Tudi letos bomo v okviru tekmovanja WEBSI Digitalni presežki Slovenije že štirinajsto leto zapored, z velikim ponosom in odgovornostjo podelili prestižne WEBSI nagrade. Na WEBSI dnevu, 11. septembra 2025, bodo širši javnosti predstavili posameznike, ekipe in projekte, ki so v preteklem letu najbolj zaznamovali slovenski digitalni prostor.
Letošnje prijavljene projekte bo ocenjevala obsežna, 126-članska žirija, ki združuje slovenske strokovnjake s področja marketinga in “digitala” ter prihajajo iz najbolj uglednih slovenskih podjetij in agencij. Predsednica žirije je Špela Kregar, direktorica Službe za marketing in odnose z javnostmi pri Zavarovalnici Sava, ki je ob tem povedala:
“Počaščena sem, da bom letos skupaj z izjemnimi strokovnjaki ocenjevala projekte, ki prestavljajo meje inovativnosti, uporabniške izkušnje in tehnološke dovršenosti. Veselimo se vseh prijavljenih del in priložnosti, da izpostavimo ter nagradimo najboljše v slovenskem digitalnem okolju.”
Novosti tekmovanja 2025 sta dve kategoriji:
Zdravje: Digitalni projekti (spletna mesta, mobilne aplikacije, družbena omrežja ipd.), ki predstavljajo medicinske, farmacevtske in prehransko-zdravstvene produkte ali storitve.
Strogo regulirane panoge: Digitalni projekti, povezani z industrijami pod strogim nadzorom (npr. farmacija, tobak, alkohol, orožarstvo), ki z digitalnimi rešitvami odgovorno nagovarjajo specifične ciljne skupine.
Na WEBSI dnevu bo tako skupno v 30 kategorijah podeljenih 38 nagrad, med njimi tudi nagrade za Generalnega WEBSI prvaka 2025, Naj agencijo 2025, Naj naročnika 2025 in Naj digitalca 2025. V okviru Argetinega izziva pa bo znan tudi posameznik ali skupina mladih, mlajših od 27 let, ki bo prejela naziv Mladi digitalec 2025.
Prijave na tekmovanje WEBSI 2025 so odprte še do srede, 21. maja 2025.
WEBSI dan 2024
Projekt se bo tradicionalno zaključil z WEBSI dnevom v Festivalni dvorani v Ljubljani. Čez dan se bo odvila konferenca o digitalnem komuniciranju, zvečer pa bodo na slovesni podelitvi podeljene prestižne WEBSI nagrade.
Medijski pokrovitelji: Marketing Magazin, Večer, Dnevnik, Žurnal24, Računalniške novice, Mladina, Adria Media, Adverta, Hitradio Center, Radio Ekspres, Radio Študent, STA, Super znamka, Revija Študent, Media Bus, Ljubljana Airport
Finančna uprava RS obvešča davčne zavezance, ki so prejeli informativni izračun dohodnine z datumom odpreme 31. marca 2025, da se rok za doplačilo izteče 30. maja 2025.
Rok za doplačilo dohodnine do konca maja
Ta datum je naveden tudi na plačilnem nalogu, ki je priložen izračunu in predstavlja sestavni del dokumentacije.
Zavezanci imajo na voljo več možnosti za poravnavo obveznosti. V mobilni aplikaciji eDavki lahko izberejo različne plačilne metode, kot sta Flik ali kartično plačilo, ali si pripravijo klasičen plačilni nalog.
Za dodatno pomoč so na YouTube kanalu Finančne uprave objavljena video navodila, ki uporabnikom nazorno predstavijo postopek plačevanja davčnih obveznosti.
Pomembno je poudariti, da tistim zavezancem, ki so do 30. aprila 2025 vložili ugovor zoper informativni izračun, dohodnine za zdaj ni treba poravnati. Ugovor namreč zadrži izvršitev obveznosti, dokler ni postopek zaključen.
Možno tudi plačilo na obroke
Finančna uprava dodatno spominja, da imajo zavezanci možnost poravnati dohodninsko obveznost v več obrokih. Najenostavnejši način je plačilo v treh obrokih, za kar ni potrebno predložiti nobenih dokazil o dohodkih ali premoženju – ne za zavezanca ne za njegove družinske člane. Čeprav rok za oddajo obrazca za obročno plačilo ni določen, Finančna uprava svetuje, da se ta vloži čim prej, najbolje takoj, ko je jasno, da zavezanec ne bo mogel plačati obveznosti v enkratnem znesku.
Tudi za ta postopek je na voljo video vodič na YouTubu, kjer je prikazano, kako obročno poravnati dohodnino preko sistema eDavki.
Plačevanje obveznosti do FURS v mobilni aplikaciji eDavki
Ljubljanska srednja šola praznuje 80. obletnico delovanja, kar sovpada z obletnico konca druge svetovne vojne na slovenskih tleh, zato je, kot je poudaril minister Logaj, ob svoji ustanovitvi v težkem obdobju predstavljala novo dobo in življenjski zanos za mlade, ki so prestali nepredstavljivo hude življenjske izzive.
