Sklep
Vsi panelisti so se strinjali, da so simbolne zaveze na področju duševnega zdravja premalo. Potrebne so konkretne sistemske spremembe, večja dostopnost pomoči, boljše povezovanje strokovnih in skupnostnih virov ter odpravljanje stigme, ki je pogosto največja ovira pri iskanju podpore. Ob tem je bil večkrat poudarjen pomen razvijanja politik, ki temeljijo na podatkih, razumevanju tveganj in znanstveno utemeljenih pristopih, prilagojenih posamezniku – ne le kot politična usmeritev, temveč kot nujen odziv na raznolike oblike duševnih stisk v sodobni družbi.
V prihodnjih tednih lahko pričakujemo širšo razpravo na to temo, saj so mnenja močno deljena – tako v javnosti kot tudi v stroki.