V prvem letu le 13 vpisanih dijakov
V prvem letu delovanja so program izvajali zgolj s 13 vpisanimi dijaki in 5 učitelji, srednja šola pa je postala prva tovrstna šola na območju Slovenije in celotne nekdanje države. Z leti je šola prestajala mnoge izzive in potrebne prilagoditve družbeno-političnim spremembam, kar je vključevalo posodabljanje programov in prostorov.
V letošnjem šolskem letu šolo obiskuje 687 dijakov na štirih različnih programih, vključno z gimnazijskim, ki so ga na šoli prvič razpisali pred tremi leti. Obenem je pri mladih zaznati tudi ponovno rast zanimanja za področja gastronomije, hotelirstva in turizma, kar šoli zagotovo prinaša nov zanos.
Minister Logaj je ob čestitkah za visok jubilej šoli prav tako tudi v prihodnosti zaželel uspešno delo, podkrepljeno s posredovanjem vrednot solidarnosti, empatije, medsebojnega spoštovanja in življenja v skupnosti.
Slavnostni dogodek so na šoli pospremili s pestrim kulturno-kulinaričnim programom, prav tako pa so se s posebnimi priznanji zahvalili vsem tistim nekdanjim in upokojenim zaposlenim, ki so s svojim delom pustili pomemben pečat na šoli.
Akcijske filme iz osemdesetih in začetka devetdesetih imajo starejše generacije v srcih, zaradi njih tudi mlajši gledalci. In ker smo bolj ali manj videli že vse, kar ima podžanr maščevalnega filma za ponuditi, je treba iskati iglo v kopici sena. Amater sicer ni eden takih, a če bi izšel v osemdesetih, ko so taki filmi nastajali kot po tekočem traku, bi imel boljšo formo.
Amater je nekoliko … amaterski
Režiser James Hawes je s filmom Eno življenje (One Life) ponudil enega najbolj spregledanih prvencev zadnjih let. Po resnični zgodbi o britanskem humanitarcu Nicholasu Wintonu je v roko prejel delo vohunske akcijonade Amater po romanu Roberta Littella iz leta 1981. Kako mu je uspel preskok iz prej opisanega filma do generičnega semi-trilerja, ki ima to nesrečo, da ni izšel v osemdesetih?
Potem ko kriptografu Charlieju (Rami Malek) teroristi sredi Londona ubijejo ženo (Rachel Brosnahan), se želi maščevati, čeprav je zgolj del analitikov in ne agentov. Kljub temu mu uspe izbrskati zaroto CIA, s katero izsili urjenje pri Robertu Hendersonu (Laurence Fishburne), kjer se izkaže, da nima značajev agenta, vsekakor pa ima žilico za sestavljanje bomb. Ko se mu CIA zoperstavi, pobegne na sled teroristom, za katere se izkaže, da so povezani tudi z njegovimi šefi.
Nič posebnega, generična zgodba s poznanim potekom
Vohunski triler, ki predstavi poznano zgodbo o maščevanju, se zdi bolj ali manj mlatenje prazne slame. Celoten potek smo že videli, naša želja po tem, da bomo videli nekaj novega, je podvržena zgolj našemu pretiranemu optimizmu. Rami Malek preprosto ni akcijski junak, a to je najmanjša težava filma, ki je sicer dovolj dober za zdolgočasen večer, a preslab, da bi bilo zanj vredno odšteti vse dražjo kino vstopnico.
Amater je precej neoseben film, ki osnovnega koncepta maščevanja ne more izpiliti zaradi napake pred tem. Vez med možem in ženo je neobstoječa, zaradi česar je čustvena vez med gledalcem in filmom enako nevidna. Podobno je z dogodki in kraji, ki si sledijo brez prepričjivosti in kohezije. Včasih se film potrudi, da pri gledalcu pridobi zaupanje, ko stori nekaj nemogočega, a pri Amaterju tega truda ni. V najboljšem primeru gre za generičen akcijski triler, ki bi moral iziti v osemdesetih, ko so gledalci požirali take izdelke.
Na strokovnem seminarju ABC o HPV, ki ga je organizirala Zveza slovenskih društev za boj proti raku, so vodilni slovenski strokovnjaki izpostavili ključno sporočilo: rak materničnega vratu je najbolje preprečljiv rak med vsemi, a kljub temu vsak dan nekdo zboli.
Okužba z virusom HPV (humani papiloma virus) je pogosta, pogosto asimptomatska in lahko povzroči več vrst raka pri obeh spolih. Preprečimo jo lahko z najučinkovitejšim javnozdravstvenim ukrepom: cepljenjem.
Seminarja so se udeležili priznani strokovnjaki z različnih področij medicine in javnega zdravja: doc. dr. Urška Ivanuš, dr. Zoran Simonović, Nadja Šinkovec Zorko, prof. dr. Špela Smrkolj, asist. dr. Miha Pukl, dr. Urška Kogovšek, doc. dr. Maja Šereg Bahar.
Cilji globalne strategije WHO
Doc. dr. Urška Ivanuš
Doc. dr. Urška Ivanuš, dr. med., specialistka javnega zdravja je izpostavila, da je rak materničnega vratu najbolje preprečljiv rak med vsemi, gre namreč za enega redkih rakov, pri katerem že danes vemo dovolj, da lahko skoraj vsakega novega bolnika pravočasno zaščitimo pred boleznijo. Ključno vlogo pri tem imata cepljenje proti HPV in redno udeleževanje presejalnih pregledov.
Statistika je zelo spodbudna: ženske, ki hodijo na redne presejalne preglede, imajo kar 70 do 80 odstotkov manjšo verjetnost, da bodo kadarkoli v življenju zbolele za rakom materničnega vratu. Še posebej pomembno pa je, da se cepljenje proti HPV opravi pred prvo okužbo, torej že v mladostniških letih, saj je takrat zaščita najbolj učinkovita.
Spodbudno je tudi dejstvo, da imajo generacije deklet, ki so imele priložnost brezplačnega cepljenja proti HPV, za skoraj polovico manjšo verjetnost, da jim na presejalnem pregledu do 25. leta starosti odkrijejo predrakave spremembe visoke stopnje, kot enako stara dekleta, ki se niso cepila. Torej, če je ženska cepljena proti HPV in se redno udeležuje presejalnih pregledov, je verjetnost, da bo zbolela za rakom materničnega vratu, izjemno majhna.
Svetovna zdravstvena organizacija je določila tri ključne cilje, ki jih države sveta lahko dosežejo in s tem dolgoročno odpravijo rak materničnega vratu:
90 % precepljenost deklet proti HPV do 15. leta starosti
70 % odziv žensk v državnem presejalnem programu ZORA
90 % žensk učinkovito zdravljenih zaradi odkritih predrakavih sprememb in raka
Zakaj je HPV tako uspešen in vztrajen povzročitelj okužb?
Virus HPV je namreč izjemno stabilen virus, ki se je skozi evolucijo zelo dobro prilagodil svojemu okolju. Je majhen virus, kar pomeni, da lažje preživi v različnih pogojih in se hitreje širi, prav tako nima ovojnice, kar dodatno prispeva k njegovi obstojnosti – virusi brez ovojnice so namreč običajno bolj odporni na zunanje vplive, kot so suhost, vročina in razkužila. Gre za evolucijsko zelo stabilen virus, kar pomeni, da se skozi tisočletja skorajda ni spreminjal – dejansko so sledi HPV našli celo v mumijah, kar potrjuje njegovo starodavno prisotnost v človeški populaciji. HPV je vrstno in tkivno specifičen, kar pomeni, da okužuje predvsem ljudi in cilja točno določena tkiva – v tem primeru kožo in sluznico.
HPV (humani papiloma virus) ni povezan zgolj z enim rakom, temveč lahko povzroča kar šest različnih vrst raka. Gre za zelo pomembno zdravstveno dejstvo, ki ga pogosto spregledamo, saj se pogosto govori predvsem o raku materničnega vratu, ki je resda daleč najbolj prepoznaven in pogosto omenjen izid okužbe s HPV. Tik pod njim se nahajajo predrakave spremembe materničnega vratu, kot so CIN2, CIN3 in AIS, ki lahko, če niso odkrite pravočasno, napredujejo v raka.
HPV: virus z dolgim repom
HPV ima okoli 200 genotipov, od katerih je okrog 45 anogenitalnih. Genotipe delimo v tri skupine:
Skupina 1 vključuje 12 genotipov, ki so dokazano rakotvorni za človeka. To so: 16, 18, 31, 33, 35, 39, 45, 51, 52, 56, 58 in 59. Genotipa 16 in 18 sta še posebej znana, saj povzročata večino primerov raka materničnega vratu.
Skupina 2 vsebuje en sam genotip (št. 68), ki je verjetno karcinogen – to pomeni, da obstajajo močni znaki, da lahko povzroča raka, a dokazi še niso popolni.
Skupina 3 pa vsebuje genotipe, ki niso uvrščeni med karcinogene. Najbolj znana sta HPV 6 in 11, ki sicer ne povzročata raka, lahko pa povzročita genitalne bradavice (manj nevarne, a nadležne spremembe).
Zaskrbljujoči podatki iz Slovenije
Na seminarju so bili predstavljeni izjemno zaskrbljujoči podatki o vplivu HPV v Sloveniji v obdobju desetih let:
HPV v Sloveniji v desetletju povzroči približno 1.500 primerov raka pri ženskah.
Približno 400 primerov raka pa HPV povzroči tudi pri moških.
Poleg tega HPV vsako desetletje povzroči kar 16.000 predrakavih sprememb na materničnem vratu.
Velika večina teh sprememb se odkrije in zdravi v okviru državnega presejalnega programa ZORA.
S pomočjo programa ZORA lahko pravočasno odkrijemo spremembe in preprečimo razvoj raka.
Preprečljivi raki
S cepljenjem in ustrezno preventivo lahko preprečimo velik delež naslednjih vrst raka in sicer do 90 % raka materničnega vratu, 79 % raka zadnjika, 61 % raka nožnice, 25 % raka penisa, 23 % raka zunanjega ženskega spolovila, 21 % raka ustnega žrela, 4 % raka ustne votline in 3 % raka grla.
To še dodatno potrjuje izjemen pomen cepljenja proti HPV kot enega najbolj učinkovitih javnozdravstvenih ukrepov današnjega časa.
Graf prikazuje precepljenost deklet in fantov proti HPV v Sloveniji za šolska leta 2021/22, 2022/23 in 2023/24. Delež cepljenih deklet je ostal stabilen okoli 43–44 %, medtem ko fantje še vedno močno zaostajajo s približno 23 %.
Čeprav se zdi odstotek pri dekletih razmeroma dober, še zdaleč ne dosega priporočenega cilja WHO, ki predvideva 90 % precepljenost deklic do 15. leta. Pri fantih pa je stanje še bolj skrb vzbujajoče – podatki kažejo, da je cepljenih manj kot cepljenih. Ta razkorak v precepljenosti med spoloma opozarja na potrebo po boljšem informiranju in vključevanju tudi fantov v programe cepljenja. HPV namreč ne prizanaša nobenemu spolu in okužbe lahko vodijo do hudih posledic tudi pri moških.
Cepljenje proti HPV: Kdo, kdaj, kako?
Za najučinkovitejšo zaščito je cepljenje priporočljivo pred stikom s HPV okužbo, saj je to obdobje, ko posameznik še ni bil izpostavljen okužbi s HPV. Cepljenje v tem času omogoča, da imunski sistem razvije zaščito, preden pride do morebitnega stika z virusom. Če do okužbe pride pred cepljenjem, zaščita ni več tako zanesljiva, saj cepivo ne zdravi že obstoječih okužb, ampak preprečuje nove. Prav tako je izjemno pomembno zavedanje, da zdravila za HPV ni. Zdravijo se lahko le posledice okužbe.
Cepljenje proti HPV se v Sloveniji izvaja ob sistematičnem pregledu v 6. razredu osnovne šole, je brezplačno za vse do dopolnjenega 26. leta starosti (tudi za zamudnike). Za mlajše od 15 let sta potrebna dva odmerka cepiva, po 15.letu pa tri odmerke.
Cepivo je 9-valentno in ščiti pred 7 nevarnejšimi genotipi HPV, ki povzročajo okrog 90 % raka materničnega vratu ter druge rake spolovil, zadnjika in ustnega žrela, ter pred 2 manj nevarnima genotipoma, ki povzročata 90 % nadležnih genitalnih bradavic. Zaščita po cepljenju je dolgotrajna, poživitveni odmerki zaenkrat niso potrebni.
Dostopno ne pomeni zaščite. Cepljenje je brezplačno in na voljo, a odločitev za zaščito mora sprejeti vsak posameznik ali starš. Okužbe s HPV so pogosto asimptomatske, zbolevajo pa praviloma mlajši kot pri drugih rakih. Preventiva je zato ključna.
Rak materničnega vratu in druge rake, povezane s HPV, lahko preprečimo. Imamo znanje, imamo orodja. Potrebujemo le še zaupanje v stroko – in odločitev za zaščito.
Si predstavljaš, da bi kar naenkrat izgubil strah pred nevarnimi stvarmi, hotel pojesti vse kar vidiš, poljubljal toaster in ne prepoznal lastne mačke? Če se ti zdi to kot opis res čudnih sanj, dobrodošel v svetu Klüver Bucyjevega sindroma.
Kaj sploh je Klüver Bucyjev sindrom?
Klüver Bucyjev sindrom je redka, a zelo zanimiva nevrološka motnja, ki nastane zaradi poškodb na medialnem temporalnem režnju možganov, zlasti v regiji, kjer se nahaja amigdala – majhna, a pomembna struktura, odgovorna za čustvene odzive.
Amigdala je ključna pri zaznavanju čustveno pomembnih dražljajev in sproža odzive, kot sta boj ali beg. Ko preneha delovati, posameznik izgubi to sposobnost in se ne zna več čustveno odzvati na ogrožajoče situacije.
Ta sindrom so prvič opazili v 30-ih letih prejšnjega stoletja pri opicah, katerim so eksperimentalno odstranili dele temporalnega režnja. Rezultat? Iz nevarnih, čustveno reaktivnih živali so postale nenavadno krotke, radovedne in z nenavadnimi prehranskimi ter seksualnimi vedenji. Heinrich Klüver in Paul Bucy sta ta skupek simptomov opisala kot poseben sindrom. Kasneje so znanstveniki podobne simptome zaznali tudi pri ljudeh s poškodbami istih predelov možganov.
Ljudje s Klüver Bucyjevim sindromom pogosto kažejo naslednje:
Hiperseksualnost: pretirana spolna aktivnost, pogosto usmerjena v neprimerne cilje
Hiperoralnost: raziskovanje predmetov z usti
Kompulzivno prehranjevanje: včasih vključuje tudi neužitne predmete
Vizualna agnozija: nezmožnost prepoznati znane predmete ali obraze, kljub normalnemu vidu
Izguba strahu: pomanjkanje čustvenega odziva na nevarnost
Zakaj do tega pride?
Do sindroma pride, kadar sta poškodovana oba medialna temporalna režnja – najpogosteje zaradi okužb (herpesnega encefalitisa), možganske kapi, tumorjev ali travme. Včasih je vzrok tudi kirurška odstranitev možganskega tkiva pri zdravljenju epilepsije.
Kaj pa zdravljenje?
Popolnega zdravila ni. Simptome običajno obvladujejo z zdravili – stabilizatorji razpoloženja, antipsihotiki in antidepresivi. Ta pomagajo ublažiti impulzivnost, agresijo in druge vedenjske spremembe. Pri otrocih so simptomi lahko manj očitni, zato jih je včasih težje prepoznati.
Izjeme primer naših možganov
Klüver Bucyjev sindrom je več kot le klinična zanimivost. Predstavlja izjemen primer, kako tesno so v naših možganih prepleteni čustva, vedenje in zaznavanje. Ko se poruši ravnovesje v eni sami strukturi, se lahko drastično spremeni celotno vedenje posameznika.
Če torej naslednjič občutiš neprijeten nemir pred izpitom, bodi hvaležen za svojo amigdalo. To pomeni, da tvoj čustveni radar še vedno deluje.
Italijanski brain rot memi predstavljajo serijo absurdnih, v večini AI-generiranih fotografij in videov z nesmiselnimi, a nalezljivimi frazami v lažnem italijanskem jeziku, ki so eksplodirali na platformah, kot so TikTok in Instagram že v začetku leta 2025.
Ti memi, znani tudi kot AI Italian Animals, združujejo groteskne prikaze živali z antropomorfnimi lastnostmi ter sintetične glasove z italijanskim naglasom, kar jih naredi hkrati smešne in rahlo odbojne.
Po ocenah so ti videi in slike tako zasvojljivi, da povprečen uporabnik socialnih omrežij namenja v Italiji kar 3 ure in 41 minut dnevno prav družbenim medijem, kjer se ti memi najpogosteje pojavljajo. Čeprav gre sprva za zabavo, se poraja tudi vprašanje, koliko dragocenega časa nam te možganske plesni zares poberejo, saj prekomerno gledanje kratkih, hiperstimulativnih vsebin lahko pripelje do pomanjkanja koncentracije in splošnega občutka mentalne utrujenosti.
Kaj so brain rot memi?
Itermin brain rot v spletnem žargonu označuje vsebine, ki so hkrati odbojne, a zasvojljive. Italijanski podtip teh memov vsebuje predvsem absurdne, AI-generirane živali z imeni, kot so Ballerina Cappuccina ali Bombardiro Crocodilo, ki v videih plešejo ali izvajajo neumnosti, podkrepljene z besedili in ritmi, ki se rimajo.
Prvi viralni junak tega vala je bil Tralalero Tralala, beli morski pes z nogami in čevlji Nike, ki je v enem od prvih videov izrekel kar nekaj blasfemičnih fraz v navidezni italijanščini. V njih celo žalil Alaha in govori, kako je igral Fortnite.
Izvor in značilnosti italijanskega fenomena
Sekvence Italijanskih brain rot memov so se pojavile na TikToku januarja 2025, ko je uporabnik @eZburger401 objavil prvi video s Tralalero Tralala.
Ta trend se je v naslednjih mesecih razširil še prek Instagram Reels in drugih platform, saj so ga posnemali uporabniki po vsem svetu, celo priznane blagovne znamke, kot sta Samsung in Ryanair, so ga uporabile v svojh akcijah za mlado publiko.
Zanje so značilne nenavadne glasovne sledi, ki jih sintetizira AI sistem z lažnim italijanskim naglasom, ter kratki formati (15–60 sekund), ki močno izkoriščajo psihologijo hiperstimulacije.
All Italian brainrot animals
Razširjenost in vpliv na družbene medije
Na začetku leta 2025 je bilo v Italiji 42,2 milijona uporabnikov družbenih omrežij, kar predstavlja 71,2 % prebivalstva.
Povprečen italijanski uporabnik spleta preživi 89,9 % časa prek mobilnih naprav, zato so kratki memi še posebej primerna oblika vsebin, ki jih pregledamo med vsakodnevnim scrollanjem.
Statistični podatki kažejo, da se povprečen spletni čas v Italiji deli med različne kategorije, pri čemer video in družbena omrežja skupaj predstavljajo več kot polovico vsega časa, namenjenega spletu.
Strašljiva cena izgube časa
Po podatkih globalnih študij trenutno povprečen uporabnik na socialnih omrežjih prebije 2 uri 27 minut dnevno. V Italiji pa je ta čas celo nekoliko višji, namreč 3 ure in 41 minut dnevno. To pomeni kar 23 % budnega časa, če upoštevamo, da imamo zaradi spanja le 16 ur.
Raziskave vse bolj kažejo, da hiperstimulativne kratke vsebine zmanjšujejo sposobnost poglobljenega razmišljanja, kar lahko vodi v občutek “mentalne utrujenosti” in zmanjšan fokus pri dolgotrajnejših opravilih.
Morda je bolje, če prenehate z brain rot memi
Italijanski brain rot memi so eden najsodobnejših primerov, kako digitalna kultura z AI vsebinami z lahkoto zlomi meje med zabavo in zasvojenostjo. Medtem ko kratki, smešni videi lahko ponudijo hitro sprostitev, je žalostno, da nam prav ti memi odžirajo dragoceni čas in morebiti celo krepijo površno potrošnjo pozornosti. Zavedanje o količini časa, ki ga dnevno namenimo tej obliki popkulturne izpostavljenosti, je prvi korak k bolj uravnoteženemu in ciljno usmerjenemu upravljanju lastnih medijskih navad. Najbolje pa je, če družbena omrežja preprosto izbrišete.
Huntingtonova bolezen je dedna nevrodegenerativna motnja, ki postopoma uničuje možganske celice in s tem povzroča hude motnje gibanja, kognitivnega delovanja in razpoloženja.
Prvi simptomi se pogosto pojavijo med 30. in 50. letom starosti, bolezen pa neizogibno napreduje do popolne odvisnosti in smrti. Vzrok bolezni je mutacija v genu HTT, ki vsebuje nenormalno dolga ponavljanja nukleotidov CAG, kar povzroči nastanek spremenjene oblike beljakovine huntingtin. Kljub več desetletjem raziskav še vedno ni zdravila, ki bi ustavilo ali upočasnilo njen potek.
Nova študija Univerze v Buffalu pa prinaša pomemben vpogled v to, kako točno mutirani HTT povzroča škodo – in kako bi lahko to v prihodnje preprečili.
HTT: ključni usmerjevalec celičnega prometa
Pred desetletjem so znanstveniki z Univerze v Buffalu ugotovili, da beljakovina HTT v zdravih nevronih igra vlogo usmerjevalca celičnega prometa. Po aksonih – dolgih podaljških živčnih celic – sodeluje pri transportu različnih vitalnih molekul, ki so bistvene za preživetje in delovanje celic. Če se količina normalnega HTT zmanjša ali če postane mutiran, pride do motenj v aksonskem transportu, kar se lahko primerja s prometnim zlomom na avtocesti – posledica pa je odmrtje nevronov.
Najnovejše raziskave so razkrile še eno pomembno plast tega zapletenega sistema. Ekipa pod vodstvom dr. Shermali Gunawardene, izredne profesorice bioloških znanosti na UB, se je vprašala: kaj nadzira HTT, ki nadzira promet? Odgovor so poiskali v dveh signalnih beljakovinah oziroma kinazah – GSK3ß in ERK1 – katerih izrazitost se poveča v nevronih oseb s Huntingtonovo boleznijo.
V raziskavi, objavljeni 22. aprila v reviji Nature Cell Death & Disease, je ekipa uporabila genetski model sadne mušice z mutacijo HTT, da bi natančneje preučila vlogo kinaz GSK3ß in ERK1. Rezultati so bili presenetljivi: zaviranje GSK3ß je zmanjšalo težave s transportom in omililo odmrtje nevronov, medtem ko je zaviranje ERK1 imelo nasproten učinek – poslabšalo je prometne blokade in povzročilo več celične smrti.
»S temi ugotovitvami predlagamo, da lahko ERK1 zaščiti nevrone pred Huntingtonovo boleznijo, medtem ko lahko GSK3ß poslabša Huntingtonovo bolezen,« pojasnjuje dr. Gunawardena. »Terapevtiki bodo morda nekega dne lahko na različne načine usmerjali te signalne beljakovine – zavirali GSK3ß in spodbujali ERK1 – za zdravljenje te hude in usodne nevrološke motnje.«
Kako kinaze spreminjajo usodo nevronov
HTT ne potuje sam – prenaša se na posebnih celičnih mehurčkih, imenovanih vezikli, ki jih poganjajo motorične beljakovine dineini in kineini. Ključna ugotovitev študije je, da kinaze – zlasti GSK3ß in ERK1 – s kemičnimi spremembami, kot je fosforilacija, vplivajo na to, kako dobro deluje HTT in s tem tudi celoten transportni sistem.
»Tokrat smo se osredotočili na signalizatorje, ki uravnavajo celoten kompleksen transportni sistem,« pojasnjuje Thomas J. Krzystek, prvi avtor študije in višji znanstvenik v podjetju AbbVie. »Kinaze spreminjajo HTT in druge transportne komponente tako, da nanje pritrdijo molekularne oznake, znane kot fosfatne skupine.«
Ko so v modelu sadne mušice zavirali GSK3ß, so opazili manjšo aksonsko blokado, večjo motorično funkcijo (mušice so se bolje plazile) in manj celične smrti. V prejšnji študiji je bilo že ugotovljeno, da GSK3ß določa, kdaj se celični motorji ustavijo ali zaženejo. V primeru mutiranega HTT pa ta signalizacija povzroči zmedo – preveč ali premalo GSK3ß namreč poruši ravnotežje v prometu nevronov.
Medtem ko GSK3ß nevronom škoduje, se je ERK1 izkazal za nevroprotektivnega. Zaviranje ERK1 je povzročilo poslabšanje stanja, medtem ko je povečanje njegove ravni izboljšalo celično preživetje in zmanjšalo aksonske blokade. Čeprav ni povsem jasno, ali ERK1 neposredno modulira mutirani HTT, so učinki dovolj prepričljivi, da raziskovalci predlagajo možnost njegove terapevtske uporabe.
»Raven ERK1 je nedvomno pomembna za Huntingtonovo bolezen, vendar ni jasno, ali dejansko modulira mutantni HTT,« pravi Krzystek. »V vsakem primeru pa je signalizacija te poti ERK1 v kontekstu Huntingtonove bolezni nevroprotektivna.« Dr. Gunawardena dodaja: »Dokler to ne bo vplivalo na druge procese, v katere je ERK1 morda vključen, bi lahko v prihodnosti z zdravljenjem potencialno povečali raven ERK1 pri bolniku in tako ublažili smrt nevronskih celic.«
Namen raziskave ni bil zgolj razumevanje mehanizmov bolezni, temveč tudi iskanje ciljev za prihodnje terapije, še preden pride do nepovratne škode v možganih. Ko nevroni odmrejo, je njihova funkcija izgubljena, zato se raziskovalci osredotočajo na zgodnje celične dogodke, ki vodijo do propada, da bi jih lahko preprečili.
To pionirsko delo, podprto s strani Nacionalnega inštituta za nevrološke motnje in kap, fundacije BrightFocus ter raziskovalnega sklada Marka Diamonda, odpira novo poglavje v boju proti Huntingtonovi bolezni – bolezni, za katero trenutno ni zdravila, a obstaja vse več razlogov za upanje.
V zadnjih letih se na policah specializiranih trgovin pojavlja vedno več bronastih makaronov in drugih vrst testenin. Iz imena je jasno, da izdelava temelji na uporabi bronastih šob namesto klasičnih železnih ali teflonskih matric, ki so se uveljavile v masovni proizvodnji. Vendar ali je ta razlika zgolj kozmetična ali resnično vpliva na teksturo in okus? V tem članku vam pokažemo resnico.
Zgodovina bronastih šob
Bronaste šobe so se prvič začele uporabljati konec 18. stoletja v Genovi, enem glavnih središč za izdelavo testenin v Italiji. Zgodovinsko so testenine iz fino zmlete semoline prehajale skozi perforirane bronaste plošče, kar je ustvarilo grobo površino, odlično za vpijanje omak.
Pred drugo svetovno vojno je bila bronasta matrica standard v večini malih tradicionalnih obrti, saj teflona leta 1938 še ni bil na voljo. Ta je prišel šele s povojno industrializacijo, ko so ga velike tovarne začele uporabljati zaradi hitrejšega proizvodnega procesa in nižjih stroškov. Zaradi tega so se bronaste šobe postopoma potisnile ob rob.
Proces izdelave bronastih testenin
Sestavine: osnova je visokokakovostna semolina iz trde pšenice z visokim deležem beljakovin, pogosto z dodatkom vode ali jajc.
Mešanje in gnetenje: semolino in vodo mešajo, dokler ne nastane homogena testo, ki je primerno za ekstrudiranje skozi šobe.
Ekstruzija skozi bronasto šobo: testo potiskajo skozi bronasto matricno ploščo, kjer se skozi drobne izreze tvori želeni profil testenin. Groba bronasta površina daje testeninam hrapavo zunanjost, ki bolje zadržuje omako, medtem ko sama tekstura notranjosti ostane kompaktna in homogena.
Počasno sušenje: tradicionalni proizvajalci testenin znatno zmanjšajo temperaturo in podaljšajo čas sušenja v primerjavi z industrijskimi metodami, kar ohranja aromatične lastnosti in strukturo testenin.
Raziskave so sicer pokazale, da bronasto ekstrudirana pasta po sušenju vsebuje več zračnih žepkov in manj goste strukture, kar ne vpliva na spremembo oblike med kuhanjem, izboljša pa absorpcijo vode in omak. A s tem pride tudi nekoliko višja cena.
Povečana cena bronasto-rezanih testenin je namreč posledica višjih proizvodnih stroškov: bronaste šobe so počasnejše in dražje za vzdrževanje, počasno sušenje pa zahteva več energije in večji prostor. Poleg tega pri proizvodnji manjše serije zaradi ročnega nadzora nastajajo višji stroški dela.
Marketing pogosto poudarja slogane kot so izberite premium izkušnjo, avtentični italijanski recept in zmes tradicije in inovacije. Tovrstne trditve pritegnejo gurmane, a hkrati odpirajo vprašanje, ali je razlika res tako očitna, da jo bodo prepoznali tudi povprečni potrošniki.
Le marketinška potegavščina?
Očitne prednosti
Boljši oprijem omak: ta bo takoj opazen, tudi pri enostavnih omakah (paradižnik, pesto).
Tradicionalna vrednost: vračanje k zgodnji italijanski praksi, kar cenijo navdušenci nad kulinariko.
Vprašanje teflona: z bronastimi šobami se sigurno izognemo izpostavljenosti teflonu.
Nekaj slabosti
Subjektivnost: čeprav so teksturalne razlike merljive, jih v testiranju ne prepoznajo vsi.
Višja cena: povprečen kupec morda raje dodaja več omake kot investira v dražjo pasto.
Povečana pozornost marketinga: brendiranje bronasto pogosto zasenči dejansko poreklo in kakovost sestavin.
Vseeno jim lahko date priložnost
Bronaste šobe pri proizvodnji testenin prinašajo otipljive senzorične prednosti in bogato zgodovinsko izročilo, a hkrati za potrošnika pomenijo višjo ceno in za prodajalca skrbno trženje. Za ljubitelje kulinarike, ki iščejo avtentično teksturo in vrhunsko doživetje, so al bronzo testenine gotovo vredne pokušine. Če pa je za vas najpomembnejša nizka cena, bo tudi cenovno ugodnejša teflon-rezana pasta izpolnila svojo nalogo. V končni oceni gre za vsakodnevno odločitev med zahtevnim gurmanom in praktičnim kuharjem.
Srbska umetnica Marina Abramović, ena najvplivnejših in najbolj drznih osebnosti sodobne umetnosti, že desetletja premika meje tega, kaj umetnost je – in kaj sme biti. Njena dela so pogosto provokativna, telesna in čustveno izčrpavajoča, pogosto pa gledalca postavijo v nelagoden, a pomemben položaj soudeleženca.
V enem svojih najbolj kontroverznih performansov je Abramovićeva v javnem muzeju doživela devet orgazmov, a kot je razkrila v nedavnem intervjuju, je bila ta izkušnja zanjo vse prej kot ekstatična – opisala jo je celo kot »grozno«.
Odmeven performans, ki je presegel tabuje
Leta 2005 je Abramovićeva v Guggenheimovem muzeju v New Yorku poustvarila delo »Seedbed« ameriškega umetnika Vita Acconcija, v katerem je ta osem ur na dan masturbiral pod odrom galerije in hkrati razmišljal o obiskovalcih nad sabo. Marina je temu konceptu dodala svojo, žensko perspektivo – z vso intenzivnostjo, predanostjo in ranljivostjo, ki je značilna za njeno umetniško prakso.
»Javno doživljati orgazme, biti vzburjena zaradi obiskovalcev nad mano – to res ni lahko, to vam povem!« je povedala Abramovićeva v intervjuju za New York Art. »Končala sem z devetimi orgazmi. Za naslednji del je bilo grozno – bila sem tako izčrpana!«
Performans je bil izveden brez neposredne vizualne izpostavljenosti – obiskovalci so slišali le njen glas, medtem ko je umetnica več ur ležala pod odrom in se s popolno osredotočenostjo posvečala umetniškemu dejanju. S tem je želela tematizirati telo kot prostor duhovne in čutne izkušnje, ne pa le objekt pogleda. V pogovoru za Youtube kanal Fashion Neurosis je umetnica poudarila, kako fizično zahtevna je bila ta izkušnja: »Delo je zahtevalo osemurno masturbacijo pod odrom, publika pa je lahko slišala le moj glas. Jemljem te stvari resno, zato je bilo zapleteno – več kot pet orgazmov in naslednji dan sem morala nastopiti drugje. Bila sem izčrpana.«
Abramovićeva: življenje, umetnost in ženska energija
Marina Abramović se je rodila leta 1946 v Beogradu in je v več kot petdesetih letih ustvarjanja postala sinonim za radikalni performans, pogosto na meji fizične in psihične vzdržljivosti. Znan je njen legendarni performans »Rhythm 0« iz leta 1974, ko je občinstvu dovolila, da šest ur z njenim telesom naredi, kar želi – na voljo so imeli 72 predmetov, med njimi tudi nož in nabito pištolo. Vztrajala je do konca, pripravljena, kot je večkrat dejala, »umreti za umetnost«.
Dela Marine Abramović pogosto izzovejo vprašanja: Ali je to umetnost? Kje je meja med telesnostjo in provokacijo? Kaj pomeni biti prisoten – z umom in telesom – v trenutku? Njena dela so lahko naravnost bizarna, zato njena kontroverzna umetnost zagotovo ni za vsakega gledalca.
